UPRS sodba II U 183/2012

Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Maribor odločila, da mora tožnik zaradi nelegalne gradnje objekta tlorisne velikosti 14,44 x 7,38 m, ki se nahaja na zemljiščih s parc. št. 593 in 594, k.o. ..., v roku 15 dni od pravnomočnosti odločbe plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora v znesku 988,80 EUR. V obrazložitvi odločbe upravna enota pojasnjuje, da je tožnik v vlogi investitorja dne 4. 4. 2011 vložil zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta (senika) na zemljiščih s parc. št. 593 in 594, k.o. ... Po ugotovitvi, da na omenjenih zemljiščih že stoji objekt, ki pa ni skedenj, je upravni organ dne 15. 6. 2011 izdal odločbo št. 351-528/2011/8 (7107), s katero je tožniku naložil plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora. Po pritožbi tožnika je ministrstvo z odločbo št. 35113-43/2011-4-BM z dne 26. 9. 2011 prvostopno odločbo odpravilo ter vrnilo zadevo organu na prvi stopnji v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku je upravni organ ponovno ugotavljal dejansko stanje. Po trditvi tožnika naj bi na mestu, kjer stoji obravnavani objekt, pred tem stal podoben objekt, zgrajen pred približno 40 leti, ki je bil namenjen shranjevanju poljedeljskih pridelkov, slame, kmetijske mehanizacije in podobno. Zaradi njegove dotrajanosti naj bi tožnik leta 2004 pričel s postopki za sanacijo objekta. Tako naj bi leta 2005 pridobil lokacijsko informacijo, iz katere je izhajalo, da je na zemljiščih možno postaviti enostavni objekt. Omenjene lokacijske informacije pa tožnik upravnemu organu v postopku ni predložil. Po opravljenem ogledu na kraju samem je upravni organ ugotovil, da na zemljiščih stoji objekt bruto tlorisne površine 14,44 m x 7,38 m ter višine 4,45 m, ki po Uredbi o vrstah objektov glede na zahtevnost ne predstavlja skednja oz. objekta za opravljanje kmečkih opravil in shranjevanje sena in slame. Na mestu, kjer stoji objekt, je po ugotovitvi upravnega organa predhodno že stal lesen objekt, drugačne konstrukcije od sedanjega objekta, ki je zidan iz opeke. Glede na navedeno predstavlja objekt po presoji upravnega organa novo zgrajeni objekt, za katerega bi tožnik moral pridobiti gradbeno dovoljenje. Ker objekt gradbenega dovoljenja nima, je upravni organ tožniku na podlagi določb Uredbe o kriterijih za izračunavanje višine nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora in o načinu njegovega plačila odmeril nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora (v nadaljevanju Uredba o izračunu nadomestila) v višini 988,80 EUR, upoštevaje predpisane kriterije za izračun nadomestila (namenska raba in izraba kapacitete prostora, vrsta in stopnja varovanja območja, način izvajanja nedovoljene gradnje, namen, obseg in izgrajenost nedovoljene gradnje, zahtevnost izvajanja del, skladnost z namensko rabo prostora in z oblikovalskimi pogoji ter vrsta nelegalne gradnje).

Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki pa je bila z odločbo Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 35113-77/2011-2-BM z dne 19. 3. 2012 kot neutemeljena zavrnjena. V obrazložitvi odločbe ministrstvo pojasnjuje, da je prvostopni organ tožniku za objekt, ki je po Zakonu o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) nelegalen, pravilno odmeril nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora. Objekt namreč predstavlja povsem nov objekt, ki se razlikuje od prvotno postavljenega lesenega objekta. Glede na navedeno po mnenju ministrstva za odločitev ni pomembno vprašanje, kdaj je bil zgrajen prvotni objekt. Za novo zgrajeni zidani objekt bi moral tožnik pridobiti gradbeno dovoljenje za manj zahtevni objekt, saj objekt po Uredbi o vrstah objektov glede na zahtevnost ne predstavlja niti enostavnega niti nezahtevnega objekta. Objekt bi po točki 5.e člena 11 uredbe predstavljal skedenj le, če bi imel streho, ki bi bila hkrati strop nad prostorom. Takšne strehe pa obravnavani objekt nima. Po mnenju ministrstva je tožnik zavezan plačati nadomestilo na podlagi 157. člena ZGO-1, ki določa, da mora nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora plačati investitor oz. lastnik nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti, pa lastnik zemljišča, na katerem je takšna gradnja oz. objekt. Dejstvo, da je solastnica zemljišč s parc. št. 593 in 594, k.o. ... tudi A.A., pa na odločitev v obravnavani zadevi ne vpliva, saj v postopku na prvi stopnji ni bilo sporno, da je tožnik investitor objekta. Glede ugovora kršitve prepovedi reformatio in peius pa pritožbeni organ pojasnjuje, da je bila odločba št. 351-528/2011/8 (7107) z dne 15. 6. 2011, s katero je bilo tožniku nadomestilo odmerjeno v višini 494,40 EUR, v ponovljenem in dopolnjenem postopku na prvi stopnji nadomeščena z izpodbijano odločbo, zaradi česar po mnenju ministrstva v postopku ni bila kršena določba drugega odstavka 253. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

V tožbi tožnik nasprotuje odmeri nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora ter poudarja, da iz upravnih odločb ni razvidno, kdaj je bil obravnavani objekt zgrajen. Kot dodaja, je v postopku predložil dokazila, iz katerih izhaja, da je bil prvotni objekt zgrajen pred 31. 12. 1967. Objekt je tudi po izvedbi sanacije ostal enake oblike in enakih dimenzij. Z izjemo sten, ki so zgrajene iz opeke, pa so ostali nespremenjeni tudi njegovi montažni elementi. Za objekte, zgrajene pred 1. 1. 2003, ko je začel veljati ZGO-1, pa se nadomestilo po mnenju tožnika niti ne more odmerjati. Kot poudarja, upravni organ tudi ni pojasnil, zakaj šteje tožnika za zavezanca za plačilo nadomestila. Tožnik je namreč zgolj eden od solastnikov zemljišč s parc. št. 593 in 594, k.o. ..., na katerih stoji obravnavani objekt. Tožnik je tudi mnenja, da v ponovljenem postopku upravni organ na prvi stopnji ne bi smel odločiti v škodo tožnika, ki se je edini pritožil zoper prvo izdano odločbo o odmeri nadomestila. Upravni organ pa tudi ni pojasnil, zakaj pri odločanju ni upošteval določb Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del (v nadaljevanju Pravilnik o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov), ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči, ki so veljale v času obnove objekta. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi ter odpravi izpodbijano odločbo. Zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo toženka vztraja pri razlogih za odločitev, ki so navedeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Med strankama je sporno vprašanje, ali je bilo tožniku z izpodbijano odločbo v ponovljenem upravnem postopku pravilno odmerjeno nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora za objekt, ki ga je tožnik postavil na zemljiščih s parc. št. 593 in 594, k.o. ….

Objekt tudi po presoji sodišča glede na svoje značilnosti (to je glede na višino, ki presega 4 m in glede na oblikovanost strehe, ki ne predstavlja stropa nad prostorom) po 5.e točki 11. člena Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost ter po prej veljavni določbi 15. točke prvega odstavka 8. člena Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov ne predstavlja skednja kot enostavnega oz. nezahtevnega objekta. Glede na njegove značilnosti je tako upravni organ objekt pravilno štel za novo zgrajen manj zahtevni objekt (3. člen Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost), za katerega bi tožnik po določbah ZGO-1, ki so veljale v času gradnje, moral pridobiti gradbeno dovoljenje. Objekt, ki ga je tožnik zgradil brez gradbenega dovoljenja, predstavlja nedovoljeno gradnjo (12. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1).

Ker je tožnik investitor obravnavanega objekta (to med strankama ni sporno), investitor nedovoljene gradnje pa je po izrecni določbi prvega odstavka 157. člena ZGO-1 zavezanec za plačilo nadomestila, je upravni organ ravnal pravilno, ko je z izpodbijano odločbo nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora odmeril tožniku.

Glede ugovora, da prvostopni organ pri odločanju v ponovljenem postopku ni upošteval prepovedi reformacije in peius, pa sodišče pojasnjuje, da je treba določbo drugega odstavka 253. člena ZUP ob uporabi logične razlage razumeti tako, da zavezuje prepoved odločanja v škodo pritožnika ne le pritožbeni organ, kadar sam rešuje zadevo, pač pa tudi prvostopni organ, kateremu je zadeva potem, ko je bila odločba v pritožbenem postopku odpravljena, vrnjena v ponovni postopek. Tako lahko pritožbeni organ, kadar sam odloča o zadevi, in upravni organ na prvi stopnji v ponovljenem postopku z namenom, da bi se zadeva pravilno rešila, odločbo spremenita tudi v škodo pritožnika, ki je edini vložil pritožbo, če so podani razlogi za odpravo ali razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici (274. člen ZUP), razlogi za izredno razveljavitev odločbe (278. člen ZUP) ali razlogi za izrek ničnosti odločbe (279. člen ZUP).

Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je bilo tožniku z odločbo št. 351-528/2011/8 (7107) z dne 15. 6. 2011, ki jo je upravni organ izdal v prejšnjem postopku, nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora odmerjeno v višini 494,40 EUR, z izpodbijano odločbo, izdano v ponovljenem postopku, pa je prvostopni upravni organ tožniku nadomestilo odmeril v višini 988,80 EUR. Ker je upravni organ v ponovljenem postopku tožniku, ki se je edini pritožil, odmeril višje nadomestilo od prvotno odmerjenega, je sodišče presojalo, ali je podan kateri od razlogov, zaradi katerih je bil upravni organ v ponovljenem postopku po drugem odstavku 253. člena ZUP upravičen odločiti v škodo tožnika.

Iz obrazložitve odločbe št. 351-528/2011/8 (7107) z dne 15. 6. 2011 ter obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je do razlike pri izračunu nadomestila prišlo zaradi očitno napačne uporabe materialnega prava. V odločbi z dne 15. 6. 2011 je namreč prvostopni upravni organ pri izračunu nadomestila za obravnavani objekt, za katerega je ugotovil, da je nestanovanjski, pomotoma upošteval nižji faktor 1.5, ki je v Uredbi o izračunu nadomestila predpisan za stanovanjske objekte. Po točki 2 člena 17 omenjene uredbe se namreč za nelegalne gradnje, ki so nestanovanjske stavbe, določi višji dodatni faktor (dFa) 3. Omenjeni višji faktor je prvostopni upravni organ pri izračunu nadomestila upošteval šele pri izdaji izpodbijane odločbe.

Ker je bilo z odločbo z dne 15. 6. 2011 tožniku nadomestilo napačno odmerjeno zaradi očitne kršitve materialnega prava, ki je po drugem odstavku 274. člena ZUP razlog za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici, je upravni organ na prvi stopnji ravnal pravilno, ko je z izpodbijano odločbo, izdano v ponovljenem postopku, napako odpravil in je tožniku v okviru zakonskega pooblastila iz drugega odstavka 253. člena ZUP ob pravilni uporabi materialnega prava odmeril višje nadomestilo.

Glede na obrazloženo je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.