VSL sodba I Cpg 1090/2011

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.
II. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 62276/2008 z dne 05. 09. 2008 v 1. in 3. odstavku izreka v celoti v veljavi (I. točka izreka) ter da je dolžna tožena stranka tožeči v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 1.349,41 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3Na pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka terja plačilo vtoževanega zneska na temelju izdanega dobropisa tožene stranke št. 5092 z dne 07. 05. 2007 (A2, v nadaljevanju dobropis) v znesku 4.401,05 EUR in vračila istega zneska na temelju pomotnega plačila dobropisa. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v znatnem delu ugodilo, potem ko je ugotovilo, da je podan temelj po 190. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ter da tožena stranka ni uspela izkazati svojih navedb o kasnejših ustnih dogovorih med pravdnima strankama o plačilu zneska s kompenzacijo s storitvami tožene stranke in o poravnavi dolga družbe H. V. d.o.o..

6Pritožba odločitev sodišča prve stopnje izpodbija z dvema bistvenima pritožbenima očitkoma:

a) da se sodišče prve stopnje zmotno ni opredelilo do ugovora tožene stranke o neverodostojni listini, kot podlago za izdan sklep o izvršbi ter

b) da je sodišče prve stopnje zmotno sledilo izpovedbi direktorja tožeče stranka S. H., ni pa pojasnilo, čemu smatra izjavo K.P. in J. I. z dne 14. 04. 2011 (list. št. 77, v nadaljevanju izjava) za neprepričljivo.

Ad a)

7Navedbe o pomanjkljivostih verodostojne listine, ki je bila podlaga izdanemu sklepu o izvršbi VL 62276/2008 z dne 05. 09. 2008, je tožena stranka podala po prvem naroku za glavno obravnavo dne 25. 02. 2011, torej prepozno (286. člen ZPP). Četudi se je s pooblastili na listini podpisanega B. H. seznanila res šele z zaslišanjem S. H. na prvem naroku za glavno obravnavo dne 20. 04. 2011, kot zatrjuje, bi morala navedbe podati najkasneje na tem naroku in ne kasneje. Navedeno pomeni, da je tožena stranka navedbe podala prepozno (286. člen ZPP) in z njimi ne more uspeti.

8Ob tem velja pojasniti še, da ima listina, ki sicer predstavlja verodostojno listino po 23. členu ZIZ, specifičen pomen le v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine. V primeru, ko tak postopek izvršbe preide v pravdni postopek, pa sodišče ocenjuje tako listino kot vsako drugo listino. Povedano še drugače to pomeni, da v pravdnem postopku predmet odločanja sodišča ni več presoja, ali je neka listina verodostojna listina ali ne, marveč sodišče ugotavlja dejansko stanje v kontradiktornem postopku(1), torej je ugovor tožene stranke tudi neutemeljen.

Ad b)

9Sodišče prve stopnje je zaključek o nesklenjenem dogovoru, zatrjevanem s strani tožene stranke, oprlo na več dokazov in ne zgolj na pričanje S. H., kot to poskuša prikazati tožena stranka v pritožbi. Pojasnilo je, da dogovor ne izhaja iz dobropisa, da ga tudi tožena stranka ne omenja v svojem Odgovoru na zahtevo z dne 15. 01. 2008 (B4), ocenilo je izjavo z dne 14. 04. 2011. S. H. tudi ni zaslišalo z namenom, da bi ta kot udeleženec dogovora izpovedal o njegovi sklenitvi, pač pa je njegovi izpovedi sledilo v delu, ko je izpovedal o ravnanju B. H. in poslovanju družbe H. V. d.o.o.. Iz obrazložitve sodbe tako jasno izhaja, v katerem delu je sodišče prve stopnje izpoved S. H. prepričala in v zvezi s katerimi dejstvi je to izpoved upoštevalo. Tudi ni mogoče slediti pritožbi v delu, ko navaja, da je priča H. nerelevantna, saj ni sodelovala pri sklenitvi dogovora. Upoštevati je namreč potrebno, da je sodišče prve stopnje izpoved H. o ravnanju B. H. upoštevalo kot posredni dokaz, indic, ko iz znanega dejstva sklepalo o resničnosti drugega, še neznanega dejstva (ravnanje B. H. v zvezi z zatrjevanim dogovorom). Izpoved je torej ocenilo skupaj z drugimi dokazi, jih med seboj logično povezalo in z njimi utemeljilo svoj zaključek o neizkazanem ustnem dogovoru, ki mu pritožbeno sodišče sledi.

10Predlog po zaslišanju priče S. H. je je tožeča stranka podala pravočasno, t.j. s pripravljalno vlogo z dne 10. 05. 2010 (list. št. 26) ter ne šele 20. 04. 2011, kot navaja pritožba. Nadalje je potrebno upoštevati, da je tožeča stranka z vlogo z dne 20. 04. 2011 pojasnila okoliščine v zvezi s predlaganimi dokazi in je tako „zgolj“ dodatno utemeljila svoj (že podani) dokazni predlog po zaslišanju S. H. Pojasnila je, da je ob dejstvu smrti B. H. njene navedbe o neobstoju s strani tožene stranke zatrjevanega dogovora mogoče dokazovati z zaslišanjem direktorja, ki da je bil o delovanju B. H. v celoti seznanjen. Pri tem ne gre za nadomestno pričo, ampak za eno izmed več možnih dokaznih sredstev v dokaz že zatrjevanega dejstva (neobstoj dogovora med B. H. in J. I. oziroma K. P.). Tudi ni res, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovora tožene stranke po 286.b členu ZPP (glej drugi odstavek na strani 3 sodbe). Četudi je zmotno štelo, da je bil dokazni predlog podan prepozno (podan je bil torej že s pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 10. 05. 2010) in mu je ugodilo na temelju četrtega odstavka 286. člena ZPP, je bila odločitev o izvedbi dokaza z zaslišanjem, kot pojasnjeno, pravilna.

11Tudi je mogoče preizkusiti zaključek sodišča prve stopnje o neprepričljivosti izjave z dne 14. 04. 2011. Sodišče prve stopnje je namreč pojasnilo, kateri dokazi so ga (za razliko od predložene izjave) prepričali v dejstvo nesklenjenega dogovora in zakaj. Četudi je tožena stranka nosila trditveno in dokazno breme za izkaz sklenjenega dogovora, je predložila „zgolj“ izjavo z dne 14. 04. 2011, predlog za neposredno zaslišanje prič K. P. in J. I., ki sta bili po njenih navedbah poleg pokojnega B. H. edini prisotni ob sklepanju dogovora, pa je umaknila na naroku dne 25. 05. 2011. V zvezi z dokazno močjo izjave je potrebno upoštevati, da pisna izjava, ki jo je v spis vložila tožena stranka, ni bila dana na poziv ali s soglasjem sodišča in da ta ne more biti dokazno enakovredna izjavi, ki jo določa omenjeni člen (niti ob upoštevanju napotila na pravno analogijo, ki izhaja iz določbe 263. člena ZPP) niti izjavi, ki bi jo tožena stranka predložila ob priliki neposrednega zaslišanja prič. Tudi sicer izjava po 236.a členu ZPP predstavlja izjemo od načela neposrednosti, onemogoča preizkus pričine verodostojnosti, zato je potrebna previdnost pri njeni uporabi. Navedeno potrjuje pravilnost ravnanja sodišča prve stopnje, ko ob izostanku drugih dokazov (npr. dokaza z zaslišanjem prič P. in I.) in ob izpovedi S. H., besedila dobropisa in dopisa tožene stranke z dne 15. 01. 2008, ni sledilo predloženi izjavi in je ugotovilo, da ustni dogovor ni bil sklenjen.

12Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo nasprotnega udeleženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

--------------------------------

(1) Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, II Ips 57/2004 z dne 17. 03. 2005.