VSL sodba II Cp 3578/2012

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1.Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 5.9.2012 zavrnilo tožnikov zahtevek na solidarno plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 8.500,00 EUR in na plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v višini 921,71 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.10.2009 do plačila, prav tako zahtevek na plačilo stroškov postopka (vse I. točka izreka). Hkrati je odločilo, da je dolžan tožnik toženkam povrniti pravdne stroške, in sicer prvo toženki v znesku 807,50 EUR (II. točka izreka), drugo toženki (1) v znesku 965,00 EUR (III. točka izreka) in tretje toženki v znesku 33,32 EUR (IV. točka izreka).

2.Zoper sodbo se je iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega 339. člena ZPP pritožil tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbenemu zahtevku po temelju ugodi. Navaja, da je iz fotografij, ki jih je na kraju škodnega dogodka posnela policija in tistih, ki jih je dostavil sam (izvedenec pa potrdil, da prikazujejo kraj prometne nezgode), razvidno, da je bil poškodovan celoten desni del smernega vozišča (ki je širok 3 m), še posebej v širini 1 do 1,5 metra. Izvedenec je ugotovil, da so evidentirane poškodbe cestišča v prilogi B8 (na slikah -2, 2 in +2) v območju, kjer je sam izgubil oblast nad motorjem, prav tako da so razpoke tako obsežne, da je bilo pričakovati njihov vpliv na destabilizacijo motornega kolesa (9. stran izvedenskega mnenja). Enako je izvedenec izpovedal na glavni obravnavi (kot tudi, da je bila vožnja za motor glede na tako široke razpoke v asfaltu problematična). Da je cesta precej luknjasta, da je desni del voznega pasu luknjičast in poseden, naj bi izpovedala priča J. K.. Ugotovitev sodišča, da so bile poškodbe cestišča le na »muldi«, ki sploh ni del cestišča, je protispisna. Enako velja glede ugotovitve, ki se nanaša na označitev roba cestišča z ustrezno črto, saj naj bi sodišče protispisno povzemalo fotografije oziroma izpoved izvedenca, ki je jasno izpovedal, da iz fotografij izhaja, da cestišče na kraju škodnega dogodka ni imelo robne črte (ta naj bi bila »zdrajsana« do te mere, da se je ni videlo). Njen vris sodi v redno vzdrževanje cestišča, kar je bila dolžna izvrševati drugo toženka. Izvedenec je v mnenju tudi izrecno zapisal, da postavljena signalizacija, ki opozarja na nevarnost padanja kamenja, glede na stanje cestišča ni bila primerna in naj bi bil potreben znak, ki bi opozarjal na poškodovano vozišče in izbokline oziroma posedke na vozišču ali poškodovane bankine, ki pa ga ni bilo (kar je bila dolžnost prvo in drugo toženke), česar sodišče v obrazložitvi ne omenja. Ugotovitev sodišča, da so delavci drugo toženke ravnali v skladu z določili pravilnika in Zakona o javnih cestah naj bi bila posledica zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Prvo in drugo toženka sta bili namreč cesto dolžni vzdrževati tako, da bi zagotavljala varno uporabo vsem uporabnikom (in ne le težkim tovornim ali osebnim vozilom) ter po celotnem cestišču in ne le po sredini ceste, kot to smiselno izhaja iz izpodbijane sodbe. Tudi ugotovitev sodišča, da na cestišču v času prometne nesreče ni bilo peska, ni pravilna. Spregledalo naj bi, da je bil tožnik takoj po nezgodi z reševalnim vozilom odpeljan v klinični center in da so bile fotografije narejene nekaj dni po nezgodi, ko je bil pesek odstranjen. Da pesek ni zabeležen niti v policijskem zapisniku, sodišče sicer pravilno ugotavlja, a tudi to okoliščino zmotno tolmači v njegovo škodo. Tožnik je izpovedal, da je policiste na kraju dogodka prosil, da cestišče slikajo tudi v tistem delu, kjer se je nahajal pesek, a tega niso želeli storiti. Le-ti v zapisniku tudi niso zapisali, da na kraju dogodka ni bilo ločilne črte med cestiščem in muldo. Da je zapisnik pomanjkljiv, naj bi v mnenju potrdil tudi izvedenec, zaradi česar ne more imeti dokazne vrednosti, kot mu jo neutemeljeno pripisuje sodišče. Protispisna naj bi bila tudi ugotovitev sodišča, da je izvedenec v mnenju izključil prisotnost »domnevnega« peska na cestišču. Ker je slednji v mnenju (9. stran) potrdil možnost, da se je pesek nahajal na cestišču in obrazložil, kako bi do tega lahko prišlo, je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvami določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ob skrbni presoji bi zato sodišče moralo slediti tožnikovi izpovedbi glede peska na kraju nezgode oziroma jo obravnavati kot vsak drug dokaz, česar pa ni storilo. Večjo težo je namenilo izpovedbi priče M. F., ki se same prometne nezgode sploh ne spominja. Poleg tega, da je tožnik slab voznik, da je veliko prehiteval in vozil prehitro (kar ne drži, saj je, kot izhaja tudi iz izvedenskega mnenja, vozil glede na stanje vozišča s prilagojeno hitrostjo), a tudi, da je vozil normalno, česar sodišče v sodbi ni povzelo. Prav tako ni povzelo izvedenčevih ugotovitev o tem, da je imel tožnik v času nezgode glede na vremenske pogoje cca 100 m pregledne razdalje, zaradi česar je bilo nemogoče na takšni razdalji zaznati udrtine in razpoke na cesti, kar pomeni, da mu ni moč očitati kršitve določb I. in II. odst. 30. člena takrat veljavnega ZVCP-1. Zaradi poškodb na cesti, ki jih ni mogel videti in ki niso bile označene z opozorilnim znakom, ni bil dolžan voziti pod dovoljeno hitrostjo. Ne glede na to, po katerem delu svojega smernega vozišča bi vozil, je bila njegova hitrost v skladu z določbami ZVCP-1. Ugotovitve izvedenca, da »v kolikor bi motorist vozil pravilno po svojem prometnem pasu (to je po sredini oziroma bližje desni - pravilno levi - polovici svojega voznega pasu) in izključim prisotnost domnevnega peska na vozišču, do nezgode zaradi hitrosti in tudi zaradi samega stanja ceste ne bi smelo priti«, ni moč tolmačiti (kot je to storilo sodišče), da je bila tožnikova hitrost varna le na sredini vozišča. Izvedenčeva (pogojna) ugotovitev se ne nanaša na samo hitrost vožnje, ampak na stanje desnega dela cestišča, ki varne vožnje dejansko ni omogočal. Na to dejstvo okoliščini, da je bil tožnik relativno neizkušen voznik in da mu je bila cesta znana (izjavo tožnika - ki je ob zaslišanju dopolnil 29 let - da se po njej vozi 29 let, je sodišče napačno tolmačilo kot njegovo dobro poznavanje cestišča), nimata nobenega vpliva. Sodišče naj bi mu neutemeljeno očitalo kršitev določbe 1. odst. 26. člena ZVCP-1, saj v konkretnem primeru ni šlo za smerno vozišče z dvema (ali več) prometnimi pasovi, ampak je to imelo le en prometni pas (4. točka 23. člena ZVCP-1), za vožnjo po katerem velja določba 25. člena ZVCP-1. Ta je v tretji točki določal, da morajo vozniki na smernem vozišču brez označenih prometnih pasov voziti po desni strani smernega vozišča (in ne po sredini, kot zmotno meni sodišče), kot je v času prometne nezgode vozil tudi tožnik. Ker je bil ta del do te mere poškodovan, pa mu ni omogočal varne vožnje (kar je potrdil izvedenec, prav tako je tudi navedel, da je naklon cestišča takšen, da povprečnega voznika tudi sicer nosi v desno proti robu cestišča).

3.Drugo in tretja toženka na pritožbo nista odgovorili. Prvo toženka je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnik je bil dolžan v skladu z dokaznim bremenom izkazati svojo trditev, da se vzrok za prometno nezgodo dne 11.9.2006, v kateri naj bi utrpel škodo, skriva v nedopustnih opustitvah prvo in drugo tožene stranke. V tem ni bil uspešen, saj je lahko na podlagi izvedenega dokaznega postopka sodišče prve stopnje upravičeno zaključilo (to pa tudi prepričljivo obrazložilo), da se razlog za nezgodo skriva izključno v njegovi nepravilni vožnji. Teh zaključkov pritožbeni očitki prav v ničemer ne omajejo.

6.Izvedenec cestno-prometne stroke A. B. je v svojem mnenju z dne 23.3.2012 na podlagi fotografij v prilogi B8 (-2, 2 in +2) res navedel, da naj bi bile poškodbe (2) vozišča evidentirane na območju, kjer je tožnik izgubil oblast nad motorjem, pa tudi (na podlagi fotografij v prilogah B8 in A21-A23), da so bile razpoke tako obsežne, da je bilo pričakovati njihov vpliv na destabilizacijo motornega kolesa. A navedel je tudi (kar je bistveno, pritožba pa to popolnoma „zanemari“), da je vzrok za nezgodo treba iskati v tožnikovi nepravilni vožnji (ker ta ni vozil po sredini oziroma bližje desni (pravilno levi) polovici svojega voznega pasu). Že iz tega razloga so tako pritožbeno sklicevanje na izpovedbo priče J. K. (zakaj omenjeni izpovedbi tudi sicer ni bilo moč slediti, je v okviru 14. točke obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo že sodišče prve stopnje) kot tudi očitki o domnevno protispisnih ugotovitvah sodišča prve stopnje (glede obsega poškodovanja cestišča in označitve roba cestišča z ustrezno črto) nerelevantni. Tudi sicer sodišče prve stopnje ne ugotavlja „le“ poškodovanosti „mulde“, ampak (sklicujoč se na ugotovitve izvedenca B.), da so bile poškodbe delno tudi ob skrajnem robu voznega pasu, pa katerem je pripeljal tožnik (14. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Nobene protispisnosti ni niti v njegovem „povzemanju“ vsebine fotografij in ugotovitev izvedenca glede označenosti roba vozišča na desni strani z robno črto. Nasprotno. Takšno „protispisnost“ je moč zaznati v pritožbenih navedbah. Izvedenec ob zaslišanju na naroku dne 5.9.2012 namreč ni dejal, da cestišče na kraju škodnega dogodka ni imelo robne črte, ampak da je robna črta bila, (3) da pa je bila v nekaterih delih (desni krivini) precej „zdrajsana.“ A v zvezi s tem je bistveno bolj pomembna izvedenčeva ugotovitev (ki jo pritožba prav tako „spregleda“) o evidentni razvidnosti voznega pasu in mulde. Nenatančno je nadalje pritožbeno sklicevanje na izvedenčeve (domnevne) ugotovitve glede neustreznosti postavljene signalizacija. Izvedenec v mnenju ni zapisal, da postavljena signalizacija, ki opozarja na nevarnost padanja kamenja, glede na stanje cestišča ni bila primerna. Navedel je (glej 8. stran mnenja z dne 23.3.2012), da je bila signalizacija v kilometraži 11+565 (in sicer znak za nevarnost „padanje kamenja“ z dopolnilno tablo v dolžini 500 m) ustrezna, da pa bi bil ustrezen in potreben tudi znak poškodovano vozišče (in izbokline oziroma posedki na vozišču ali poškodovane bankine). A glede na siceršnje izvedenčeve ugotovitve glede vzroka za nezgodo in samo tožnikovo izpovedbo, da cesto pozna (ker se po njej vozi že vrsto (4) let), neobstoj te dodatne signalizacije v predmetni zadevi ni bistven (sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo nobene relevantne kršitve, ker se do te ugotovitve ni opredelilo).

7.Pritožbeni očitek, da naj bi bila ugotovitev sodišča prve stopnje, češ da so delavci drugo toženke ravnali v skladu z določili pravilnika in Zakona o javnih cestah, posledica zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava, je ne samo nenatančen,(5) ampak tudi sicer neutemeljen. Sodišče prve stopnje je omenjeni zaključek podalo (le) v zvezi z ugotovitvijo o neobstoju peska na kraju, kjer je prišlo do škodnega dogodka (ki ga je kot enega od vzrokov za nezgodo navajal tožnik). Na podlagi katerih izvedenih dokazov je to okoliščino lahko ugotovilo, pa je natančno in prepričljivo obrazložilo. (6) Pritožbene trditve, da je bil tožnik takoj po nezgodi z reševalnim vozilom odpeljan v klinični center in da so bile fotografije narejene nekaj dni po nezgodi, ko je bil pesek odstranjen (kar naj bi sodišče prve stopnje spregledalo), ter da je sam izpovedal, da je policiste na kraju dogodka prosil, da cestišče slikajo tudi v tistem delu, kjer se je nahajal pesek (a tega niso želeli storiti), predstavljajo nedopustno in posledično neupoštevno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). (7) Neprepričljiv je nadalje očitek, češ da naj bi sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da obstoj peska v policijskem zapisniku ni zabeležen, a da naj bi (tudi) to okoliščino zmotno tolmačilo v tožnikovo škodo. Ni namreč jasno, kako naj bi ugotovitev dejstva (to je neobstoja zapisa, ki ga priznava tudi sam tožnik) lahko kakorkoli tolmačilo (ni šlo za tolmačenje ampak „golo“ ugotavljanje). Pritožnik je neuspešen tudi v poskusu jemanja dokazne vrednosti policijskemu zapisniku o ogledu kraja prometne nezgode. Ta predstavlja javno listino, kar v skladu z 224. členom ZPP pomeni, da se domneva resničnost tistega, kar se v njem ugotavlja. Kljub temu, da so se toženke glede vzrokov za nezgodo (8) že v odgovorih na tožbo (pa tudi v nadaljevanju) na omenjeni zapisnik ustrezno sklicevale, se tožnik na domnevne vsebinske pomanjkljivosti omenjene listine (ki jo je sam predložil) prej nikoli ni skliceval. Prav tako velja poudariti, da izvedenec v mnenju (5. in 6. stran) pomanjkljivost „policijskih“ podatkov ugotavlja v zvezi z opisom drsenja motornega kolesa na vozišču, ne pa glede vprašanja (ne)obstoja peska ali celo generalno. Nobene protispisnosti (in posledične obremenjenosti sodbe s kršitvami določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) ni niti v sklicevanju sodišča prve stopnje na izvedenčeve ugotovitve glede (ne)obstoja peska na cestišču. Izvedenec je v okviru drugega odstavka na deveti strani svojega mnenja zgolj „dopustil“ možnost, da bi pesek lahko izpadel iz vozila, medtem ko je pred tem (npr. na peti in sedmi strani) jasno poudaril, da pesek kot tak na vozišču (zaradi oddaljenosti brežine od cestnega telesa) ni mogel obstajati.

8.Priča M. F. se same prometne nezgode ni spominjala, je pa na splošno izpovedala o tožnikovem načinu (in hitrosti) vožnje, kar je vsekakor relevantno (in je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe upravičeno omenilo). Poleg tega, da naj bi veliko prehiteval in da je pogosto vozil prehitro, je omenjena priča resda omenila tudi, da je „vmes vozil tudi normalno“, česar sodišče prve stopnje ni posebej zapisalo. Tožnik, ki ta »nezapis« v pritožbi izpostavlja, hkrati ne pojasni, zakaj naj bi bilo to relevantno (gre za okoliščino, ki je bolj ali manj samoumevna). Prav tako ni bilo nobenega razloga, da bi sodišče prve stopnje povzemalo izvedenčeve ugotovitve o tem, koliko pregledne razdalje je imel glede na vremenske pogoje tožnik v času nezgode (v zvezi z možnostjo zaznati udrtine na cesti), saj slednji v zvezi s tem vprašanjem nikoli ni podal nobenih trditev (omenjeno navajanje kot tudi trditve, (9) da zaradi poškodb na cesti, ki jih ni mogel videti in ki niso bile označene z opozorilnim znakom, ni bil dolžan voziti pod dovoljeno hitrostjo predstavlja nedopustno pritožbeno novoto v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP). (10) Da tožnikova hitrost (glede na del voznega pasu, po katerem je vozil), ni bila primerna, jasno izhaja iz izvedenčevega odgovora na prvo zastavljeno vprašanje (7. stran mnenja z dne 23.3.2012).(11) Zato je moč tudi izvedenčevo ugotovitev »V kolikor bi motorist vozil pravilno po svojem prometnem pasu (to je po sredini oziroma bližje desni - pravilno levi - polovici svojega voznega pasu) in izključim prisotnost domnevnega peska na vozišču, do nezgode zaradi hitrosti in tudi zaradi samega stanja ceste ne bi smelo priti« tolmačiti točno tako, kot je to storilo sodišče prve stopnje (to je, da je bila tožnikova hitrost varna le na sredini vozišča), in ne, kot poskuša to neprepričljivo prikazati pritožba (češ da se omenjena izvedenčeva ugotovitev nanaša samo na stanje desnega dela cestišča). Zaključek sodišča prve stopnje glede tožnikove neizkušenosti (saj je vozniški izpit pridobil dobra dva meseca pred nezgodo) je ustrezen, saj ta okoliščina (torej izkušenost) nedvomno vpliva na posameznikovo izbiro načina (hitrosti) vožnje. Prav tako ni jasno, kako naj bi lahko sodišče prve stopnje drugače, kot je (in sicer kot tožnikovo dobro poznavanje ceste), „tolmačilo“ njegovo izjavo, da se po njej vozi (že) 29 let. Pritožnik takšnemu razumevanju nasprotuje, a hkrati ne pojasni, kakšno naj bi bilo sicer tisto „pravilno.“ (12) Pritožba pravilno opozarja, da se sodišče prve stopnje neupravičeno sklicuje na določbo prvega odstavka 26. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (13) (Uradni list RS, št. 83/2004, s kasnejšimi spremembami; ZVCP-1), saj v konkretnem primeru v okviru (enega) smernega vozišča ni (bilo) več prometnih pasov. A to nima nobenega vpliva na pravilnost siceršnjih zaključkov. V skladu z določbo drugega odstavka 30. člena ZVCP-1 (v zvezi s temeljno določbo prvega odstavka 2. člena istega zakona) (14) je bil dolžan tožnik (iz izpovedbe katerega izhaja, da je cesto očitno dobro poznal) v danem trenutku hitrost oziroma način vožnje prilagoditi (tudi) lastnostim oziroma stanju ceste, po kateri se je vozil oziroma na kateri je prišlo do nezgode (kar konkretno pomeni, da bi moral (glede na hitrost, s katero je vozil) voziti bolj po sredini oziroma bližje levi polovici vozišča, po katerem je vozil).

9.Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Slednji sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi pritožbe (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Glede slednje je bil (kot je razvidno iz podatkov AJPES-a) dne 26.2.2013 začet stečajni postopek. Vendar pa so bila pred prekinitvijo pravdnega postopka (na podlagi 4. točke prvega odstavka 205. člena ZPP) v pritožbenem postopku opravljena že vsa pravdna dejanja strank, zaradi česar prekinitev postopka ne vpliva na izdajo odločbe pritožbenega sodišča, ki je (zaradi odločanja na seji) izključno pravdno dejanje sodišča. Ker torej z odločitvijo pritožbenega sodišča niso v ničemer ogrožena procesna upravičenja strank, je kljub začetemu stečajnemu postopku o pritožbi odločalo (glej tudi sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 783/2012 z dne 21.11.2012).

(2) Samo pritožbeno navajanje, da je že iz fotografij, ki jih je na kraju škodnega dogodka posnela policija in tistih, ki jih je dostavil tožnik sam, razvidno, da je bil poškodovan celoten desni del smernega vozišča (ki je širok 3 m), še posebej v širini 1 do 1,5 metra, pa je novo in že zato neupoštevno (prvi odstavek 337. člena ZPP).

(3) Da je bilo temu tako dokazuje tudi okoliščina (ki jo pritožnik sicer poskuša prikazati kot eno od pomanjkljivosti zapisnika), da tudi policisti v zapisniku o ogledu niso zapisali, da naj na kraju dogodka ne bi bilo ločilne črte med cestiščem in muldo.

(4) 29

(5) Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (tudi približno) smiselno ne izhaja (kot to neupravičeno očita pritožnik) stališče sodišča prve stopnje, da sta bili prvo in drugo tožena stranka cesto dolžni vzdrževati tako, da bi zagotavljala varno uporabo le po sredini ceste (oziroma le težkim tovornim ali osebnim vozilom).

(6) Prav zaradi teh ostalih izvedenih dokazov (ki so izkazovali drugačno dejansko stanje) sodišče prve stopnje ni moglo slediti (vsebinsko drugačni) tožnikovi izpovedbi.

(7) Tožnikova izpovedba (ki je lahko zgolj dokazno sredstvo) manjkajočih navedb seveda ne more nadomestiti.

(8) Drugo toženka je izrecno poudarila tudi, da policisti ob ogledu obstoja razsutega peska niso ugotovili.

(9) Podobno velja glede navajanja (sklicevanja na izvedenčeve ugotovitve), da je naklon cestišča takšen, da povprečnega voznika tudi sicer nosi v desno proti robu cestišča.

(10) To navajanje je tudi sicer v nasprotju z njegovo lastno izpovedbo, iz katere je moč zaključiti, da je cesto (očitno dobro) poznal, saj naj bi se po njej vozil vrsto (to je 29) let.

(11) Izvedenec v njem podaja oceno, da je bila hitrost primerna za vožnjo motorista, ki bi vozil z njo po sredini voznega pasu.

(12) Brez vsake prave vsebinske vrednosti je tudi pritožbeno poudarjanje (in hkraten očitek o napačnem tolmačenju njegove izjave), da je bil tožnik šele ob zaslišanju star 29, ob nezgodi pa 24 in da zato (kajpada) takrat ceste ni mogel poznati 29 let. Navedeno prav v ničemer ne poseže v prepričljivost zaključka sodišča prve stopnje (o tem, da je tožnik že v času nezgode cesto očitno dobro poznal).

(13) Ki predvideva, da mora na smernem vozišču z dvema ali več označenimi prometnimi pasovi voznik voziti po sredini prometnega pasu.

(14) Vse to je bil dolžan v konkretni situaciji (glede na značilnosti konkretnega cestišča) tožnik primarno upoštevati (ne glede na siceršnjo (načeloma) ustrezno pritožbeno opozarjanje na določbo tretjega odstavka 25. člena ZVCP-1).