VSL sodba II Cp 546/2013

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in III. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožnik solastnik nepremičnine ID znak 000 (parc. št. 118/220, k. o. X.) do 16/100 (I. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več oziroma drugače, je zavrnilo (II. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka sama nosi svoje pravdne stroške (III. točka izreka).

2Zoper I. in III. točko izreka sodbe se pravočasno pritožujeta toženca iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1) in sodišču druge stopnje predlagata, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in pošlje sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku, s stroškovno posledico. Navajata, da sta hišo na naslovu H. 24 a kupila 19. 2. 1980 od prodajalca D. P. in že takrat ugotovila, da je lastnica dela pritličja (spornih prostorov) M. E.. Sodni spori v preteklosti res niso tekli glede spornih prostorov, vendar je po mnenju tožencev povsem nemogoče, da se E. tekom teh sodnih postopkov ne bi temeljito seznanil, kdo je lastnik posamičnih delov hiše na H. 24 a, torej da je lastnica spornega dela pritličja še vedno M. E.. Tudi tekom sklepanja darilnih pogodb je moral E. natančno pregledovati izpiske iz zemljiške knjige, tako da je lahko ugotovil, da je parcela 66/29 izpadla iz darilne pogodbe in je še vedno last M. E.. Toženca sta se za vse, kar je zadevalo sporne prostore, obračala na M. E.. Drugi toženec je E. prosil za soglasje M. E. za prenovo strehe, soglasje je z imenom in priimkom M. E. podpisal sam E., kar dokazuje, da je vedel, da je M. E. še vedno solastnica. Toženca sta nad navedbo sodišča, da je predmetna izjava sestavljena in predložena za namene tega postopka, osupla in ogorčena. Izpostavljata tudi potrdilo Občine Ljubljana center z dne 21. 6. 1984. Toženca ne verjameta, da tožnik pri nakupu od E. ni zahteval dokaza z izpiskom iz zemljiške knjige, tožnik bi moral ob prodaji prostorov v tuji hiši postati sumničav in preveriti stanje v zemljiški knjigi. Tožnik ni bil lastniški posestnik, ker ni imel pravnega naslova. Pogodba o prodaji nepremičnine mora biti pisna, podpis mora biti overjen. Konkretno je bil podpis overjen 17. 11. 1988, pred tem tožnik ni mogel biti v dobri veri. Dogovor iz novembra 1983 nikoli ni bil predložen kot dokaz. Tožnik nikoli ni prispeval ničesar za vzdrževanje skupnih delov hiše H. 24 a, od tožencev tudi ni nikoli zahteval, da iz skupnih prostorov odneseta svoje stvari. Tožnik ni mogel biti posestnik spornih prostorov, ker se je v hišo H. 24 preselil šele leta 1996. Leta 1988 se je v hišo H. preselila tožnikova nečakinja, ob tem srečanju je drugi toženec tožniku povedal, da je lastnica spornih prostorov M. E.. Navajata okoliščine obiska pri notarju D. leta 1996, s tem v zvezi je zmotna presoja sodišča, da je letnica 1996, ki jo je navedel E., očitna pomota. Geodetska odmera, ki jo je predlagal notar D., je bila izvedena že v letu 1999. Tožnik spornih prostorov ni priposestvoval, zato sta toženca solastniški delež M. E. upravičeno in zakonito kupila od dediča M. K. in tako pridobila lastninsko pravico na celotni nepremičnini. Toženca nista mogla vedeti, da je tožnik lastninsko pravico priposestvoval, za takšno njegovo trditev sta prvič izvedela, ko sta prebrala njegovo tožbo. Toženca sta v dokaz trditvi, da sta prodajno pogodbo sklenila v dobri veri, predlagala tudi zaslišanje odvetnice I. P., na katero sta se obrnila po nasvet glede zakonitosti nakupa. Sodišče tega dokaza ni izvedlo in tudi ni obrazložilo, zakaj ga ni izvedlo. Presoja sodišča, da sporni prostori glede na celotno nepremičnino predstavljajo 16/100, ni sporna.

3Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik solastnik nepremičnine ID znak 000 (parc. št. 118/220, k. o. X.) do 16/100.

6Konkretno gre za prostore v velikosti 41,39 m², ki predstavljajo garažo v izmeri 16,19 m², hodnik v izmeri 6,15 m², klet v izmeri 7,92 m² in klet v izmeri 11,23 m², vse v pritličju hiše na naslovu H. 24 a.

7Pritrditi je zaključku sodišča prve stopnje, da je tožnik nastopil dobroverno posest spornih prostorov v novembru leta 1983. Navedeni zaključek prepričljivo temelji predvsem na izpovedbi tožnika, izpovedbi priče F. V. E. in zapisu prodajne pogodbe z dne 30. 7. 1986 (priloga A 6, A 14), v kateri je navedeno, da je kupec (tožnik) prodano nepremičnino prevzel v posest in užitek že v novembru leta 1983.

8Tožnika je šteti za dobrovernega posestnika. Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) (2) v 72. členu določa, da je posest dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ko jo ima v posesti, ni njegova. Dobroverni posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi pravico na njej s priposestvovanjem po preteku 20 let (tretji odstavek 28. člena ZTLR).

9Stvarnopravni zakonik (SPZ) (3), ki je pričel veljati 1. 1. 2003 (276. člen SPZ), je v prehodni določbi 269. člena določil, da se glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo tega zakona, upoštevajo določila SPZ ter da je dobroverni posestnik po ZTLR glede trajanja priposestvovalne dobe izenačen z dobrovernim lastniškim posestnikom po SPZ, torej zanj velja 10-letna priposestvovalna doba (drugi odstavek 43. člena SPZ). Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da se je tožnikova priposestvovalna doba, ki je začela teči novembra 1983, upoštevajoč določila SPZ, iztekla do novembra 1993. S tem je prvo sodišče SPZ-ju nedopustno pripisalo retroaktivno veljavo, ki je sam SPZ ni predvidel (155. člen Ustave Republike Slovenije). Tožnikova priposestvovalna doba se je torej iztekla z dnem uveljavitve SPZ, torej s 1. 1. 2003 (4).

10Prepričljivo je nadalje na podlagi izčrpnega dokaznega postopka ugotovljeno, da je imel tožnik ves čas priposestvovalne dobe sporne prostore v (dobroverni) posesti. Sporne prostore je tožnik ves čas uporabljal, za njih skrbel, jih obnovil, v njih je imel shranjene razne predmete, predvsem „kramo“ in posamezne dele raznih strojev, od leta 1988 do 1996 je v hiši H. 24 prebivala tožnikova nečakinja in je sporne prostore (ki se nahajajo v sosednji stavbi – H. 24 a) uporabljala ona, v letu 1991 je tožnik enega od spornih prostorov dal R. I. za skladiščenje pijač, enega od prostorov je uporabljal tudi R. T., ki je imel stanovanjsko pogodbo za bivanje v prizidku H. 24. Tudi sam drugi toženec je izpovedal, da je tožnik dejansko uporabljal sporne prostore (obrazložitev sodišča prve stopnje na 8, 9, 10, 18 in 19 strani). Da je tožnik dopuščal, da sta toženca v letih od 1986 do 1990, ko sta obnavljala hišo, imela v navedenih prostorih gradbeni material, je kvečjemu znak dobrih medsosedskih odnosov, nikakor pa ne izkazuje, „da tožnik spornih prostorov ni uporabljal kot lastnik“, ob tem, da pritožnika sama navajata, da jima je to dopuščal sam tožnik, torej sta potrebovala njegovo dovoljenje. Na slednje tudi nima vpliva (oziroma ima kvečjemu nasproten pomen) pritožbeno opozarjanje na izselitev R. T. iz prizidka hiše H. 24 (na kar se sklicujeta pritožnika v dokaz, da tožnikovega dopuščanja shranjevanja gradbenega materiala tožencev ni mogoče šteti kot „dobrosrčnega“). Tožnik je torej imel sporne prostore v posredni ali neposredni posesti ves čas teka priposestvovalne dobe. Dejstvo tožnikovega dejanskega prebivanja na H. 24, ki ga izpostavlja pritožba s sklicevanjem na prilogo B 21, sodi v sfero neposredne posesti in nase ne veže zaključkov, ki jih s tem v zvezi želita uveljaviti pritožnika, saj se lahko posest izvaja tudi posredno.

11Pritožbeno sodišče povsem sprejema dokazno oceno, da je bil tožnik tako pri nastopu posesti spornih prostorov, kot tudi pri njenem izvrševanju tekom celotne dobe, potrebne za priposestvovanje, dobroveren. Tožnik je bil prepričan in v dobri veri, da je od F. V. E. že v letu 1983, oziroma s pisno prodajno pogodbo 30. 7. 1986 (priloga A 6, A 14), kupil tudi sporne prostore (pritožbeno sodišče sprejema razloge na 13. strani obrazložitve prvostopenjske sodbe). Iz navedene pogodbe izhaja tudi, da sta pogodbeni stranki že 20. 6. 1983 sklenili prodajno pogodbo (dogovor o sklenitvi prodajne pogodbe), ki pa tedaj še ni bila sposobna za zemljiškoknjižno izvedbo, zaradi česar je bila naknadno tudi sklenjena prodajna pogodba v letu 1986. Upoštevajoč vse (številne) parcelacije in prenumeracije zadevnih parcel, v sklop katerih sodijo tudi sporni prostori (obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje predvsem na strani 11, 12 in 18) in upoštevajoč, da se je stavba na naslovu H. 24 a, v katere pritličju so sporni prostori, dograjevala, je povsem prepričljiva ocena sodišča prve stopnje, da je parcela (nepremičnina), na kateri se nahajajo sporni prostori, povsem opravičljivo in življenjsko razumno izpadla iz prodajne pogodbe, kar se je izkazalo šele tekom časa. Tožnik je v dobri veri novembra 1983 nastopil posest spornih prostorov, ki so bili prodani v sklopu vseh drugih nepremičnin, ki izhajajo iz prodajne pogodbe.

12Pritožba ponovno izpostavlja, da tožnik navkljub pozivom tožencev za vzdrževanje skupnih delov hiše H. 24 a ni ničesar prispeval. Sodišče druge stopnje odgovarja, da prispevki za vzdrževanje skupnih delov hiše (in ne za vzdrževanje spornih prostorov) za konkretno presojo priposestvovanja lastninske pravice niso relevantni. Toženca s to navedbo predvsem (ponovno) priznavata, da sta tožnika sprejemala za posestnika spornih prostorov.

13Sodišče druge stopnje ne more pritrditi ugotovitvi sodbe, da je letnica 1996, o kateri je izpovedoval F. V. E., očitna pomota (stran 22 sodbe sodišča prve stopnje). Utemeljena je pritožbena graja, da je o letnici 1996 v zvezi z obiskom pri notarju J. D. izpovedoval tudi tožnik sam. Četudi pa bi bila ugotovitev sodišča o letnici „2006“ protispisna, pa slednje, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, ni odločilno.

14Iz navedb, da je tožnik že tekom priposestvovalne dobe želel urediti zemljiškoknjižno stanje svojih nepremičnin, izhaja predvsem to, kar je bilo izpovedano, in sicer, da si je tožnik prizadeval, da bi uredil zemljiškoknjižno stanje svojih nepremičnin. Slednje torej izkazuje predvsem tožnikovo dobrovernost in njegovo prepričanje, da so sporni prostori, ki jih ima v posesti, njegovi in da mora dejansko stanje zgolj še urediti v zemljiški knjigi (za kar si je prizadeval vseskozi, tudi še v letu 2003, kar izhaja iz Pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, priloga A 4, glej 14. točko te obrazložitve). Nikakor pa navedeno ne izkazuje, kot to navajata pritožnika „da je tožnik že od leta 1996 vedel, da ni lastnik spornih prostorov“, torej smiselno tožnikovo nedobrovernost. Zavedati se je namreč potrebno, da v preteklosti zemljiška knjiga ni imela takega pomena, kot ga ima danes. V tej luči pa je potrebno presojati tudi toženčeve navedbe o računu družbe E., d. o. o. (priloga B 25).

15Ni pa mogoče pritrditi materialnopravnemu razlogovanju sodišča prve stopnje, da je tožnik tudi zakoniti posestnik spornega dela nepremičnine. Prvo sodišče je namreč ugotovilo, da sporna parcela, sedaj parc. št. 118/220, prej pa parc. št. 746, ki je nastala delno iz parc. št. 53/18 (obrazložitev sodišča prve stopnje na strani 12), ni bila zajeta v prodajni pogodbi (priloga A 6, A 14). Da sta F. V. E. kot prodajalec in pa predvsem tožnik kot kupec upravičeno menila, da so v prodajni pogodbi navedene prav vse številke nepremičnin, torej da se prodajajo tudi sporni prostori, sodi v sfero presoje dobrovernosti (za tožnika se je tekom dokaznega postopka izkazalo, da je bil v dobri veri), ne more pa navedena presoja sodišča prve stopnje sanirati odsotnosti navedbe sporne nepremičnine v pravnem naslovu (kupoprodajni pogodbi), kar sodi v sfero zakonitosti posesti (prvi odstavek 72. člena ZTLR). Slednje sta (sčasoma) ugotovila tudi tožnik in njegov pravni prednik, saj sta 17. 12. 2003 (torej že po izteku priposestvovalne dobe) sklenila Pogodbo o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim (5) (priloga A 4). Ob že navedenem in ob tem, da višje sodišče ne sprejema zaključka o zakonitosti posesti, se ni potrebno posebej opredeljevati do pritožbenih navedb o obličnosti (pisnosti) pogodb iz leta 1983 in 1986 in o overjenosti podpisov, saj vse navedeno sodi v presojo zakonitosti posesti.

16Tožnikova priposestvovalna doba je pričela teči v novembru 1983, ko je nastopil posest spornih prostorov. Ker se v njegovo priposestvovalno dobo v konkretnem primeru ni vštevala priposestvovalna doba njegovega pravnega prednika (F. V. E., ki je pred tem obširen sklop nepremičnin pridobil z darilnimi pogodbami od M. E.), je presoja dobre vere F. V. E. materialno pravno povsem nerelevantna in nepomembna. S priposestvovanjem se namreč pridobi lastninska pravica neodvisno od pravice prednika zaradi določeno dobo trajajoče, posebej kvalificirane posesti (6). Zato so tudi materialnopravno nerelevantne pritožbene navedbe, ki zadevajo sodne spore med F. V. E. in D. P. (od katerega sta toženca kupila ½ nepremičnine na naslovu H. 24 a, sam D. P. pa jo je pred tem kupil od M. E.); pritožbene navedbe o tem, kaj vse oziroma česa ni dobil F. V. E. z darilnimi pogodbami od M. E. in ali je ob tem vpogledoval v zemljiško knjigo; da sta se toženca glede spornih prostorov obračala na M. E., s katero je F. V. E. živel v stanovanjskem bloku; ali je soglasje za prenovo strehe z imenom in priimkom M. E. podpisal sam F. V. E., kot sta to trdila toženca, ali pa je bila listina sestavljena za potrebe tega postopka, kot je to navedlo sodišče prve stopnje; navedbe glede potrdila Občine (priloga B 24); navedbe o menjalni pogodbi med F. V. E. in drugim tožencem in navedbe glede izpovedbe F. V. E., da so tožniku prepustili vse, kar so „E.i imeli na H. imeli“ (upoštevajoč tek priposestvovalne dobe je namreč pomembna dobra vera tožnika kot kupca) ter navedbe s tem v zvezi, katere vse nepremičnine je F. V. E. še obdržal oziroma ni prodal, zato jih pritožbeno sodišče ni dodatno obravnavalo.

17Pritožbena graja o neizvedbi dokaza z zaslišanjem odvetnice I. P. v zvezi z dobrovernostojo tožencev pri sklenitvi prodajne pogodbe 17. 10. 2007 ni utemeljena. Navedeni dokaz sta toženca sicer predlagala, vendar pa ga nista utemeljila s trditvami, ki jih navajata v pritožbi (list. št. 27).

18Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da sta toženca 17. 10. 2007 z dedičem po pokojni M. E. (ki je bila do tedaj še vedno v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica spornih prostorov) M. K., sklenila kupoprodajno pogodbo (priloga B 3, aneks priloga B 4), katere predmet so bili sporni prostori. Na podlagi navedene kupoprodajne pogodbe in aneksa sta se toženca vknjižila v zemljiško knjigo, s čimer sta postala do celote lastnika parc. št. 118/220 (pred tem pa sta bila do ½, oziroma vsak od tožencev do ¼ vknjižena kot solastnika navedene nepremičnine v zemljiški knjigi).

19Povsem pravilen je zaključek, da toženca navedene kupoprodajne pogodbe z dedičem M. K. nista sklenila v dobri veri in v zaupanju v javne knjige (drugi odstavek 44. člena SPZ) in tako pridobila pravice na spornih prostorih. Toženca sta namreč vedela, da je pokojna M. E. še vedno vpisana kot solastnica parc. št 118/220 do ½ in vedela, da je predlog za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju vložil sam F. V. E., pravni prednik tožnika, z namenom ureditve lastninsko pravnih razmerij, o katerih so tekli pogovori.

20V odgovor obširnim pritožbenim navedbam, ki ponavljajo dejanske okoliščine v zvezi s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe tožencev z dedičem M. K., se sodišče druge stopnje sklicuje na izčrpno obrazložitev in dokazno oceno sodišča prve stopnje na straneh 20 – 24 in ji v izogib ponavljanju (razen glede letnice 1996, primerjaj 13. točko te obrazložitve), pritrjuje.

21Priposestvovanje temelji predvsem na dejstvu posesti, dejstvu tožnikove posesti spornih prostorov pa toženca nista nasprotovala, ampak sta jo celo priznavala (primerjaj 9. točko te obrazložitve). Če upoštevamo še, da sta toženca ves čas v stavbi H. 24 a, v katere pritličju se nahajajo sporni prostori, živela, so pritožbene navedbe, da sta „zaupala v zemljiško knjigo“ in zato ne smeta trpeti škodljivih posledic, povsem neprepričljive in se toženca ne moreta uspešno sklicevati na drugi odstavek 44. člena SPZ. Posest je dejanska oblast nad stvarjo, ki se je v konkretnem primeru manifestirala tudi navzven na način, da sta jo toženca zaznala, priposestvovanje pa je zakonsko predviden institut, ki omogoča prevlado dejanskega stanja nad pravnim. Zato tudi ni pravno sprejemljivo pritožbeno razlogovanje, da tožnika za priposestvovanje nista mogla vedeti, saj je „lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja tožniku priznalo šele sodišče s sodno odločbo“ in da sta se v zemljiško knjigo vpisala „preden je tožnik tožbo na priposestvovanje lastninske pravice zaznamoval v zemljiški knjigi“.

22Tekom postopka ni bila storjena nobena od zatrjevanih, kot tudi ne nobena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožencev zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23Toženca s pritožbo nista uspela, zato sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.

(2) Uradni list SFRJ, št. 6/1980, s spremembami in dopolnitvami.

(3) Uradni list RS, št. 87/2002.

(4) Primerjaj M. Juhart v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, 2004, str. 1046: „Če je dobroverni posestnik na dan uveljavitve SPZ izvajal priposestvovanje že toliko časa, kolikor traja priposestvovalna doba za dobrovernega lastniškega posestnika po SPZ, je bila pravica priposestvovana z dnem njegove uveljavitve.“

(5) Iz navedene pogodbe izhaja, da sta tožnik (kot kupec) in prodajalec (F. V. E.) ugotovila, da ima kupec od sklenitve prodajne pogodbe v posesti tudi ½ nepremičnin parc. št. 118/200, k. o. X, da je kot solastnica še vedno vpisana M. E., da prodajalec F. V. E. ne razpolaga z listino, na podlagi katere bi bil opravljen prenos lastništva nanj, da pa je bil tak prvotni namen pogodbenih strank in sta bili stranki mnenja, da so nepremičnine zajete s prodajno pogodbo ter da imata stranki namen dokončne ureditve kupoprodajnega razmerja in uskladitve zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim.

(6) T. Frantar, Stvarno pravo, GV, Ljubljana 1993, str. 56.