UPRS sodba I U 424/2010

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 5. odstavka 21. člena Zakona o Vladi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 24/05 – uradno prečiščeno besedilo in 109/08), 477. člena Zakona o trgu finančnih instrumentov (ZTFI, Uradni list RS, št. 67/07 in nadaljnji), 50. člena Zakona o javnih agencijah (ZJA, Uradni list RS, št. 52/02 in nadaljnji) ter na predlog ministra za finance št. 1001-6/2010/4 z dne 10. 3. 2010 imenovala dr. A.A. z dnem 12. 3. 2010 na položaj direktorja Agencije za trg vrednostnih papirjev (v nadaljevanju: ATVP) za dobo pet let, z možnostjo ponovnega imenovanja. V obrazložitvi povzema določila 477. člena in 485. člena ZTFI ter 50. člena ZJA in ugotavlja, da je Posebna natečajna komisija iz 4. odstavka 60. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Uradni list RS, št. 63/07 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji) ugotovila, da oba prijavljena kandidata na javni natečaj za predmetni položaj, objavljen v Uradnem listu RS, št. 5/08 z dne 18. 1. 2008 izpolnjujeta natečajne pogoje ter sta glede na svojo strokovno usposobljenost primerna za ta položaj. Na podlagi sklepa Posebne natečajne komisije z dne 22. 2. 2008 in njenega poročila z dne 18. 2. 2008 je minister za finance za navedeni položaj izbral kandidata dr. A.A. in na podlagi njegovega predloga z dne 26. 2. 2008 je tožena stranka z odločbo z dne 6. 3. 2008 dr. A.A. imenovala z dnem 1. 4. 2008 na položaj direktorja ATVP za dobo petih let z možnostjo ponovnega imenovanja. Po tožbi tožnika zoper navedeno odločbo je Upravno sodišče RS s sodbo št. U 539/2008 z dne 7. 7. 2008 razveljavilo tako sklep Posebne natečajne komisije z dne 22. 8. 2008 kot tudi odločbo tožene stranke št. 01410-7/2008/2 z dne 6. 3. 2008 ter zadevo vrnilo Posebni natečajni komisiji v ponoven postopek. V ponovljenem postopku je tožena stranka na podlagi predloga ministra za finance z dne 20. 8. 2008, ki je temeljil na sklepu in poročilu Posebne natečajne komisije, oba z dne 18. 8. 2008, z odločbo z dne 21. 8. 2008 ponovno imenovala dr. A.A. za direktorja ATVP za dobo pet let, z možnostjo ponovnega imenovanja. Zoper sklep Posebne natečajne komisije z dne 18. 8. 2008 in navedeno odločbo tožene stranke z dne 21. 8. 2008 je tožnik kot neizbrani kandidat vložil tožbo v upravnem sporu, o kateri je odločilo Upravno sodišče RS s sodbo opr. št. U 2031/2008 z dne 5. 11. 2009 in je razveljavilo tako navedeno odločbo tožene stranke z dne 21. 8. 2008, kot tudi sklep Posebne natečajne komisije z dne 18. 8. 2008 na podlagi ugotovitve, da delovne izkušnje dr. A.A., dosežene izven delovnega razmerja, niso bile dokazno ocenjene v skladu s 4. stavkom 13. točke 6. člena ZJU, zadeva pa je bila vrnjena Posebni natečajni komisiji v ponovni postopek. V ponovljenem postopku je Uradniški svet s sklepom dne 14. 12. 2009 na novo imenoval Posebno natečajno komisijo, ki je bila v ponovljenem postopku vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka v okviru presoje primernosti kandidata dr. A.A., pri čemer se je osredotočila na vprašanje izpolnjevanja pogoja 10 let delovnih izkušenj na podlagi verodostojnih listin ter je v tej zvezi s sklepom št. 0131-72/2007/85 z dne 18. 1. 2010 ugotovila, da dr. A.A. izpolnjuje natečajne pogoje ter ministru za finance na podlagi 1. odstavka 64. člena ZJU posredovala nov seznam z imenoma kandidatov, ki sta glede na svojo strokovno usposobljenost primerna za navedeni položaj. Skladno s 1. odstavkom 19. člena ZJA je minister za finance na podlagi novoprejetega seznama primernih kandidatov opravil izbor in Vladi RS, sedaj toženi stranki, predlagal, da imenuje dr. A.A. na položaj direktorja ATVP za dobo pet let z možnostjo ponovnega imenovanja, ki mu je tožena stranka tudi sledila.

V tožbi neizbrani kandidat, sedaj tožnik, navaja, da s tožbo izpodbija uvodoma navedeno odločbo tožene stranke, dodatno pa pojasnjuje, da je tudi zoper navedeni sklep Uradniškega sveta – Posebne natečajne komisije z dne 18. 1. 2010 sprožil upravni spor, ker ima pravni interes, da se navedeni akt odpravi, vendar zadeva še nima opravilne številke, zato tej tožbi prilaga fotokopijo tožbe zoper navedeni sklep (tožbena priloga A3). Glede pravnega interesa tožnik ob sklicevanju na 1. odstavek 4. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/2010) navaja, da s tožbo varuje svojo ustavno pravico, na podlagi katere je vsakomur pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto (3. odstavek 49. člena Ustave). Meni, da v kandidacijskem postopku za izbiro direktorja ATVP tožnik ni bil obravnavan enakopravno, saj je bil z izpodbijanim aktom imenovan kandidat, ki ni in ne izpolnjuje zakonskih in razpisnih pogojev, odločitev Uradniškega sveta – Posebne natečajne komisije pa je nezakonita, saj tožnik meni, da ni res, kar ugotavlja Uradniški svet – Posebna natečajna komisija, da kandidat dr. A.A. izpolnjuje pogoje za položaj direktorja ATVP. Zoper navedeni akt Posebne natečajne komisije je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu in ima tako posledično pravni interes, da se tudi akt, ki ga izpodbija s to tožbo, odpravi kot nezakonit iz razloga, ker temelji na nezakonitem sklepu Uradniškega sveta – Posebne natečajne komisije z dne 18. 1. 2010, poleg tega pa vsebinsko predstavlja imenovanje kandidata, ki ne izpolnjuje zakonskih in natečajnih pogojev. Ker je izpodbijani akt tožene stranke posledica sprejema akta Uradniškega sveta – Posebne natečajne komisije, bi tožnik, če se mu ne prizna pravni interes, ostal brez učinkovitega pravnega varstva. V tožbi uveljavlja tožbene razloge po 1. odstavku 27. člena ZUS-1, ker meni, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in nepravilne uporabe pravil upravnega postopka. Tožnik meni, da izbrani kandidat ne izpolnjuje vseh zakonskih in natečajnih pogojev, ki so predpisani za položaj direktorja ATVP, med katerimi ZTFI določa pogoj najmanj 10 let delovnih izkušenj. Tožnik meni, da so ustrezne delovne izkušnje v smislu 13. točke 6. člena ZJU zgolj delovne izkušnje, ki so pridobljene v delovni dobi oziroma zgolj tiste delovne izkušnje, ki so pridobljene v dobi, ko je bil kandidat v delovnem razmerju v smislu 6. odstavka 10. člena ZJU, medtem ko so se pri izbranem kandidatu neutemeljeno upoštevale tudi izkušnje iz dobe, v kateri imenovani ni bil v delovnem razmerju, s čimer je tožena stranka kršila materialni zakon in posledično tudi nepravilno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, ker so se izbranemu kandidatu neutemeljeno upoštevale izkušnje iz dobe, v kateri kandidat ni bil v delovnem razmerju in so se tako nepravilno in nezakonito kot relevantne izkušnje upoštevale izkušnje iz časov opravljanja funkcije direktorja v družbi B. d.o.o., kar tožnik šteje za pravno zmotno ter meni, da je pri njihovem upoštevanju tožena stranka hkrati kršila pravila upravnega postopka in javnega natečaja. Meni, da se izkušnje iz časa trajanja zakonitega zastopništva gospodarske družbe ne štejejo za zakonsko določene delovne izkušnje, saj ni o vsebini in zahtevnosti dela zakonitega zastopnika nikakršnih podatkov, meril, dokazil, zato navedene izkušnje niso pravno upoštevne, ker jih izbrani kandidat ni pridobil v delovnem razmerju oziroma zakonitega zastopništva ni opravljal v delovnem razmerju. Prav tako kot pravno nepravilno označuje dvojno štetje delovnih izkušenj, pa čeprav v drugem delu le v obsegu ene petine delovnega časa. Nadalje opozarja, da navedenih izkušenj izbrani kandidat niti ni uveljavljal. Izpostavlja navodila Ministrstva za javno upravo o izvajanju 13. točke 6. člena ZJU z dne 24. 8. 2007, ki določajo, da izjemoma lahko oseba uveljavlja delovne izkušnje, pridobljene izven delovnega razmerja, in sicer na podlagi dela na enaki stopnji zahtevnosti, kot je delovno mesto, za katero oseba kandidira, upoštevaje vsebino in zahtevnost dela, ki ga je oseba opravljala. Glede vsebine dela izbranega kandidata za B. d.o.o. tožnik meni, da ni takšna, da bi bila enakovredna delu direktorja ATVP. Ker je sklenitev pogodbe o zaposlitvi neposredno vezana na izpolnitev pogojev iz akta o sistemizaciji, to je Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest ATVP, ki za delovno mesto direktorja izrecno določa pogoj 10 let delovne dobe, tožnik meni, da izbrani kandidat navedenega pogoja ne izpolnjuje. V tožbi nadalje izpostavlja določilo 1. odstavka 476. člena ZTFI, po katerem mora direktor svojo funkcijo izpolnjevati poln delovni čas na podlagi pogodbe o zaposlitvi, na podlagi česar meni, da izbrani kandidat ne more zakonito opravljati funkcije direktorja ATVP niti skleniti zakonite pogodbe o zaposlitvi in da so že razpisni pogoji natečaja nezakoniti, ker izbrani kandidat v konkretnem primeru ne more skleniti zakonite pogodbe o zaposlitvi. Po mnenju tožnika to pomeni, da je podana pravna negotovost v zvezi z razveljavitvijo pogodbe o zaposlitvi in razveljavitvijo akta o imenovanju. V zvezi z odločitvijo Posebne natečajne komisije tožnik izpostavlja, da je pri izbranem kandidatu med delovne izkušnje neutemeljeno in nezakonito upoštevala položaj direktorja v družbi B. d.o.o., ker je v svoji prijavi na razpis z dne 22. 1. 2008 izbrani kandidat navedel, da je poklicno pot začel 15. 10. 1999 na področju sistema neposrednih davkov, natančneje dohodnine, tako da iz njegove prijave izhaja, da tudi sam šteje, da je začel pridobivati relevantne delovne izkušnje šele z dnem zaposlitve na Ministrstvu za finance, da pa je lahko tekom natečajnega postopka svoje navedbe spremenil po dveh razveljavitvah nezakonitih odločitev, kar po mnenju tožnika pomeni kršitev pravil natečaja in enakopravnosti kandidatov. Ker je izbrani kandidat diplomiral dne 15. 9. 1998, je pred navedenim datumom opravljal funkcijo direktorja B. d.o.o. z dvema stopnjama nižjo izobrazbo (srednješolska, V. stopnja), kot je zahtevana za direktorja ATVP (univerzitetna, VII. stopnja). Po mnenju tožnika opravljanje direktorske funkcije v mikrogospodarski družbi ni mogoče šteti za delo, ki bi izpolnjevalo kriterije predmetnega javnega razpisa, po katerem se pri drugem delu upošteva enaka stopnja zahtevnosti, kot je delovno mesto, na katerega se kandidira, stopnja zahtevnosti opravljanja direktorske funkcije v mikropodjetju pa ni enaka stopnji zahtevnosti vodenja ATVP, saj slednja opravlja vsebinsko povsem drugačne in bistveno težje naloge, zaposluje bistveno več delojemalcev in ima bistveno večji obseg poslovanja, kot manjša gospodarska družba. Zlasti pa ima nadzorstveno funkcijo in iz narave njenih pristojnosti izhajajo tudi učinki njenih ravnanj, predvsem na trg kapitala: izdaja dovoljenja za poslovanje finančnim institucijam za prevzeme družb, podaja soglasja k aktom Borze in KDD, vodi registre in javne podatke ter opravlja nadzor nad javno ponudbo vrednostnih papirjev, postopki prevzema, poslovanjem družb na trgu kapitala, kar vse predstavlja izjemno širok spekter delovanja, ki se razteza od nadzorne funkcije do vodenja javnih registrov in izdaje podzakonskih aktov. Glede gospodarske družbe B. d.o.o. tožnik izpostavlja njeno majhnost na podlagi njenih finančnih podatkov za leta 1998 do 2006, to je v obdobju, ki ga izbrani kandidat navaja kot relevantnega, v katerem je bila med leti 1998 do 2005 brez zaposlenih, iz česar izhaja, da izbrani kandidat ni opravljal funkcije direktorja v rednem delovnem razmerju, zato njegovih izkušenj iz tega časa ni mogoče šteti za pravno ustrezne delovne izkušnje. Nadalje je iz predloženih finančnih podatkov tudi razvidno, da je družba B. d.o.o. od leta 1998, z izjemo leta 2001, do prodaje, imela izgubo, v letih 2001 do 2005 pa celo negativen kapital. Iz poročila o delu ATVP za leto 2006 izhaja, da je imela 38 zaposlenih, izhaja pa tudi obseg del, ki jih je v tem letu izvajala ATVP, na podlagi česar tožnik meni, da položaja direktorjev v družbi B. d.o.o. in ATVP nista delo na enaki stopnji zahtevnosti, tudi iz razloga, ker Zakon o gospodarskih družbah niti drug predpis za opravljanje funkcije zastopnika gospodarske družbe ne predpisuje nobene formalne izobrazbe, medtem ko je za opravljanje funkcije direktorja ATVP potrebna najmanj univerzitetna izobrazba pravne ali ekonomske smeri. Nadalje Posebna natečajna komisija sploh ni ugotavljala konkretne vsebine dela, ki ga je v navedeni družbi opravljal izbrani kandidat. Zato tožnik meni, da je dejansko stanje v izpodbijani odločbi nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Ker glede teh ugotovitev in stališč ni ničesar, kar bi bilo mogoče šteti za obrazložitev odločbe, tožnik meni, da so bila kršena tudi pravila upravnega postopka. Tožnik nadalje vztraja na stališču, da je Posebna natečajna komisija delovne izkušnje izbranega kandidata upoštevala ob kršitvi zakonskih določb 13. točke 6. člena ZJU, po kateri se delovne izkušnje dokazujejo z verodostojnimi listinami; te bi morale biti priložene z opisom delovnih izkušenj že v prijavi, ki je v nasprotnem primeru nepopolna, medtem ko je bil izbrani kandidat po prvi razveljavitvi odločitve pozvan, da v dodatnem roku posreduje dokazila o opravljanju vodstvenih funkcij v družbi B. d.o.o. in dokazila o morebitnih drugih izkušnjah pred 23. 7. 1998, na kar je izbrani kandidat predložil dokazila, in sicer notarski zapis SV 2526/2005, sklep št. Srg 13469/2005, sklep Srg 9866/2004, izpisek dejavnosti št. 9866/2004 in Potrdilo družbe B. z dne 22. 2. 2006. Tako izbrani kandidat ponovno ni podal vsaj opisa delovnih izkušenj, niti ni predložil pogodbe o angažiranju študenta, sklenjeno z družbo C. d.o.o. z dne 31. 1. 1996. Po mnenju tožnika iz predloženih listin niso razvidne delovne izkušnje izbranega kandidata, na podlagi katerih bi bilo mogoče opraviti primerjavo stopnje zahtevnosti dela izbranega kandidata s stopnjo zahtevnosti dela direktorja ATVP, zaradi česar meni, da bi bilo vlogo izbranega kandidata potrebno tudi po njeni dopolnitvi kot nepopolno zavreči, tožena stranka pa jih je neutemeljeno upoštevala in po drugi razveljavitvi izbranega kandidata povabila še na razgovor, v katerem je dve leti po prvem nezakonitem imenovanju dopolnjeval svojo prijavo. To po mnenju tožnika predstavlja očitno kršitev pravil natečaja in enakopravnega obravnavanja kandidatov ob sklicevanju na načelo materialne resnice, s katerim pa ni dopustno opravičevati ali utemeljevati kršitve pravil postopka. Tožnik izpostavlja, da so izkušnje vezane na opravljanje določenih konkretnih nalog, ne pa na formalno imenovanje na določeno funkcijo, saj je oseba lahko vpisana kot direktor družbe, pa zaradi tega dejstva ne pridobi nobenih izkušenj. Nadalje tožnik meni, da tožena stranka ni vezana pri svoji odločitvi na akt Uradniškega sveta – Posebne natečajne komisije, saj tega ne določa noben zakon, kar pomeni, da lahko tožena stranka samostojno ugotavlja, ali kandidat, ki je predlagan, izpolnjuje razpisne pogoje, saj bi v nasprotnem primeru tožena stranka izdala vedoma nezakonito odločbo, če kandidat ne bi izpolnjeval razpisnih in zakonskih pogojev. Ker se po 13. točki 6. člena ZJU delovne izkušnje dokazujejo z verodostojnimi listinami, iz katerih sta razvidna čas opravljanja dela in stopnja izobrazbe, pomeni nepredložitev verodostojne listine po samem zakonu, da izkušenj, ki se zatrjujejo, ni mogoče upoštevati kot pravno relevantnih, ker jih ni mogoče preveriti. Ker iz izpodbijane odločbe ni razviden miselni preudarek tožene stranke glede izpolnjevanja zakonskega pogoja o desetih letih delovnih izkušenj in njena presoja, katere dokaze je štela za pravno pomembne in zakaj, je po mnenju tožnika z izpodbijano odločbo kršeno določilo 1. odstavka 214. člena ZUP, kar onemogoča tudi njen preizkus. Nadalje izpostavlja, da ima izpodbijana odločba za tožnika hude posledice, ker posega v njegovo pravico iz 3. odstavka 49. člena Ustave, saj je bil izbran kandidat, ki natečajnih in zakonskih pogojev ni izpolnjeval, ne pa tožnik, ki je izpolnjeval vse pogoje. V zvezi s tretjim ponovljenim odločanjem Posebne natečajne komisije in posledično tudi tožene stranke tožnik meni, da je očitno protipravna, saj tožena stranka v izpodbijani odločbi zgolj navidezno upošteva stališča sodišča, kljub jasni zakonski določbi o tem, kaj so relevantne delovne izkušnje. Ob dejstvu, da razveljavitvena sodba opozarja na obstoj objektiviziranih zakonskih meril o izpolnjevanju pogojev za imenovanje na mesto direktorja in poudarja potrebo po obstoju in izkazu konkretnih dejstev, dokazov in razlogov, ki vodijo odločanje, tožnik ocenjuje ravnanje tožene stranke kot nesprejemljivo, saj meni, da ponovno izpodbijani akt Posebne natečajne komisije oziroma tožene stranke v primerjavi z njuno predhodno že razveljavljeno odločbo pomeni še manj pravno in manj pravno razumljivo odločitev, saj v izpodbijani odločbi ni v ničemer z dokazi in razlogovanjem v primerjavi z razveljavljeno odločbo konkretiziran zaključek, da je opravljanje funkcije direktorja izbranega kandidata v družbi B. d.o.o. na enaki stopnji zahtevnosti kot delo direktorja ATVP, zato so zaključki tožene stranke po mnenju tožnika nerazumljivi. V tožbi poudarja, da tožnik nima pravnih sredstev zoper potrdila družbe B. d.o.o., pač pa zoper odločbo, ki s potrdili nedopustno nadomešča razkritje oziroma ugotavljanje vsebine dela izbranega kandidata in navedbo razlogov, ki bi omogočali sklep, da je dejansko šlo za delo na stopnji zahtevnosti univerzitetne izobrazbe, diskrecija pa ne more nadomestiti ugotavljanja dejstev in sklepanje oziroma razlogovanja o tem, ali je določena dejstva mogoče umestiti pod določeno zakonsko določbo ali ne in zakaj, še zlasti, ko gre za zakonsko določbo z objektiviziranimi merili. Ker je po mnenju tožnika postopek pred izdajo izpodbijane odločbe in tudi po njej netransparenten, mu vzbuja dvome v objektivnost in nepristranskost odločanja. Izpodbijano odločbo označuje kot očitno nezakonito zaradi odmika od uveljavljenih splošno sprejetih standardov pravnega odločanja. To je posebej nesprejemljivo v postopkih imenovanja nosilcev javnih funkcij, saj odsotnost obrazložitve kaže na arbitrarnost in samovoljo, tožena stranka pa je nerazumljivo spregledala, da ne gre za vprašanje kakršnihkoli izkušenj izbranega kandidata, temveč za vprašanje, ali gre za delovne izkušnje, pridobljene pri delu enake zahtevnosti, kot je delo direktorja ATVP. Kot dodatno zmoto tožene stranke pa tožnik označuje stališče glede dopolnilnega dela izbranega kandidata za B. d.o.o., čeprav ni imel z njim nikoli sklenjene nikakršne pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka nerazumljivo in nelogično upošteva izbranemu kandidatu enopetinsko delovno izkušnjo, ko je bil direktor B. d.o.o. poleg delovnega razmerja z Ministrstvom za finance, ob polni zaposlitvi na Ministrstvu za finance, kar je za tožnika še toliko bolj neprimerljivo s položajem direktorja ATVP. Sodišču predlaga, da predmetni postopek v upravnem sporu združi s postopkom, v katerem tožnik zahteva odpravo sklepa Uradniškega sveta – Posebne natečajne komisije z dne 18. 1. 2010, ker meni, da sta oba upravna spora vsebinsko povezana glede na v obeh zadevah temeljno vprašanje – to je presoja zakonitosti ugotovitve o izpolnjevanju zakonskih in natečajnih pogojev izbranega kandidata. Tožnik meni, da bi bilo glede na navedeno s skupno obravnavo pospešeno obravnavanje obeh zadev in tudi zmanjšani stroški. Svoj predlog tožnik utemeljuje na določilih 300. člena ZPP v povezavi z 22. členom ZUS-1. Sodišču v tožbi predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke v celoti odpravi. Hkrati zahteva povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka navedbe tožnika v tožbi in navaja, da je v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 2031/2008 z dne 5. 11. 2009 Posebna natečajna komisija, ki jo je za izvedbo javnega natečaja za položaj direktorja ATVP imenoval Uradniški svet, ponovno odločala o izpolnjevanju pogojev kandidata dr. A.A. za zasedbo razpisanega delovnega mesta ter dne 1. 2. 2010 ministra za finance z dopisom obvestila, da navedeni kandidat izpolnjuje natečajni pogoj 10 let delovnih izkušenj iz 484. člena ZTFI, zato sta bila za zasedbo položaja direktorja ATVP kot primerno ocenjena dva kandidata: dr. A.A. in Č.Č. (sedaj tožnik), dopisu pa je bil priložen sklep št. 0131-72/2007/85 z dne 18. 1. 2010 o izpolnjevanju pogojev in primernosti dr. A.A. za položaj direktorja ATVP. Na podlagi poročila Posebne natečajne komisije je minister za finance podal predlog št. 1001-6/2010/4 z dne 10. 3. 2010, s katerim je toženi stranki predlagal, da na položaj direktorja ATVP imenuje dr. A.A., tožena stranka pa je navedeni predlog sprejela in izdala uvodoma navedeno odločbo. Postopek, za katerega sta pristojna minister za finance in tožena stranka je tekel v skladu z vsemi materialnimi in postopkovnimi predpisi. Zato tožena stranka nasprotuje navedbam tožnika, ki izpodbija odločbo tožene stranke zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter nepravilne uporabe pravil upravnega postopka, saj se večina tožbenih navedb dejansko nanaša na postopek pred Posebno natečajno komisijo, pri katerem tožena stranka ni sodelovala in nanj ni imela nikakršnega vpliva, zato se do teh tožbenih navedb ne more opredeliti. Posebna natečajna komisija, ki v skladu s 1. odstavkom 64. člena ZJU ugotovi, kateri kandidati izpolnjujejo pogoje za položaj in kateri kandidati so glede na svojo strokovno usposobljenost primerni za ta položaj, je pri svojem delu samostojna in neodvisna. Posebna natečajna komisija izda kandidatom, ki izpolnjujejo pogoje in so glede na svojo strokovno usposobljenost primerni za položaj, ter kandidatom, ki se ne uvrstijo na seznam, poseben sklep. Seznam kandidatov, ki so po njeni oceni glede na strokovno usposobljenost primerni za položaj pa predloži funkcionarju, ki mu je uradnik na položaju odgovoren. Med temi kandidati funkcionar nato izbere tistega, ki je po njegovi presoji najprimernejši, torej je funkcionar pristojen le za končno izbiro med primernimi kandidati, ki pa mu jo v skladu s 64. členom ZJU ni treba posebej obrazložiti. Z javnim natečajem je bilo zagotovljeno, da na položaj direktorja ATVP kandidirajo osebe, ki izpolnjujejo določene pogoje, ki so bili za vse kandidate isti. Med kandidati, za katere je posebna natečajna komisija glede na strokovno usposobljenost ocenila kot primerne, je minister za finance izbral najprimernejšega po svoji presoji in predlagal toženi stranki, da ga na podlagi diskrecijske pravice imenuje na položaj direktorja ATVP. Tožena stranka nasprotuje tožnikovim navedbam, da pri svoji odločitvi ni vezana na ugotovitve Posebne natečajne komisije in da lahko samostojno ugotavlja, ali kandidat, ki je predlagan, izpolnjuje razpisne pogoje. Sicer 2. odstavek 64. člena ZJU določa, da lahko funkcionar, ki mu je uradnik na položaju odgovoren, v primeru, če oceni, da nobeden izmed kandidatov s predloženega seznama ni primeren, zahteva od Uradniškega sveta, da postopek ponovi, ali pa sam imenuje natečajno komisijo, ki izvede postopek, vendar se pri tem primernost kandidatov v smislu izpolnjevanja natečajnih pogojev predpostavlja, saj bi bil drugače institut Posebne natečajne komisije nepotreben. Tožena stranka sodišču predlaga, da zaradi navedenih razlogov tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Stranka z interesom dr. A.A., ki mu je sodišče na podlagi 1. odstavka 19. člena ZUS-1 v povezavi s 1. odstavkom 38. člena ZUS-1 v vednost posredovalo kopijo tožbe in odgovora tožene stranke na tožbo kot stranki, ki bi ji bila odprava izpodbijanega upravnega akta lahko v neposredno škodo, v svojem odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da tožbo zavrže, podrejeno pa, da jo zavrne iz razlogov, ki jih podrobneje navaja v nadaljevanju.

Meni, da je postopek imenovanja direktorja ATVP zasnovan tako, da Posebna natečajna komisija ugotovi, kateri kandidati izpolnjujejo formalne pogoje za položaj in kateri so glede na svojo strokovno usposobljenost primerni za položaj. Med takimi ustreznimi kandidati pa minister, pristojen za finance, izbere in predlaga Vladi RS kandidata, ki je po njegovi presoji najprimernejši, tako da očitno presojo izpolnjevanja formalnih pogojev za navedeni položaj in glede strokovne usposobljenosti opravi že Posebna natečajna komisija, medtem ko minister, pristojen za finance in Vlada RS ob svojem odločanju opravita presojo primernosti, vezana pa sta na odločitev Posebne natečajne komisije, ki po svoji vsebini ni nezavezujoče mnenje, pač pa pravni akt, tako da bi sodišče lahko odpravilo izpodbijano odločbo samo v primeru, če bi odpravilo tudi sklep Posebne natečajne komisije, s katerim je bilo dejstvo izpolnjevanja zakonskih in natečajnih pogojev dokončno ugotovljeno. Vendar pa s tožbo zoper navedeni sklep tožnik očitno ne more uspeti, ker je prepozna, saj je bil navedeni sklep Posebne natečajne komisije z dne 18. 1. 2010 vročen osebno stranki dne 30. 1. 2010. Tridesetdnevni rok za tožbo je pričel teči z vročitvijo navedenega upravnega akta stranki, zato je tožba, ki jo je tožnik zoper navedeni sklep vložil dne 7. 4. 2010, vložena prepozno in jo je kot tako potrebno zavreči. Ker pa je tožnik z njo utemeljeval pravni interes tudi v obravnavani sporni zadevi, je potrebno zavreči tudi tožbo zoper uvodoma navedeno izpodbijano odločbo tožene stranke, Vlade RS. V kolikor sodišče zaradi navedenih razlogov tožbe ne bi zavrglo, v nadaljevanju navaja tudi razloge, zaradi katerih meni, da je potrebno tožbeni zahtevek zavrniti. Ob sklicevanju na določilo 13. točke 6. člena ZJU kot zmotno označuje navajanje tožnika, da se lahko delovne izkušnje pridobivajo izključno v delovni dobi, saj zakon ne govori o delovnem razmerju, pač pa zahteva „dela na enaki stopnji zahtevnosti, kot je delovno mesto, za katero oseba kandidira“, ne glede na pravno podlago tega dela, ki je ne le pogodba o zaposlitvi (delovno razmerje), ampak tudi na primer pogodba o delu, avtorska pogodba, mandatna pogodba, lahko pa tudi družbena pogodba – ustanovitveni akt gospodarske družbe, ki daje podlago, upravičenje in dolžnost opravljati neko delo. Izdani sklep Posebne natečajne komisije vsebuje vsa potrebna dejstva in dokaze, na podlagi katerih je le-ta sprejela svojo odločitev, da stranka, dr. A.A., izpolnjuje vse pogoje za imenovanje in da je primerna za imenovanje na mesto direktorja ATVP, ki jo tudi uspešno vodi od 1. 4. 2008 dalje, njen sklep pa je podprt tudi z verodostojnimi listinami, saj je s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani, Oddelka za gospodarsko sodstvo z dne 8. 12. 2004 in zgodovinskim izpiskom iz sodnega registra za družbo B. d.o.o. do 31. 1. 2008 izkazano dejstvo, da je bil stranka z interesom v zadevnem obdobju direktor družbe B. d.o.o. oziroma D. d.o.o., kar je Posebna natečajna komisija pravilno upoštevala kot njegove delovne izkušnje v skladu s 146. členom ZDR, ob dejstvu, ki ga je prav tako pravilno ugotovila Posebna natečajna komisija, da je bil tedanji delodajalec – Ministrstvo za finance, seznanjen s tem, da je stranka z interesom opravljala tudi dela direktorja družbe B. d.o.o. kot dopolnilno delo, največ 8 ur tedensko, pri čemer pa ne gre za dvojno štetje delovnih izkušenj, kar zmotno navaja tožnik, saj so se lahko te delovne izkušnje upoštevale zgolj petinsko, ker tudi zakon omejuje takšno dopolnilno delo na 8 ur tedensko. Po prepričanju stranke z interesom prav tako ne drži tožnikova navedba, da tožena stranka – Vlada RS pri svoji odločitvi o imenovanju direktorja ATVP ni vezana na ugotovitveno odločbo Uradniškega sveta – Posebne natečajne komisije glede na zakonsko ureditev postopka imenovanja direktorja ATVP po določilih 50. člena v zvezi z 21. členom ZJA in 4. odstavka 60. člena ZJU v povezavi s 174. in 178. členom ter 64. členom ZJU ter 477. členom ZTFI. Tudi sam tožnik v tožbi pod točko VIII. ugotavlja, da je sklep Posebne natečajne komisije podlaga za odločanje Vlade RS o imenovanju kandidata na položaj direktorja ATVP. Ne drži pa tožbena navedba, da naj bi bila oba upravna spora vsebinsko povezana, ker naj bi bilo v obeh postopkih temeljno vprašanje ugotavljanje zakonskih in natečajnih pogojev kandidata dr. A.A. Vendar imenovani meni, da gre za dva različna postopka z različnimi vsebinami, tako da se v postopku pred Posebno natečajno komisijo ugotavlja izpolnjevanje formalnih pogojev in njegova strokovna usposobljenost, medtem ko Vlada RS na predlog ministra za finance, ki izmed ustreznih kandidatov po svoji prosti presoji izbere in predlaga najprimernejšega, tega kandidata imenuje ali pa ne. Zaradi navedenega sodišču predlaga, da ne dovoli združitve predmetnega postopka s postopkom, v katerem tožnik zahteva odpravo sklepa Posebne natečajne komisije, saj gre za različne tožene stranke in za različne teke rokov za vložitev tožbe. Prav tako je drugačna vsebina posamezne izpodbijane odločitve in gre za presojo drugačnega dejanskega stanja in pravne podlage. Poleg tega pa je sklep Posebne natečajne komisije po prepričanju stranke z interesom pravnomočen, zato je mogoče zaključiti, da stranka z interesom izpolnjuje vse zahtevane pogoje za direktorja ATVP in je tudi glede standardov strokovne usposobljenosti primeren kandidat za ta položaj, kar enako velja tudi za tožnika in to ni sporno. Pač pa tožnik neutemeljeno zatrjuje, da je bil v postopku neenako obravnavan, kar ni res, saj so za oba kandidata veljali enaki pogoji, postopek je za oba potekal na povsem enak način, za oba je bilo ugotovljeno, da izpolnjujeta pogoje in da sta primerna za položaj direktorja ATVP, razlika med njima pa se pojavi šele v fazi, ko minister za finance Vladi RS predlaga kandidata po lastni presoji. To je bil že tretjič dr. A.A. in ne tožnik in že tretjič je Vlada RS sprejela predlog ministra za finance in ga imenovala na ta položaj, ne pa tožnika. Stranka z interesom meni, da ni bila v ničemer pravno favorizirana, kot zatrjuje tožnik, ampak so ji bile s tem povzročene številne nevšečnosti in negotovosti pri vodenju ATVP v posledici odločitev Upravnega sodišča o dveh tožnikovih tožbah, ki jim je Posebna natečajna komisija skladno z napotili in izrecnimi navodili sodišča sledila in ponovno ugotavljala ter še tretjič ugotovila, da stranka z interesom izpolnjuje natečajne pogoje in da je primeren kandidat za položaj direktorja ATVP. Prav tako pa tudi meni, da Posebni natečajni komisiji ni mogoče očitati nestrokovnosti. Smiselno enako stranka z interesom navaja tudi v pripravljalni vlogi z dne 21. 6. 2010, s katero sodišču ponovno predlaga, da tožbo zavrže, podrejeno pa, da jo zavrne.

Tožnik v dveh pripravljalnih vlogah z dne 21. 5. 2010 odgovarja na navedbe tožene stranke in stranke z interesom v odgovoru na tožbo. Navaja smiselno enako kot v tožbi ter dodatno ob sklicevanju na 3. odstavek 64. člena ZUS-1 nakazuje, naj sodišče pri odločanju glede odprave izpodbijane odločbe tožene stranke z dne 11. 3. 2010 odpravi hkrati tudi sklep Uradniškega sveta – Posebne natečajne komisije št. 0131-72/2007/85 z dne 18. 1. 2010, glede na to, da upravna spora doslej še nista združena, kljub že podanemu predlogu tožnika za združitev obeh spornih zadev.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je predmet spora uvodoma navedena odločba tožene stranke, Vlade Republike Slovenije, o imenovanju javnega uslužbenca – direktorja javne agencije (ATVP), ki je bila izdana v (dvakrat) ponovljenem postopku po sodbi in sklepu Upravnega sodišča RS št. U 2031/2008-43 z dne 5. 11. 2009 (pred tem pa U 539/2008 z dne 7. 7. 2008).

S citirano sodbo št. U 2031/2008 z dne 5. 11. 2009 je sodišče ob smiselni uporabi 5. točke 65. člena v zvezi s 1. točko 1. odstavka 65. člena ZJU v povezavi z 21. členom ZJA po predhodni združitvi dveh postopkov po dveh tožbah tožeče stranke ob sklicevanju na 2. in 3. točko 1. odstavka 64. člena ZUS-1 razveljavilo kot nezakonit tako sklep Posebne natečajne komisije z dne 18. 8. 2008 kot tudi odločbo tožene stranke z dne 21. 8. 2008, ki je temeljila na navedenem sklepu Posebne natečajne komisije in zadevo vrnilo Posebni natečajni komisiji v ponovni postopek na podlagi ugotovitve, da spornega sklepa ni mogoče preizkusiti, ker so v obrazložitvi navedeni razlogi bistveno pomanjkljivi, dejansko stanje pa je ostalo nepopolno ugotovljeno, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka po določbi 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP in ker je bil razveljavljen navedeni sklep Posebne natečajne komisije kot nezakonit, je sodišče razveljavilo tudi posledično nezakonito odločbo Vlade RS o izbiri, ki je temeljila na nezakonitem sklepu Natečajne komisije, saj je sodišče, že ko je v obravnavani zadevi odločalo prvič, ugotovilo, da je med strankami sporno vprašanje, ali izbrani kandidat dr. A.A. izpolnjuje zakonske in razpisne pogoje glede zahtevanih najmanj 10 let delovnih izkušenj.

Prav to vprašanje ostaja med strankami sporno tudi v sedaj obravnavanem primeru glede na njihove navedbe v tožbi, odgovorih na tožbo in pripravljalnih vlogah. Navedeni pogoj izhaja tako iz določil ZJA, ki med drugim za direktorja javne agencije predpisuje najmanj visoko strokovno izobrazbo in najmanj 10 let delovnih izkušenj (19. člen), kot tudi iz določil ZTFI, ki kot lex specialis za direktorja ATVP med drugim predpisuje univerzitetno izobrazbo pravne ali ekonomske smeri in najmanj 10 let delovnih izkušenj (484. člen). Na podlagi določb 21. člena ZJA se javni natečaj za imenovanje direktorja javne agencije izvede na podlagi določb zakona, ki ureja delovna razmerja javnih uslužbencev, to je ZJU, ki v določilih 6. člena (pomen izrazov) med drugim opredeljuje nedoločna pravna pojma delovne izkušnje (13. točka) in delovna doba (10. točka).

Sodišče se sicer strinja s tožnikom, ki v tožbi uveljavlja pravni interes, da s tožbo v upravnem sporu izpodbija uvodoma navedeno odločbo tožene stranke. Ta v dejanskem pogledu temelji na predhodni odločitvi Posebne natečajne komisije, ki je s sklepom št. 0131-72/2007/85 z dne 18. 1. 2010 ugotovila, da kandidat dr. A.A. izpolnjuje natečajne pogoje in je glede standardov strokovne usposobljenosti, ki jih je določil Uradniški svet, primeren za položaj direktorja ATVP. V nasprotnem primeru, če sodišče tožniku ne bi priznalo pravnega interesa za vložitev tožbe v upravnem sporu zoper uvodoma navedeno izpodbijano odločbo, tožniku ne bila dana možnost učinkovitega pravnega sredstva v smislu 25. člena Ustave RS za varstvo njegove ustavne pravice iz 49. člena Ustave RS, ki gre vsem kandidatom v postopku javnega natečaja, kot je izpostavilo sodišče že pri predhodnem odločanju v obravnavani sporni zadevi v sodbi št. U 2031/2008 z dne 5. 11. 2009. Hkrati je še poudarilo, da je možnost upravnega spora, poleg navedenega, izrecno predvidel že zakonodajalec z določilom 1. odstavka 21. člena ZJA zoper odločbo o izbiri kandidata za funkcijo direktorja javne agencije po izvedenem javnem natečaju. Glede na navedeno sodišče ne more slediti primarnemu predlogu stranke z interesom, dr. A.A., ki v svojem odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da tožbo v obravnavani sporni zadevi zavrže zaradi izostanka pravnega interesa tožeče stranke, ob očitno prepozno vloženi tožbi v upravnem sporu zoper navedeni sklep Posebne natečajne komisije z dne 18. 1. 2010, osebno vročen stranki 30. 1. 2010, medtem ko je bila tožba zoper navedeni sklep vložena šele 7. 4. 2010, torej prepozno. Pač pa se sodišče strinja s stranko z interesom, dr. A.A., da je zmotno tožnikovo stališče, da se delovne izkušnje, ki so v konkretnem primeru relevantne zaradi pogoja desetletnih delovnih izkušenj po določilu 484. člena ZTFI, pridobivajo izključno v delovni dobi, saj zakon (13. točka 6. člena ZJU) ne govori o delovnem razmerju, temveč zahteva „dela na enaki stopnji zahtevnosti, kot je delovno mesto, za katero oseba kandidira“ ne glede na pravno podlago tega dela, ki je lahko poleg pogodbe o zaposlitvi (delovno razmerje) tudi pogodba o delu, avtorska pogodba, mandatna pogodba, kot tudi družbena pogodba – ustanovitveni akt gospodarske družbe, ki daje podlago oziroma upravičenje in dolžnost opravljati neko delo. V tej zvezi se sodišče prav tako lahko strinja s stranko z interesom, dr. A.A., da se v smislu 13. točke 6. člena ZJU lahko upošteva tudi dopolnilno delo, največ 8 ur tedensko, pri čemer ne gre za dvojno štetje delovnih izkušenj, kot zmotno meni tožnik, a le v primeru, če se te delovne izkušnje upoštevajo zgolj petinsko, ker tudi zakon (ZDR) omejuje takšno dopolnilno delo na 8 ur tedensko (1. odstavek 146. člena ZDR).

Prav tako se sodišče strinja s stališčem stranke z interesom glede vezanosti tožene stranke, Vlade RS, pri odločitvi o imenovanju direktorja ATVP (v dejanskem pogledu) na ugotovitveni sklep Posebne natečajne komisije upoštevajoč zakonsko ureditev postopka imenovanja direktorja ATVP po določilih 50. člena v zvezi z 21. členom ZJA in 4. odstavkom 60. člena ZJU v povezavi s 174. in 178. ter 64. členom ZJU in 477. členom ZTFI. Navedene zakonske določbe namreč ne nudijo opore tožnikovi trditvi, da bi tožena stranka ne bila vezana na ugotovitveni upravni akt Posebne natečajne komisije, saj ima ta listina dokazno veljavo in moč javne listine v smislu 1. odstavka 169. člena ZUP. Prav zaradi dokazne moči navedenega sklepa Posebne natečajne komisije v svojstvu javne listine je po mnenju sodišča zmotna trditev tožnika v tožbi, da tožena stranka (v dejanskem pogledu) ni vezana pri svoji odločitvi na sklep Posebne natečajne komisije, temveč lahko samostojno ugotavlja, ali predlagani kandidat izpolnjuje razpisne pogoje, ker javna listina v smislu 1. in 2. odstavka 169. člena ZUP dokazuje tisto, kar se v njej določa oziroma potrjuje. Sicer pa je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično potrjena (171. člen ZUP), vendar na način ter po postopku, ki ga za to predvideva zakon (v konkretnem primeru ZUS-1, kar je sodišče posebej izpostavilo že pri predhodnem odločanju v obravnavani sporni zadevi v sodbi št. U 539/2008 in U 2031/2008 z dne 5. 11. 2009, da pri tovrstnih sporih interpretira pojem „neizbrani kandidat“ iz 6. odstavka 65. člena ZJU širše, saj v nasprotnem primeru kandidat, za katerega je Posebna natečajna komisija ugotovila, da izpolnjuje natečajne pogoje, pa ga v nadaljnjem postopku pristojni organ ni izbral, ne bi imel učinkovitega pravnega sredstva v smislu 25. člena Ustave RS v postopku javnega natečaja in bi bil diskriminiran brez objektivne pravne podlage glede na ostale kandidate v natečajnem postopku, za katere je natečajna komisija ugotovila, da ne izpolnjujejo natečajnih pogojev, a imajo možnost vložiti učinkovito pravno sredstvo – tožbo v upravnem sporu; torej ima tudi kandidat, za katerega je natečajna komisija ugotovila, da izpolnjuje natečajne pogoje možnost vložiti upravni spor, med drugim tudi iz razloga, ker meni, da drugi kandidat, za katerega je natečajna komisija prav tako ugotovila, da izpolnjuje natečajne pogoje, pa jih po njegovem mnenju ne izpolnjuje, vendar mora tožbo v upravnem sporu vložiti pravočasno pred iztekom zakonskega roka, ki ga za vložitev tožbe določa zakon, to je 28. člen ZUS-1). Sodišče se v tej zvezi ne strinja niti s stališčem tožnika glede interpretacije 3. odstavka 64. člena ZUS-1, na katerega se sklicuje tožnik v pripravljalni vlogi z dne 21. 5. 2010 tako, da sodišču nakazuje, naj bi dodatno odpravilo še navedeni sklep Posebne natečajne komisije z dne 18. 1. 2010 (poleg odprave uvodoma navedene izpodbijane odločbe tožene stranke, kar izrecno postavlja v tožbi kot svoj tožbeni zahtevek).

Na podlagi 3. odstavka 64. člena ZUS-1 sodišče v primeru, če izpodbijani upravni akt odpravi, glede na vsebino zadeve lahko odpravi tudi druge akte, izdane v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta. Citirano določilo 3. odstavka 64. člena ZUS-1 po mnenju sodišča ne vključuje upravnih aktov drugih, od tožene stranke (Vlade RS) v konkretnem primeru različnih (upravnih) organov (Uradniški svet – Posebna natečajna komisija), kot zmotno meni tožnik, pač pa bi z upravnimi akti v smislu citirane določbe 3. odstavka 64. člena bilo pojmovno možno šteti le sklepe, izdane v zadevnem upravnem postopku, zlasti tiste, ki jih tožnik ne more izpodbijati s posebno tožbo (tako tudi J. Breznik: Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV, Ljubljana 2008, stran 384).

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je uvodoma navedena odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožena stranka pa je za svojo odločitev navedla razloge, ki so skladni s podatki v listinah predloženega upravnega spisa in s katerimi se sodišče strinja ter se nanje v celoti sklicuje, da jih ne ponavlja (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Kot neutemeljene pri tem zavrača tudi tožbene navedbe, da je bil tožnik v postopku neenako obravnavan, saj gre za posplošene trditve, ki jih tožnik ni kakorkoli elaboriral in substanciral, medtem ko tožena stranka in stranka z interesom v odgovoru na tožbo navajata nasprotno, da tožnik ni bil neenako obravnavan, saj so za oba kandidata veljali enaki pogoji in je bilo za oba ugotovljeno, da izpolnjujeta pogoje ter da sta primerna za položaj direktorja ATVP, razlika med njima pa se pojavi v fazi, ko minister za finance toženi stranki, Vladi RS, predlaga kandidata po lastni izbiri, vendar gre pri tem za odločitev na podlagi diskrecijske pravice, ki mu jo daje zakon.

Sodišče tudi ni sledilo predlogu tožnika, naj predmetni postopek v upravnem sporu zoper uvodoma navedeno izpodbijano odločbo, ki jo je izdala Vlada RS, združi s postopkom v upravnem sporu zoper sklep Posebne natečajne komisije z dne 18. 1. 2010 v smislu določil 42. člena ZUS-1, saj je o tožbi zoper navedeni sklep sodišče že odločilo s sklepom opr. št. I U 425/2010 z dne 28. 2. 2011. Sodišče v zvezi s tožnikovim predlogom za združitev navedenih postopkov pojasnjuje, da na podlagi 1. odstavka 42. člena ZUS-1 sodišče lahko s sklepom več pri oddelku sodišča odprtih postopkov o istem predmetu združi v skupno obravnavo in odločanje, lahko pa tudi odloči, da se več v enem postopku vloženih zahtevkov obravnava in o njih odloči v ločenem postopku. Vendar za sprejem take odločitve ni vezano na predlog strank v postopku, temveč gre za suvereno odločitev sodišča glede vprašanja procesnega vodstva, saj namreč ne gre za tožbeni zahtevek, o katerem bi moralo sodišče odločati.

Odločitev o tožbi vključuje zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka (4. odstavek 25. člena ZUS-1).