VSL sklep II Cp 2781/2012

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (v zavrnilnem delu in odločitvi o stroških) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 119144/2009-2 z dne 26. 8. 2009 ostane v veljavi v delu 1. odstavka izreka, po katerem je toženec dolžan tožnici v roku 3 dni plačati znesek 14.116,10 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 14.074,38 EUR od 18. 8. 2009 dalje; glede stroškov izvršilnega postopka je sklep razveljavilo; sklep pa je razveljavilo tudi v preostalem delu 1. odstavka izreka, po katerem je toženec dolžan plačati v roku 3 dni še glavnico 87.280,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2009 dalje do plačila in glede zakonskih zamudnih obresti od glavnice 14.074,38 EUR za čas od 1. 4. 2009 do 17. 8. 2009 in tožbeni zahtevek tožnice v tem delu zavrnilo (I. točka izreka). Tožnici je naložilo, da je dolžna tožencu povrniti stroške postopka v višini 2.480,11 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper zavrnilni del sodbe, in sicer glede glavnice v višini 87.280,03 EUR s pripadki, se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) (1) in sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnice v celoti ugodi, oziroma da sklep o izvršbi ostane v celoti v veljavi (tudi v razveljavitvenem delu), podrejeno pa, da izpodbijano odločitev razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Navaja, da odločitev glede zneska 19.691,75 EUR ni razvidna. Izpodbijana sodba se ne da preizkusiti glede terjanih zapadlih zamudnih obresti v višini 2.731,41 EUR po kreditni pogodbi 20041404 z dne 17. 12. 2004. Zmotno je stališče sodišča, da terjatev ni zapadla v celoti. Iz dopisa tožnice z dne 27. 3. 2009 nedvomno in smiselno izhaja, da je tožnica dosegla predčasno zapadlost vseh kreditov po pogodbah in je te terjatve odpoklicala, saj kreditojemalec, ki je šel v stečaj, svojih pogodbenih obveznosti ni izpolnil. Toženec ne more prerekati obstoja in višine terjatve, saj je bila ta pravnomočno ugotovljena s sklepom o preizkusu terjatev v stečajnem postopku. Toženec je bil direktor glavnega dolžnika in je bil v celoti seznanjen s stanjem terjatev. Uvedba stečajnega postopka nad glavnim dolžnikom je povzročila, da so vsi obroki po kreditnih pogodbah z dnem uvedbe stečajnega postopka zapadli v plačilo tudi v razmerju do toženca. Pojmovno ne moremo govoriti o dveh zapadlostih (ločeno za glavnega dolžnika in ločeno za poroka). Sklicuje se na poroštveno izjavo. Tožnica je imela izrecno toženčevo pooblastilo, da lahko sama izpolni predložene bianco menice. Kot datum dospelosti je lahko napisala katerikoli datum po svoji izbiri, prav tako tudi menični znesek. Dokaz s postavitvijo izvedenca finančne stroke je bil zavrnjen neutemeljeno, predlog za njegovo postavitev je bil substanciran v pripravljalni vlogi 3. 6. 2011. Nelogična je s tem v zvezi obrazložitev sodišča, da ni moglo preizkusiti tožničine terjatve po višini. Toženčevi ugovori glede višine terjatve so povsem nekonkretizirani. Pritožnica ponuja svoj matematični izračun toženčeve obveznosti za kreditni pogodbi št. 2002070 in št. 2003604. V zvezi s stroški postopka sodišče ni upoštevalo načelnega pravnega mnenja VSRS z dne 13. 12. 2006, odločitev pa je nerazumljiva tudi glede teka paricijskega roka, saj je sodišče določilo tako 8-dnevni kot tudi 15-dnevni rok.

3Toženec na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba je utemeljena.

5V obravnavanem primeru se je toženec s poroštvenimi izjavami kot porok in plačnik zavezal izpolniti obveznost plačila dolga glavnega dolžnika po petih (kreditnih in garancijskih) pogodbah. V pritožbenem postopku je sporno še plačilo po prvi pogodbi št. 2002070 z dne 14. 2. 2002 (priloga A 7) z dodatki, plačilo po drugi pogodbi št. 2003604 z dne 30. 10. 2003 (priloga A 10b) z dodatki, ter del zahtevanih zamudnih obresti v višini 2.731,42 EUR po tretji pogodbi št. 20041404 z dne 17. 12. 2004 (priloga A 13). Odločitev sodišča prve stopnje v ugodilnem delu, ki zajema preostali vtoževani del po tretji pogodbi v višini 14.074,30 EUR, prisojeni zahtevani znesek po četrti pogodbi št. 20040213 z dne 5. 3. 2004 (priloga A 1) in prisojeni zahtevani znesek po peti pogodbi št. 20050149 z dne 18. 2. 2005 (priloga A 4), v skupni višini 41,72 EUR, je že postala pravnomočna. Odločitev sodišča prve stopnje je postala pravnomočna tudi glede zavrnitve zahtevka glede zakonskih zamudnih obresti od glavnice 14.074,38 EUR za čas od 1. 4. 2009 do 17. 8. 2009.

6Zoper glavnega dolžnika je bil uveden postopek stečaja. Pravilno je bilo pojasnjeno, da so v posledici začetka stečajnega postopka vsi še nezapadli obroki po kreditnih pogodbah zapadli zgolj za glavnega dolžnika (112. člen zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, ZPPSL), ne pa tudi za poroka (toženca). Toženec kot porok navkljub stečaju glavnega dolžnika še vedno odgovarja za dolg skladno s prevzetimi obveznostmi. Stečaj glavnega dolžnika torej ne vpliva na zapadlost porokovih obveznosti. Napačno je zato pritožbeno stališče, da je v posledici stečajnega postopka glavnega dolžnika v celoti zapadla v plačilo tudi terjatev do toženca, češ da že pojmovno ne moremo govoriti o dveh zapadlostih, bistvena značilnost poroštva pa je tudi sicer jamstvo za izpolnitev tuje obveznosti. Ključnega pomena je, da je poroštvena obveznost primarno inter partes pogodbeni dogovor med tožnico in tožencem, glavna obveznost po kreditnih pogodbah pa v konkretnem primeru predstavlja inter partes pogodbeni dogovor med tožnico in glavnim dolžnikom. Res je, da je narava poroštvene obveznosti akcesorna (tretji odstavek 1019. člena OZ), vendar zakon predvideva izjeme. Glede stečaja glavnega dolžnika OZ v drugem odstavku 1022. člena določa (zgolj), da zmanjšanje obveznosti glavnega dolžnika v stečajnem postopku ne pomeni tudi ustreznega zmanjšanja porokove obveznosti. Če bi zakon želel zaradi varstva upnika spremeniti položaj poroka glede zapadlosti terjatve, bi bilo to posebej določeno. Takšnega določila o zapadlosti terjatev za poroka v primeru stečaja glavnega dolžnika v zakonu ni. Poleg tega OZ v 1021. členu določa, da če dolžnik izgubi pravico do roka, določenega za izpolnitev obveznosti, upnik vendarle ne more od poroka zahtevati izpolnitve pred iztekom tega roka (razen če ni drugače dogovorjeno). OZ torej odstopa od pravila, da poroštvo deli usodo glavne obveznosti, saj porokova obveznost ostane nespremenjena in porok jamči za takšno obveznost glavnega dolžnika, kot je bila določena ob sklenitvi poroštvene pogodbe, upnik pa nima pravice pred rokom zahtevati izpolnitve od poroka.(2) V nasprotnem primeru namreč zapadlost porokovih obveznosti ne bi bila predvidljiva (ni namreč mogoče vnaprej predvideti morebitnega stečaja glavnega dolžnika, še manj pa njegovega datumskega začetka). S tem pa bi bila tudi ogrožena porokova pravna varnost, posledično pa tudi varnost pravnega prometa.

7Zaključiti je, da za poroka, ne glede na uvedbo stečaja glavnega dolžnika, še vedno velja zapadlost pogodbenih obveznosti, kot je bila ta dogovorjena v predmetnih pogodbah (zadnji obroki po prvi in drugi pogodbi namreč zapadejo v plačilo šele v letu 2014). Pravno varnost porokovega položaja v razmerju do glavnega dolžnika pa ščitita tako določba prvega odstavka 1022. člena OZ, kot tudi določba drugega odstavka 296. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP).

8V odgovor ponovljenim pritožbenim navedbam, da je tožnica z dopisom 27. 3. 2009 dosegla predčasno zapadlost vseh kreditov po pogodbah, se višje sodišče sklicuje na pravilno obrazložitev v 12. točki izpodbijane sodbe (tožnica z navedenim dopisom pogodbe ni odpovedala, kar bi morala storiti, če bi hotela doseči predčasno zapadlost terjatev).

9Iz samih poroštvenih izjav, na katere se sklicuje pritožnik, izhaja, da se je toženec obvezal, da bo kot porok in plačnik na prvi poziv plačal vsak znesek „ki ga uporabnik kredita ne bo poravnal po pogodbi iz 1. točke te izjave ob zapadlosti“. Evidentno je torej, da porok jamči za plačila upoštevajoč zapadlosti, določene v zadevnih kreditnih pogodbah.

10Iz meničnih izjav izhaja, da je toženec pooblastil banko, da izpolni bianco menice do višine zapadlih in neporavnanih obveznosti po kreditni pogodbi in torej ne drži pritožbeni očitek, da je lahko tožnica na bianco menice, ki ji jih je izročil toženec, napisala katerikoli datum in menični znesek po svoji izbiri.

11Tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper toženca temelji na trditvi o njegovi obveznosti kot poroka za obveznosti družbe M. G., d.d., ker ta svojih obveznosti po sklenjenih kreditnih pogodbah ni poravnala. Obračun neporavnanih obveznosti po obeh še spornih pogodbah, ki ga je izdelala tožeča stranka in na katerem temelji tožbeni zahtevek, izhaja iz predpostavke, da so v skladu z 112. členom ZPPSL z dnem začetka stečajnega postopka 29.6.2007 zapadle v plačilo vse denarne terjatve tožeče stranke do toženca, tudi tiste, ki do navedenega dne še niso dospele, kar pa glede na gornje razloge ne drži. Glede na pravilno stališče prvostopenjskega sodišča je bila tožeča stranka upravičena terjati od toženca le zapadle obveznosti. Do teh je tudi upravičena in bi ji jih moralo sodišče tudi prisoditi. Tožbenega zahtevka zato ne bi smelo zavrniti le zato, ker ni jasno, kateri del vtoževanih obveznosti je že zapadel v plačilo. Takšna, v celoti zavrnilna sodba je „sodba presenečenja“. Tožnica je ponudila trditveno podlago glede višine občasnih dajatev po pogodbah oziroma višine obrokov in njihovi zapadlosti ter višine pogodbene obrestne mere. Vtoževala je nižja zneska glavnice, kot sta določena v omenjenih pogodbah. Pritrditi je treba pritožbi, da bi bil tožbeni zahtevek utemeljen vsaj za tiste obroke, ki so zapadli od dneva začetka stečajnega postopka pa do izdaje sodbe (toženec ni zatrjeval, da bi vtoževane obveznosti izpolnil oziroma plačal). Za ugotovitev zapadlega dela vtoževane obveznosti, pa bi prvostopenjsko sodišče tožnico, ki je vztrajala na napačnem materialnopravnem izhodišču glede zapadlosti, lahko spodbudilo (v okviru materialnega procesnega vodstva), da svoj izračun zapadle toženčeve obveznosti prilagodi pravilnemu materialnopravnemu izhodišču. Tožnica pa je predlagala tudi dokaz z izvedencem finančne stroke. Glede na navedeno bi prvostopenjsko sodišče lahko ugotovilo višino toženčeve obveznosti, zapadle do izdaje sodbe 14.6.2012.

12Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, saj je dejansko stanje glede vtoževanih terjatev po prvi in drugi pogodbi ostalo nepopolno ugotovljeno (355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče postopka sâmo ni moglo dopolniti, ne da bi s tem strankama odvzelo pravico do učinkovite pritožbe. V ponovljenem postopku bo potrebno ponovno obravnavati tožničin zahtevek po prvi in drugi pogodbi in odločiti tudi o zamudnih obrestih v višini 10.567,82 EUR po pogodbi 2002070, v višini 6.392,49 EUR po pogodbi 2003604 ter v višini 2.731,42 EUR po pogodbi 20041404, o katerih z izpodbijano sodbo sploh še ni bilo odločeno, na kar tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja. Razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu pa je pogojevala tudi razveljavitev stroškovne odločitve.

13Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami

(2) Primerjaj V. Kranjc v Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 1052.