UPRS sodba II U 310/2012

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ zavrgel tožnikov predlog za obnovo postopka izdaje uporabnega dovoljenja št. 351-643/2010-7 z dne 3. 1. 2011, izdanega investitorju družbi A. d.o.o. za poslovni objekt s kotlovnico na lesno bio maso na zemljišču s parc. št. 2363/2 in 2368 k.o. …. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik dne 8. 8. 2011 vložil predlog za obnovo postopka, v katerem je bilo izdano zgoraj navedeno uporabno dovoljenje, in sicer po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Drugi odstavek 96. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) določa, da je stranka v postopku izdaje uporabnega dovoljenja samo investitor. Prvostopni organ tako ugotavlja, da je tožeča stranka sicer bila stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, tega statusa pa v postopku izdaje uporabnega dovoljenja več nima. Glede na to je predlog za obnovo postopka v skladu z drugim odstavkom 267. člena ZUP zavrgel.

Tožeča stranka se je zoper ta sklep pritožila, Ministrstvo za infrastrukturo in prostor pa je z odločbo št. 35110-14/2012-2-MP z dne 6. 6. 2012 njegovo pritožbo zavrnilo. Tudi drugostopni organ ugotavlja, da je v skladu z drugim odstavkom 96. člena ZGO-1 stranka v postopku izdaje uporabnega dovoljenja le investitor, kar pomeni, da niso podani pogoji za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP, zato je prvostopni organ predlog tožeče stranke za obnovo postopka pravilno zavrgel.

Tožeča stranka v vloženi tožbi predlaga odpravo izpodbijanega sklepa. Zatrjuje, da je bil predlog za obnovo postopa vložen pravočasno in predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopnem sklepu in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja:

Tožeča stranka je vložila predlog za obnovo postopka, v katerem je bilo izdano zgoraj navedeno uporabno dovoljenje, po 9. točki 260. člena ZUP. Na tej podlagi je mogoče postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnoviti, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Ko organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo, prejme predlog, mora preizkusiti, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana (prvi odstavek 267. člena ZUP). Če pogoji iz prejšnjega odstavka niso izpolnjeni, zavrže pristojni organ predlog s svojim sklepom (drugi odstavek 267. člena ZUP).

Sodišče se strinja z zaključki upravnih organov, da v predmetni zadevi pogoji za obnovo postopka niso izpolnjeni. Kdo je stranka v postopku izdaje uporabnega dovoljenja, določa drugi odstavek 96. člena ZGO-1, ki pravi, da je to samo investitor. Glede na to, da tožnik ne more biti stranka tega postopka, tudi ni pogojev za obnovo postopka izdaje uporabnega dovoljenja, zato je odločitev, da se predlog za obnovo postopka zavrže pravilna (drugi dostavek 267. člena ZUP). Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.