VSRS Sklep III Ips 90/2011

Reviziji se ugodi in se sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, s katero je tožeča stranka zahtevala ugotovitev ničnosti Pogodbe o skupnem opravljanju dejavnosti z dne 21. 10. 1992 in aneksa k pogodbi z dne 30. 9. 1993, sklenjena med prvo in drugo toženko, plačilo 324.937,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti, ki ji jih mora plačati druga toženka, ugotovitev lastniškega deleža 97,1042 % tožeče stranke v osnovnem kapitalu prve toženke oziroma znaša 467.993,69 EUR in plačilo stroškov postopka. Sodišče druge stopnje je prvostopenjski sklep potrdilo.

2Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in odločbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3Revizija je bila vročena toženi stranki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

4Revizija je utemeljena.

5Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhaja, da je Okrožno sodišče v Murski Soboti v zadevi Pg 118/2000 z dne 19. 5. 2009 pravnomočno zavrnilo zahtevek zoper prvo in drugo toženko (ki tudi v obravnavani zadevi nastopata kot prva in druga toženka), s katerim je Državno pravobranilstvo zahtevalo ugotovitev ničnosti Pogodbe o skupnem opravljanju dejavnosti z dne 21. 10. 1992 in aneksa k pogodbi z dne 30. 9. 1993, plačilo 63.548.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki ga mora opraviti druga toženka v korist prve toženke, in ugotovitev deleža družbenega kapitala v osnovnem kapitalu prve toženke. Tožeča stranka je v navedenem sporu nastopala kot intervenient na strani Državnega pravobranilstva. Tožbeni zahtevek je bil zavrnjen zaradi pomanjkanja procesne legitimacije Državnega pravobranilstva. To je zahtevek utemeljilo na oškodovanju družbene lastnine (s prenosom funkcije poslovanja s prve toženke na drugo toženko naj bi se zmanjšalo premoženje prve toženke in s tem družbeno premoženje).

6V konkretni zadevi je tožeča stranka je trdila, da je univerzalna pravna naslednica Slovenske razvojne družbe d. d., zato so nanjo prešle pravice s področja lastninskega preoblikovanja podjetij. Navajala je, da se je s prenosom dejavnosti s prve na drugo toženko zmanjšalo družbeno premoženje, zato je Pogodba o skupnem opravljanju dejavnosti z dne 21. 10. 1992 in aneks k pogodbi z dne 30. 9. 1993, ki sta bila podlaga za prenos dejavnosti in premoženja, nična. Dajatveni zahtevek in zahtevek za ugotovitev deleža tožeče stranke v osnovnem kapitalu prve toženke je utemeljevala na podlagi določil

Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (v nadaljevanju ZZLPPO), ki ureja zaključek lastninjenja podjetij z družbenim kapitalom.

7Sodišči prve in druge stopnje sta tožbo zavrgli na podlagi stališča, da je bilo v zadevi že pravnomočno odločeno s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti Pg 118/2000 z dne 19. 5. 2009. Presodili sta, da je podana tako subjektivna kot tudi objektivna identiteta zahtevkov.

8Okrožno sodišče v Murski Soboti je v zadevi Pg 118/2000 z dne 19. 5. 2009 tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi pomanjkanja procesne legitimacije Državnega pravobranilstva za uveljavljanje tožbenega zahtevka iz naslova oškodovanja družbene lastnine. Stališče revidentke, da bi moral biti tožbeni zahtevek zavržen in ne zavrnjen, drži. Okrožno sodišče v Murski Soboti je pojasnilo, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker Državno pravobranilstvo na podlagi določil Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, ZZLPPO in Zakona o privatizaciji pravnih oseb v lasti Sklada Republike Slovenije za razvoj in obveznostih Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo ni aktivno procesno legitimirano za vložitev tožbe. Drži sicer, da je podana objektivna identiteta obravnavanega zahtevka z zahtevkom, o katerem je že bilo odločeno s sodbo v zadevi Pg 118/2000, vendar pa je pomanjkanje aktivne procesne legitimacije lahko razlog za zavrženje tožbe in ne za zavrnitev tožbenega zahtevka. Pomanjkanje aktivne procesne legitimacije Državnega pravobranilstva nima za posledico tudi pomanjkanja procesne legitimacije tožeče stranke, saj glede na materialno pravo nista bila enotna sospornika.

9Ker Državno pravobranilstvo ni imelo tožbenega upravičenja, Okrožno sodišče v Murski Soboti zadeve ni presojalo vsebinsko. Očitek, da ne gre za že razsojeno stvar, je tako utemeljen. Čeprav je Okrožno sodišče v Murski Soboti odločilo s sodbo, njegova odločitev po svoji vsebini glede na specifičnost konkretnega primera ne predstavlja meritorne odločitve v zadevi, zato ni bilo razloga za zavrženje tožbe, ki jo je vložila tožeča stranka.

10Sodišče prve stopnje je z zavrženjem tožbe zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je sodišče druge stopnje kljub uveljavljanju te kršitve s pritožbo ni odpravilo in je s tem samo zagrešilo relativno bistveno kršitev določb ZPP. Vrhovno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo in razveljavilo sklepa sodišč druge in prve stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

11Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku vsebinsko obravnavati tožbeni zahtevek.

12Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.