VSL sodba I Cp 3493/2012

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo določilo vrednost spora na 198.000,00 EUR. Zavrnilo je tako glavni tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti obeh pogodb in neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice na ime prvotožene stranke pri nepremičnini, ki je predmet spornih pogodb, kot tudi podrejeni tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja pri nepremičnini, ki je predmet spornih pogodb. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov prvotožene stranke.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. Pritožba uvodoma izpodbija sklep sodišča prve stopnje o določitvi vrednosti spornega predmeta ter predlaga, da ga pritožbeno sodišče razveljavi, saj je nepravilen in nezakonit, ker sodišče prve stopnje za spreminjanje v tožbi navedene vrednosti spora ni imelo zakonske podlage. Nadalje pritožba trdi, da je sodišče prve stopnje odločalo mimo trditvene podlage pravdnih strank, hkrati pa se sploh ni opredelilo do številnih trditev tožeče stranke in ni upoštevalo vseh relevantnih okoliščin, niti pravnih podlag. Sodišče prve stopnje se tako ni opredelilo do dejstva, da je tožnik potrošnik, prvotožena stranka pa finančna institucija. Ugotovilo je zgolj, da tožnik ni ravnal skrbno, ker pred podpisom ni ponovno prebral pogodbe, ni pa se ukvarjalo z ravnanjem prvotožene stranke, ki jo vežejo določbe Zakona o varstvu potrošnikov in Zakona o potrošniških kreditih. Prvotožena stranka je namreč kot profesionalna finančna institucija zavezana potrošnika seznaniti z vsemi lastnostmi posla in morebitnimi tveganji, česar pa ni storila. Tožena sta tako v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja izkoristila lahkomiselnost tožnika in si s kombinacijo pravnih poslov zagotovila nesorazmerno korist. Tožnik namreč v kombinaciji izpodbijanih pravnih poslov ni prejel nobene koristi. Nasprotno, izgubil je lastninsko pravico na nepremičnini, ki jo lahko po leasing pogodbi od prvotožene stranke odkupi zgolj drugotoženi, hkrati pa se je zavezal še kot solidarni porok za plačilo obrokov na podlagi leasing pogodbe med tožencema. Pritožba napada tudi zaključek sodišča prve stopnje, da povezana posla ne predstavljata prepovedanega komisornega dogovora. Prvotožena stranka si je namreč še pred zapadlostjo terjatve iz leasing pogodbe zagotovila lastninsko pravico na nepremičnini dani v zavarovanje, kar je po 132. členu SPZ1 nedopustno.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba utemeljeno izpodbija sklep sodišča prve stopnje o določitvi vrednosti spornega predmeta. V primerih, ko se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi (drugi odstavek 44. člena ZPP). Sodišče lahko oz. je dolžno pravilnost v tožbi navedene vrednosti preverjati zgolj v primeru, ko je navedena vrednost očitno neustrezna, tako da nastane vprašanje o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije, pri čemer mora sklep, s katerim določi drugačno vrednost spornega predmeta, sprejeti najkasneje na glavni obravnavi pred obravnavanjem glavne stvari (primerjaj drugi tretji odstavek 44. člena ZPP). Sodišče prve stopnje pa je z izpodbijanim sklepom o vrednosti spornega predmeta odločilo kljub temu, da takšna odločitev ni vplivala na stvarno pristojnost ali pravico do revizije in to šele v sodbi.

Med tožnikom in prvotoženo je bila sklenjena »kupoprodajna« pogodba, po kateri se je tožnik zavezal lastnino na nepremičnini prenesti na prvotoženko, prvotoženka pa kupnino za to nepremičnino nakazati na račun drugotoženca. Dan pred tem pa je bila sklenjena »leasing« pogodba med prvotoženko in drugotožencem, predmet katere je bila ta ista nepremičnina in na podlagi katere je drugotoženec prejel znesek v višini kupnine za to nepremičnino in se zavezal, da bo v roku 180 mesecev prvotoženi povrnil izplačani znesek z obrestmi. V leasing pogodbi je bilo med drugimi zavarovanji za terjatev prvotoženke dogovorjeno tudi poroštvo tožnika. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da sta bili sporni formalno samostojni pogodbi ekonomsko gledano del povezanega pravnega posla ter ugotovilo, da sta na podlagi takšnega pravnega posla imela določeno ekonomsko korist tako prvotoženka kot drugotoženec, tožnik pa ni prejel nobene koristi ter hkrati izgubil vse pravice na nepremičnini in prevzel velike finančne obveznosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da ta povezan pravni posel ne nasprotuje določbi 132. člena SPZ, ki prepoveduje komisorni dogovor pred zapadlostjo terjatve.

Kljub temu, da je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo, da gre pri obravnavani zadevi za ekonomsko povezan pravni posel, bi moralo poleg dopustnosti posla kot celote (oziroma že pred tem) presojati veljavnost samih spornih pogodb, ki sta pravno formalno samostojni. Šele če gre za veljavni pogodbi, je lahko veljaven tudi povezan pravni posel, seveda pod pogojem, da je dopusten. Pritožbeno sodišče že na tem mestu opozarja na to, da je končni učinek celotnega pravnoposlovnega konstrukta, kot ugotavlja že sodišče prve stopnje, tak, da je tožnik le dajal (in to ne malo), ničesar pa ni pridobil. Tak položaj, če ni pri tem darilnega namena, je bil ničen že po rimskem pravu. Po vseh bistvenih prvinah namreč ustreza t. i. societas leonina (levja družba).

Iz ugotovljenih dejstev oziroma dejanskih učinkov sklenjenih pogodb je moč sklepati, da sta bili tako »kupoprodajna« pogodba med tožnikom in prvotoženko, kot »pogodba o finančnem leasingu« med toženima, zgolj navidezni pogodbi oziroma vsaj ne ustrezata tipoma prodajne pogodbe na eni ter leasing pogodbe na drugi strani. Pri prvi namreč tožniku nikoli ni bila izplačana kupnina (celo izrecno je bilo dogovorjeno, da jo dobi drugotoženec, pri drugi pa drugotoženec nikoli ni prevzel nepremičnine v posest (kljub prevzemnemu zapisniku), stranki sta se z njo dejansko dogovorili zgolj za način vračila denarja, ki ga je drugotoženi dobil na podlagi pogodbe med tožnikom in prvotoženo. Navidezne pogodbe pa na podlagi prvega odstavka 50. člena OZ med strankama ne učinkujejo. Več kot očitno je, da je šlo za zapleteno konstrukcijo, ki naj zagotovi povsem drugačne poslovne cilje.

Med strankama je tako lahko veljavna zgolj morebitna prikrita pogodba (oziroma pogodbe), v kolikor izpolnjujejo pogoje za pravno veljavnost (primerjaj drugi odstavek 50. člena OZ).

Na podlagi »kupoprodajne« pogodbe je tožnik prvotoženi izročil nepremičnino, ob tem pa niti na podlagi te pogodbe, niti v okviru celotnega povezanega posla, ni pridobil nikakršne koristi. To pa je značilno za darilno pogodbo, ki bi torej lahko bila prikrita s »kupoprodajno« pogodbo ali pa, kot je bilo že rečeno, za t.i. levjo skupnost, ki pravno ni dopustna. Dogovor med tožnikom in prvotoženko izpolnjuje pogoje za veljavnost darilne pogodbe, v kolikor je za takšno pogodbo med strankama obstajala kavza (39. člen OZ). Ker pa sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava, zaradi česar ni v celoti raziskalo relevantnega dejanskega stanu in ni ugotavljalo obstoja kavze, na pritožbeni stopnji ni mogoče presojati veljavnosti prikrite darilne pogodbe.

V »pogodbi o finančnem leasingu« sta se tožena dogovorila za način vračila denarja, ki ga je drugotoženemu na podlagi pogodbe s tožnikom nakazala prvotožena ter za vrsto zavarovanj tako nastale terjatve prvotožene. Drugotoženi je tako dobil finančna sredstva, prvotožena pa je s takšnim dogovorom svoja finančna sredstva oplemenitila. To pa je ob dejstvu, da je ena od strank finančna institucija in, da je predmet pogodbe denar, značilnost kreditne pogodbe, ki bi torej lahko bila prikrita v kombinaciji obeh izpodbijanih pogodb. Za veljavnost takšne pogodbe pa morajo biti, poleg splošnih pogojev iz OZ in ZOR6, izpolnjeni tudi pogoji, ki jih določajo specialni zakoni, ki urejajo delovanje finančnih institucij in ZVPot. Ker pa sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava, zaradi česar ni v celoti raziskalo relevantnega dejanskega stanu in ni ugotavljalo ali so izpolnjeni vsi pogoji za pravno veljavnost takšne pogodbe, na pritožbeni stopnji ni mogoče presojati veljavnosti prikrite kreditne pogodbe.

Šele, če bo sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj in veljavnost prikritih pogodb (tudi drugačnih od zgoraj omenjenih), bo relevantno vprašanje dopustnosti povezanega pravnega posla.

Ker je zaradi napačne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je podan razveljavitveni razlog iz 355. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.

Sledijo napotki za nadaljnje delo, kolikor ne izhajajo že iz doslej povedanega. Ker je z vidika tožnika kupoprodajna pogodba v resnici darilna, se bo moralo sodišče prve stopnje vprašati, ali je ta pogodba imela dopustno podlago (razlog). Če bo ugotovilo, da je ni imela ali da je ta nedopustna (drugi odstavek 39. člena OZ), potem je tudi pogodba nična (četrti odstavek 39. člena OZ). Glede na neodplačno odsvojitev nepremičnine se bo moralo sodišče prve stopnje vprašati, ali sta se glede darilne kavze (causa donandi) stikali pogodbeni volji obeh strank, ali pa je bil pogodbeni razlog pri strankah drugačen, morda s strani prvotoženke celo nepošten in torej v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ). Sodišče se bo moralo, nadalje, vprašati glede veljavnosti posojilne pogodbe, ki jo prekriva navidezna pogodba o leasingu. Nazadnje, če bi bilo z obema samostojnima posloma vse veljavno (kar pa skoraj ni verjetno), pa bo moralo sodišče prve stopnje podati tudi razloge, v čem je obravnavan položaj z vidika kavtel toliko drugačen od položaja v zadevi II Ips 427/20039 (zadeva O.), da ne nasprotuje prepovedanemu komisoričnemu dogovoru.