UPRS sodba IV U 231/2012

Tožbi se ugodi. Odločba Študentskih domov v Ljubljani, Pisarna za študentske domove, Ljubljana, št. 6001-18040/2012/P z dne 14. 9. 2012, se odpravi in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Z izpodbijano prvostopenjsko odločbo, št. 6001-18040/2012/P z dne 14. 9. 2012 je odločeno, da se prošnja za podaljšanje bivanje za študijsko leto 2012/2013, ki jo je vložila študentka A.A. (tožnica v tem sporu), … zavrže. V obrazložitvi organ prve stopnje navaja, da je bilo v skladu z razpisom za sprejem in podaljšanje bivanja študentov visokošolskega študija v študentskih domovih in pri zasebnikih za študijsko leto 2012/2013 mogoče vložiti prošnjo za podaljšanje bivanje do 20. 8. 2012. Študent se lahko prijavi z kvalificiranim digitalnim potrdilom. V tem primeru je moral po pošti priporočeno poslati ali osebno oddati v pristojni pisarni za študentske domove v posameznem visokošolskem središču tiste priloge k prošnji, za katere je v prošnji označil, da jih bo oddal po pošti. Vlogo pa je bilo mogoče oddati tudi brez kvalificiranega digitalnega potrdila. V tem primeru je moral biti obrazec poslan elektronsko, nato natisnjen, podpisan in s prilogami priporočeno poslan po pošti ali osebno oddan do 20. 8. 2012 pristojni pisarni za študentske domove v posameznem visokošolskem središču. Navedeni rok je prekluzivne oziroma zamudne narave, zato mora prijavitelj vlogo vložiti do roka in na način, ki je določen v razpisu. Prvostopni organ je ugotovil, da je tožnica natisnila obrazec prošnje za podaljšanje bivanja za študijsko leto 2012/2013, ga podpisala in ga priporočeno po pošti oziroma osebno oddala prvostopnemu organu. Prošnja za podaljšanje bivanja ni bila elektronsko oddana – potrjena na spletnem portalu eVŠ do 20. 8. 2012 in torej ni bila oddana na način in v roku, ki je bil določen v razpisu. Na osnovi tega je prvostopni organ ugotovil, da je tožnica vložila prošnjo prepozno in na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) tožničino vlogo zavrgel.

Tožnica v tožbi uveljavlja tožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da upravni organ ni pravilno tolmačil določila razpisa. Ne loči oziroma napačno povezuje določila III.A) točke v delu, ki se nanaša na popolnost vloge in v delu, ki se nanaša na pravočasnost vloge. Razpis določa, da je vloga popolna, če se odda tako v elektronski obliki kot tudi pisno, preko natisnjenega in podpisanega elektronskega obrazca, ki se ga pošlje po pošti. V drugem delu pa razpis določa, kdaj je vloga pravočasna, to je, če je bila prošnja oddana do predpisanega roka. Pri tem sta v razpisu obravnavani dve situaciji, in sicer kadar je vloga izpolnjena in oddana z elektronskim podpisom, kar je določeno pod točko 1) in druga situacija, kadar je vloga izpolnjena (razpis ne predvideva, da bi morala biti v tem primeru vloga tudi oddana), natisnjena v istem besedilu, podpisana in oddana. Določila razpisa, ki določajo kdaj je vloga popolna in kdaj je vloga pravočasna, so si med seboj v nasprotju. Določila glede pravočasnosti vloge namreč ne predvidevajo, da bi vloga morala biti tudi oddana v elektronski obliki. Določila razpisa so tako zavajajoča in bi moral prvostopni organ v primeru zmote, šteti v prid vlagatelju. Tudi sicer je vloga tožnice pravočasna, saj je skladno z določilom razpisa, ki določa, da je vloga pravočasna, elektronsko izpolnjen obrazec natisnila, podpisala in priporočeno do roka, poslala pisarni. Ocena, da je vloga nepravočasna, ker ni bila oddana tudi v elektronski obliki, tako ni pravilna. Prvostopni organ bi lahko ugotovil, da je vloga nepopolna in bi od tožnice lahko zahteval, da jo odda tudi v elektronski obliki. Ker je v razpisu izrecno določeno, kdaj se šteje vloga za pravočasno in je to vezano izključno na oddajo odtisnjene vloge – obrazca, se v določbi 2) točke razpisa, ki govori o popolnosti vloge, rok za oddajo, v tem določilu nanaša zgolj na oddajo natisnjenega obrazca, ne pa tudi na oddajo vloge v elektronski obliki (ob smiselnem upoštevanju 2. točke razpisnega določila o pravočasnosti vloge). Tožnica predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi ter vrne toženi stranki v ponovno odločanje, in da se ji priznajo stroški postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do dne plačila, pod izvršbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je bila odločitev v skladu s pogoji razpisa za sprejem in podaljšanje bivanja študentov visokošolskega študija v študentskih domovih in pri zasebnikih za študijsko leto 2012/2013. Še enkrat ponavlja celoten postopek kot je določen v razpisu in podrobno odgovarja na posamezne tožbene navedbe. Glede uporabe določb ZUP navaja, da sicer določa 63. člen način oddaje vloge, to pa ne pomeni, da oddaje ni mogoča urediti drugače z javnim razpisom. Temu pritrjuje tudi sodna praksa kot na primer sodba Upravnega sodišča III U 62/2012, kjer je med drugim navedeno, da je dodeljevanje sredstev, subvencij in drugih oblik državne pomoči iz proračuna, po že ustaljeni upravnosodni praksi javnopravna stvar, zato je treba v tej zadevi smiselno uporabiti določila ZUP. Določbe področnih splošnih aktov, kot je razpis na ustrezni pravni podlagi (73.b člen Zakona visokem šolstvu in Pravilnik o subvencioniranju bivanja študentov), upoštevajoč sodno prakso, prevladujejo nad določbami ZUP, ki urejajo postopek glede načina in pravočasnosti vloge nekoliko drugače. Če razpis, ki temelji na področni zakonodaji, ki je nadrejena ZUP, ne bi izrecno določal načina oddaje, potem bi veljale določbe 67. člena in 68. člena ZUP, po katerih bi bila vloga, ki ni bila oddana v eVŠ, ampak samo pisno priporočeno po pošti, nepopolna. Drugostopenjski organ bi tožnico po 67. členu ZUP pozval, da vlogo v določenem roku dopolni in bi se vloga štela za pravočasno. Glede na določila razpisa se za to vloga, kot prepozna zavrže v skladu s 3. točko prvega odstavka 129. člena ZUP. Kadar za oddajo vloge teče določen rok (po razpisu), se skladno z 68. členom ZUP upošteva, da so pravilno in pravočasno oddane tiste vloge, ki so poslane in so prispele na organ do roka v pisni obliki in so lastnoročno podpisane ali so poslane pred potekom roka in so prispele na organ do roka ali po roku v pisni obliki in so lastnoročno podpisane ali so bile oddane elektronsko in varno elektronsko podpisane z veljavnim kvalificiranim potrdilom in do roka sprejete v informacijski sistem organa. Če je dopustno vlogo vložiti na dva ali več načinov, je relevanten katerikoli izmed njih in se vloga šteje za pravočasno in pravilno vloženo, če ustreza enemu od predpisanih načinov. Če pa razpis oziroma pravila določajo drugače, velja tudi drugače. Organ v skladu s 3. točko prvega odstavka 129. člena ZUP vlogo zavrže, če niso prispele v skladu s pogoji navedenimi v razpisni dokumentaciji. Če se v informacijskem sistemu zaradi lažje evidence (ali drugega razloga), od uporabnika brez kvalificiranega potrdila zahteva vnos podatkov in potrditev, katerim bi po razpisnih pogojih sledilo še pošiljanje papirnate vloge z lastnoročnim podpisom po pošti, potem se šteje samo vnos podatkov in potrditev brez pravočasne vloge po pošti, kot prepozna vloga. Enako velja obratno – če področna pravila terjajo hkratno aktivnost (v določenem roku) fizično in elektronsko, mora stranka to spoštovati sicer se vloga zavrže, čeprav je poslana fizično v roku in ni bil (ali nepravilno oziroma le delno) izveden vnos v eVŠ. Takšen način oddaje vloge (kot vnos in potrditev podatkov v informacijskem sistemu z nadaljnjim tiskanjem vloge in pošiljanjem po pošti) je veljaven le, če je izpeljan dosledno in v celoti, saj po razpisu vnos podatkov in potrditev velja kot predpogoj in ni le informativne narave, obenem pa formalno šteje kot pomembna tudi v istem roku (do 20. 8. z označenim datumom na primer priporočeno), oddana oziroma prejeta fizična vloga. Če je izvedena oddaja vloge le delno, glede na predpisan način, ne gre za nepopolno, ampak prepozno vlogo. V nadaljevanju navaja še 24. člen Pravilnika o subvencioniranju bivanja študentov, ki določa še naknadni razpis v primeru prostega števila mest.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru dejansko stanje, na podlagi katerega je prvostopni organ vlogo tožnice zavrgel kot prepozno, ni sporno. Ko je tožnica 20. 8. 2012 v eVŠ izpolnila vlogo brez kvalificiranega digitalnega potrdila (z uporabniškim imenom in geslom), le-te ni poslala elektronsko, temveč jo je v eVŠ le izpolnila, natisnila in poslala po priporočeni pošti dne 20. 8. 2012 (rok do katerega mora biti vloga oddana) na naslov pristojne pisarne. Ker je bila prošnja poslana le priporočeno po pošti, ne pa tudi elektronsko v eVŠ, je bila zavržena kot prepozno poslana. Pri tem se organ sklicuje na javni razpis, ki je omogočal dva načina prijave in sicer prvega s kvalificiranim digitalnim potrdilom in drugega brez kvalificiranega digitalnega potrdila, pri katerem pa je navedeno, da je treba obrazec poslati elektronsko, ga nato natisniti, podpisati in s prilogami poslati priporočeno oziroma oddati osebno pristojni pisarni za študentske domove. To pomeni, da se kot pogoj za pravočasnost oddane prošnje ne šteje, da je ta prošnja samo elektronsko izpolnjena (kar je bilo v obravnavanem primeru storjeno), ampak bi morala biti tudi oddana (poslana) v eVŠ.

ZUP v drugem odstavku 63. člena določa, da se lahko vloga vloži v pisni obliki. Pisna vloga pa je tista, ki je napisana ali natisnjena in lastnoročno podpisana, ali pa vloga, ki je oddana v elektronski obliki in podpisana z varnim elektronskim podpisom s kvalificiranim potrdilom.

Tožnica je podpisano vlogo poslala priporočeno po pošti v razpisnem določenem roku v skladu z drugim odstavkom 68. členom ZUP, ki določa, da če se vloga pošlje priporočeno po pošti, se za dan, ko je organ prejel vlogo, šteje dan oddaje na pošto. Po presoji sodišča zato tožničine vloge ni mogoče šteti kot prepozne in jo kot take zavreči. Način oddaje vloge določa ZUP, zato z javnim razpisom ni mogoče tega dejstva spremeniti. Tudi sicer se organ prve stopnje kot tudi tožena stranka pri obravnavanju in zavrženju vloge sklicujeta na določilo 3. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, kar pomeni, da sta oba upravna organa navedeno vlogo obravnavala po predpisnih določbah ZUP.

Sodišče je izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo (niso bila upoštevana pravila postopka) ter v skladu s tretjim odstavkom tega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponoven postopek.

Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe zahtevala povrnitev stroškov postopka. Sodišče o njeni zahtevi odloča na podlagi določbe tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi ali ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, se tožeči stranki glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje. Prisojeni znesek plača tožena stranka. Upoštevaje določbo 2. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, številka 24/07 - Pravilnik) sodišče ugotavlja, da je tožečo stranko v upravnem sporu zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zadeva pa je bila rešena na seji, zato je skladno z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika tožeči stranki priznalo stroške v višini 350 EUR, povečane za 20% DDV.