VDSS sodba in sklep Pdp 972/2012, enako Pdp 973/2012, Pdp 974/2012, Pdp 975/2012, Pdp 976/2012, Pdp 977/2012, Pdp 978/2012, Pdp 979/2012, Pdp 980/2012

Pritožbi se delno ugodi, I. točka izreka zamudne sodbe sodišča prve stopnje se razveljavi in se tožba v tem delu zavrže.

V preostalem (II. točka izreka sodbe) se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni del izpodbijane zamudne sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je sporazum o poplačilu dolga med strankama razdrt (I. točka izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 11.182,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 3. 2012 dalje do plačila in ji povrniti njene stroške postopka v višini 449,56 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo (II. točka izreka).

Zoper navedeno zamudno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter v celoti zavrne zahtevek tožeče stranke in ji naloži povrnitev vseh pravdnih stroškov tožene stranke, oziroma podrejeno, da zamudno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeči stranki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev iz 181. člena ZPP, ker je odločalo o ugotovitvenem tožbenemu zahtevku, saj tožeča stranka zanj nima pravnega interesa. Ugotovitveni zahtevek je tudi nedopusten, saj je vtoževana denarna terjatev že (vsaj delno) zapadla, v tem primeru pa bi tožeča stranka lahko postavila samo dajatveni zahtevek. Ugotovitvenega in dajatvenega zahtevka ni možno kumulirati, zato po zapadlosti dajatvenega zahtevka ni dopusten ugotovitveni zahtevek. Ker je sodišče kljub temu odločilo o ugotovitvenem zahtevku, navedeno predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, v zvezi z drugim odstavkom 181. člena ZPP. To pa tudi pomeni, da med strankama sporazum o poplačilu dolga ni razdrt. Zato je sodišče nezakonito odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati znesek v višini, kot izhaja iz II. točke izreka izpodbijane zamudne sodbe. Priglaša stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane zamudne sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo v mejah pritožbenih razlogov, iz katerih se zamudna sodba lahko izpodbija po drugem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) ter po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Ob navedenem preizkusu je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek za ugotovitev odstopa od sporazuma o poplačilu dolga, oziroma ugotovitev razdrtja tega sporazuma, ugotovitvene narave. To pomeni, da je v obravnavanem primeru potrebno izhajati iz določbe 1. odstavka 181. člena ZPP, po kateri lahko tožeča stranka s tožbo zahteva, da sodišče le ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnost ali nepristnost kakšne listine. Skladno z 2. odstavkom navedenega člena se takšna tožba lahko vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe. Če je odločitev o sporu odvisna od vprašanja, ali obstaja ali ne obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, lahko tožeča stranka poleg obstoječega zahtevka uveljavlja tudi tožbeni zahtevek, naj se ugotovi, da tako razmerje obstaja oziroma ne obstaja, če je sodišče, pred katerim teče pravda, zanj stvarno pristojno, in če je za odločanje o tem zahtevku predpisana ista vrsta postopka (3. odstavek 181. člena ZPP).

Ker je tožeča stranka v tožbi navajala, da je odstopila od sklenjenega sporazuma o poplačilu dolga z dne 30. 1. 2012 (kar tožena stranka tudi priznava s tem, da na tožbo ni odgovorila), ni izkazan njen pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe oziroma zahtevka za ugotovitev odstopa od pogodbe. Tožbene trditve, s katerimi tožeča stranka utemeljuje razloge za odstop od pogodbe, ne utemeljujejo njenega pravnega interesa za ugotovitveni zahtevek, saj je v takem položaju možen dajatveni zahtevek, ki negira potrebo po ugotavljanju (ne)obstoja pravnega razmerja med pravdnima strankama, in ki ga je navsezadnje tožeča stranka uveljavljala v 2. točki tožbenega zahtevka. Ker je pravni interes temeljna procesna predpostavka (za ugotovitveno tožbo), pa tega tožeča stranka ni izkazala, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo zahtevku za ugotovitev dejstva, da je sporazum razdrt. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo ter na podlagi 354. člena. ZPP v povezavi z 274. čl. ZPP, sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo in tožbo zavrglo (I. tč. izreka).

Po določbi 318. člena ZPP izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če tožena stranka v roku iz 277. člena tega zakona ne odgovori na tožbo in so izpolnjeni naslednji pogoji: da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena tega zakona), da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Iz podatkov v spisu izhaja, da je bila tožba pravilno vročena toženi stranki dne 29. 6. 2012, tožena stranka pa je bila tudi opozorjena, da bo sodišče izdalo zamudno sodbo, če na tožbo ne bo odgovorila v roku 30 dni. Ker je rok za odgovor na tožbo potekel dne 30. 8. 2012, je sodišče prve stopnje po poteku tega roka dne 11. 9. 2012 utemeljeno izdalo zamudno sodbo.

Zamudna sodba temelji na tako imenovani pozitivni litiskontestaciji, torej na domnevi, da tožena stranka s tem, ko na tožbo ne odgovori, priznava resničnost navedb v tožbi. Ker tožena stranka ni prerekala navedb, da je tožeča stranka odstopila od sklenjenega sporazuma o plačilu dolga z dne 30. 1. 2012, je torej treba šteti, da je to dejstvo priznala. Zato tožena stranka v pritožbi nedopustno izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ko navaja, da sporazum o poplačilu dolga ni bil razdrt in da še velja. Ker je torej potrebno šteti, da je v resnici prišlo do odstopa od pogodbe, so bili izpolnjeni vsi pogoji za ugoditev tožbenemu zahtevku za plačilo zneska 11.182,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 3. 2012 dalje do plačila. Z odstopom od sporazuma je namreč terjatev iz naslova odpravnine zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga iz 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, s spremembami; ZDR) zapadla v plačilo oziroma je tožena stranka že bila v zamudi s plačilom. Ker v tem delu niso podani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Delni uspeh tožene stranke v pritožbenem postopku ni vplival na končni uspeh tožeče stranke v postopku, ki je dejansko uspela s svojim tožbenim zahtevkom, ne glede na zavrženje tožbe v delu, ki se nanaša na ugotovitveni del tožbenega zahtevka. Zato sodišče druge stopnje ni posegalo v odločitev sodišča prve stopnje, po kateri mora tožena stranka povrniti tožeči stranki 449,56 EUR stroškov postopka.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče tudi odločilo, da tožena stranka, kljub delnemu uspehu v pritožbenem postopku, sama krije svoje stroške pritožbe, na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP in 154. člena ZPP.

Odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, zato tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP ter 155. členom ZPP.