VSRS Sodba IV Ips 42/2017

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču v ponovno odločanje.

A.

1Prekrškovni organ Policijska postaja Sevnica je s plačilnim nalogom, št. 0000113303394 z dne 22. 10. 2016, storilca prekrška D. R. spoznal za odgovornega storitve prekrška po sedmem odstavku v zvezi s 3. točko drugega odstavka 5. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1). Izrekel mu je globo v znesku 1.000,00 EUR. Okrajno sodišče v Sevnici je s sodbo ZSV 35/2016 z dne 9. 2. 2017 zahtevo storilčeve zagovornice za sodno varstvo zavrnilo ter odločilo, da je storilec prekrška dolžan plačati sodno takso v višini 150,00 EUR.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec Mirko Vrtačnik, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitve četrtega odstavka 65. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi z 22. členom in tretjo alinejo prvega odstavka 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter 6. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). V obrazložitvi zahteve trdi, da je storilec prekrška očitek, ki izhaja iz plačilnega naloga, zanikal, v zahtevi za sodno varstvo pa je predlagal svoje zaslišanje in zaslišanje prič M. R. in R. R., ter predložil dokazilo, da je bil v času, ko naj bi storil očitani prekršek, v službi. Sodišče njegovim dokaznim predlogom ni ugodilo, temveč je brez izvedbe dodatnega dokaznega postopka zahtevo za sodno varstvo zavrnilo. Odločitev prekrškovnega organa v hitrem postopku o prekršku je temeljila izključno na zaznavah policista. Sodišče v razlogih sodbe ni obrazložilo, zakaj v zahtevi za sodno varstvo predlagani dokazi ne bi mogli vplivati na drugačno odločitev, temveč je svojo odločitev o njihovi neizvedbi utemeljilo z navedbo, da je bil storilec prekrška pri podaji dokaznih predlogov prekludiran. S takšno odločitvijo je sodišče poseglo v storilčevo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist iz 29. člena Ustave, ter pravico do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Storilec se namreč svoji pravici do ustne obravnave ni odpovedal, temveč je s predlogom za svoje zaslišanje in zaslišanje prič konkludentno zahteval njeno izvedbo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo na podlagi določbe prvega odstavka 426. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 razveljavi in vrne sodišču v ponovno sojenje.

3Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu prekrška in njegovi zagovornici. O zahtevi se je izjavila storilčeva zagovornica, ki je izrazila strinjanje z zahtevo Vrhovnega državnega tožilstva za varstvo zakonitosti, ter poudarila, da so bila storilcu v postopku kršena temeljna jamstva poštenega postopka.

B.

4Vrhovno sodišče se je že v številnih svojih odločbah¹ oprlo na stališče Ustavnega sodišča v odločbi Up-319/10, U-I-63/10 z dne 20. 1. 2011, da pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave posamezniku zagotavlja možnost udeležbe v postopku, v katerem se odloča o njegovi pravici, dolžnosti ali pravnem interesu, ter možnost, da se izjavi o vseh dejanskih in pravnih vidikih zadeve. Jamstvo iz 22. člena Ustave posamezniku med drugim zagotavlja pravico do izjave o vsem procesnem gradivu, predloženem v fazi odločanja o pravnih sredstvih, ki utegne vplivati na njegov pravni položaj, in pravico, da je navzoč pri izvajanju dokazov, da postavlja vprašanje pričam in izvedencem, ter da se nato izjavi o rezultatih dokazovanja. Ta jamstva poštenega postopka mora biti obdolžencu zagotovljena tudi v prekrškovnem postopku, pri čemer pa je lahko raven pravic v primeru kršitev z manj hudimi posledicami za kaznovano osebo nižja kot v kazenskem postopku. Bistveno je, da so obdolžencu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka. Tudi po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice mora biti obdolžencu v prekrškovnem postopku zagotovljena jamstva iz 6. člena EKČP, ki zagotavljajo pravico do poštenega sojenja (fair trail)². Prav tako je Vrhovno sodišče že v zadevi IV Ips 44/2016 z dne 18. 10. 2016 presodilo, da odločanje o zahtevi za sodno varstvo ne pomeni samo pravnega sredstva zoper odločbo prekrškovnega organa, ampak praviloma predstavlja edino stopnjo sodnega varstva v hitrem postopku o prekršku. Bistvo pravice do sodnega varstva ni v tem, da se storilcu omogoči formalna pravica do vložitve zahteve za sodno varstvo, temveč v tem, da sodišče njegovo vlogo vsebinsko obravnava in pri tem bistvene navedbe zahteve loči od nebistvenih ter na prve vsebinsko odgovori. Stranke v postopku, s tem pa tudi storilec v prekrškovni zadevi, imajo pravice do izjave, katere osrednji element je ravno pravica do navajanja dejstev oziroma predlaganje dokazov, temu nasprotno pa stoji zaveza sodišča, da ta dejstva ugotovi oziroma dokaze tudi izvede. Ta pravica oziroma dolžnost ni absolutna in sodišče ne bo izvajalo vseh predlaganih dokazov, temveč samo tiste, ki se bodo nanašali na pravno relevantna dejstva, tiste, kjer bo obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti, oziroma tiste, ki bodo substancirani, zavrnilo pa bo dokaz v primerih, če je očitno, da ta dokaz ne more biti uspešen oziroma je za ugotovitev nekega dejstva popolnoma neprimeren.

5Praksi Evropskega sodišča za človekove pravice je sledilo tudi Ustavno sodišče v odločbi Up-847/14 z dne 20. 4. 2017, v kateri je presodilo, da mora sodišče izvesti ustno obravnavo v vseh primerih, ko kršitelj v zahtevi za sodno varstvo odpira vprašanje, ki ga ni mogoče ustrezno razčistiti na podlagi spisa zadeve. Za tako vprašanje gre vselej, kadar kršitelj izpodbija verodostojnost obremenilnih dokazov, ki niso pridobljeni z objektivno metodo, temveč z osebno zaznavo prekrškovnega organa ali druge priče. V teh primerih mora sodišče kršitelju omogočiti, da se neposredno sooči z obremenilnimi pričami in da tudi sam sodišču neposredno predstavi svoje videnje zadeve. Navedeno velja ne glede na to, ali je kršitelj v zahtevi za sodno varstvo predlagal izvedbo ustne obravnave, svoje zaslišanje oziroma zaslišanje obremenilnih prič. Kadar pa želi kršitelj neposredno pred sodiščem izvajati tudi razbremenilne dokaze, mora podati predlog za njihovo izvedbo in s potrebno stopnjo verjetnosti utemeljiti njihov obstoj in pravno upoštevnost.

6V konkretnem primeru je bil storilec prekrška spoznan za odgovornega storitve prekrška po sedmem odstavku 5. člena ZCes-1 v zvezi s 3. točko drugega odstavka tega člena, ki ga stori, kdor na cestnem svetu javne ceste pušča žival brez nadzora, napaja živali v obcestnih jarkih, pase živino ali gradi napajališča za živali. Storilcu prekrška se je očitalo, da je dne 17. 10. 2016 ob 21.38 uri kot lastnik psa pasme belgijski ovčar pustil žival brez nadzora, zaradi česar je voznik osebnega vozila D. K. s prednjim levim delom vozila, kljub zaviranju, trčil v prednji desni del psa.

7Iz podatkov prekrškovnega spisa je razvidno, da je bil storilec prekrška pred izdajo plačilnega naloga poučen v skladu s 55. členom ZP-1, da se lahko izjavi o dejstvih oziroma okoliščinah prekrška, da tega ni dolžan storiti niti odgovarjati na vprašanja, če pa se bo izjavil ali odgovarjal pa ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje. Prav tako je bil poučen, da mora v izjavi navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih sicer v postopku ne bo več mogel uveljavljati. Storilec prekrška je v izjavi smiselno zanikal storitev prekrška. Navedel je, da je pes sicer priklenjen na verigi, da se je v času prometne nesreče z verige odvezal, da ga do 19. 10. 2016 nihče ni videl, zato obstaja verjetnost, da ni bil udeležen v prometni nesreči. Iz opisa dejanskega stanja prekrška je razvidno, da je bil po storjenem prekršku s storilčevim bratom M. R. opravljen razgovor, v katerem je storilčev brat povedal, da je pes na dvorišču pred stanovanjsko hišo odvezan in se prosto giblje po kmetiji ter spi v hlevu. Iz opisa dejanskega stanja izhaja še, da je storilec še pred izdajo plačilnega naloga dne 19. 10. 2016 obvestil Policijsko postajo Sevnica, da se je pes vrnil. Policisti so psa pregledali ter ugotovili, da je šepal na prednjo desno nogo.

8Zoper izdani plačilni nalog je storilec po svoji zagovornici vložil zahtevo za sodno varstvo, v kateri je trdil, da je bil pes ves čas privezan najmanj do 20. ure, ko ga je opazil kršiteljev oče R. R., ki mu je nesel hrano. Navedel je še, da močno dvomi, da je bil pes udeležen v prometni nesreči, saj ni bil poškodovan, na tem območju pa je veliko potepuških psov. Poudaril je, da psa ni pustil na javni cesti brez nadzora, kar lahko potrdijo priče, in sicer M. in R. R.. V zahtevi za sodno varstvo je predlagal tudi svoje zaslišanje. Sodišče je storilca prekrška v skladu s petim odstavkom 65. člena ZP-1 pozvalo, da se izjasni o dokazih, glede katerih se v postopku pred prekrškovnim organom še ni imel možnosti izjasniti. Storilec prekrška je v izjavi navedel, da je pes vedno spuščen samo v njegovi navzočnosti, na dan nesreče pa se je izmuznil iz hleva, ker vrata verjetno niso bila dobro zaprta. Poudaril je, da je bil pes po nesreči najden nepoškodovan, osebno vozilo pa je bilo zaradi trka v nevoznem stanju, zato obstaja verjetnost, da je bil v nesreči udeležen drug pes. Izpostavil je še, da je kritičnega dne pred odhodom v službo psa privezal, da zanj lepo skrbi, ter da je naredil vse kar je bilo v njegovi moči, da pes ostane na varnem.

9Storilec prekrška je še pred izdajo sodbe o zahtevi za sodno varstvo sodišču po svoji zagovornici posredoval pripravljalno vlogo, v kateri je ponovno zahteval zaslišanje brata M. R. z utemeljitvijo, da je bila njegova izjava policiji, da se pes, ko njega ni doma, prosto giblje po kmetiji, nepravilna. Poudaril je, da je pred odhodom v službo psa privezal, iz službe pa se je vrnil okoli 23. ure. Za prekršek ne more odgovarjati, ker je storil vse kar je bilo v njegovi moči, da do prekrška ne bi prišlo. V pripravljalni vlogi je ponovil dokazne predloge iz zahteve za sodno varstvo, zahteval svoje zaslišanje, dodatno pa še postavitev izvedenca avtomobilske stroke, ki naj poda mnenje, kakšne poškodbe je utrpelo oškodovančevo vozilo in kakšne poškodbe bi glede na poškodbe avtomobila moral utrpeti njegov pes.

10Sodišče se v razlogih sodbe, s katero je zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo, po vsebini ni opredelilo do storilčevih dokaznih predlogov, temveč je v zvezi z njimi navedlo samo, da je bil storilec pred izjavo o dejstvih oziroma okoliščinah prekrška poučen, v skladu z določbo 55. člena ZP-1, da se lahko izjavi o dejstvih in okoliščinah, ter da mora v izjavi navesti dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih v postopku ne bo več mogel uveljavljati. Storilec v svoji izjavi razbremenilnih dokazov ni predlagal, niti ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v hitrem postopku pred prekrškovnim organom. Šele v zahtevi za sodno varstvo je navedel, da je bil pes privezan najmanj do 20. ure, ko ga je nazadnje videl njegov oče, in predlagal dokaze, v navajanju katerih je prekludiran. v nadaljevanju razlogov je sodišče odločitev o zahtevi za sodno varstvo oprlo na uradni zaznamek o izjavi storilčevega brata M. R., na izjavo oškodovanca ter na izjavo storilca prekrška, v kateri je trdil, da se je pes kritičnega dne odvezal z verige. Sodišče je v razlogih sodbe dodalo še, da je glede na spreminjajoče navedbe storilca treba slediti izjavi storilčevega brata in oškodovanca, upoštevaje dejstvo, da je storilčevo dvorišče nezavarovano in je tako psu omogočen dostop do cestnega sveta.

11Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah³ presodilo, da je položaj storilca prekrška v primeru izdaje plačilnega naloga neposredno po kršitvi specifičen, saj mora storilec skladno z določbo 55. člena ZP-1 pred izdajo plačilnega naloga navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, sicer jih v postopku več ne bo mogel uveljavljati. To pomeni, da je storilčev čas za pripravo obrambe znatno omejen, zato od storilca pri navajanju dejstev in dokazov ni mogoče pričakovati tolikšne skrbnosti in natančnosti kot v drugih primerih. V takšni procesni situaciji je treba storilčevo zanikanje storitve prekrška in nasprotovanje v plačilnem nalogu ugotovljenemu dejanskemu stanju šteti kot predlog za njegovo zaslišanje. Vsebino določbe drugega odstavka 55. člena ZP-1 je treba razlagati v luči določbe prve alineje 29. člena Ustave, ki storilcu prekrška zagotavlja, da ima primeren čas in možnost za pripravo svoje obrambe. Takšna praksa Vrhovnega sodišča je tudi v celoti skladna s sicer kasneje sprejeto odločbo Ustavnega sodišča Up-847/2014 z dne 20. 4. 2017, v kateri je Ustavno sodišče med drugim judiciralo, da sicer drži, da sodišče v postopku z zahtevo za sodno varstvo dejansko stanje presoja zgolj v okviru kršiteljevih trditev v zahtevi za sodno varstvo, kršitelj pa mora - v skladu z določbo tretje alineje prvega odstavka 62. člena in drugo alinejo prvega odstavka 55. člena ZP-1 - vsa dejstva in dokaze v svojo korist navajati že v odgovoru na obvestilo o prekršku v hitrem prekrškovnem postopku. Vendar pa že okoliščina, da storilec prekrška v tej fazi postopka nasprotuje storitvi prekrška in opiše svoje videnje dogodka zadošča za izvedbo ustne obravnave v primeru, ko dejansko stanje ni bilo ugotovljeno z objektivno metodo.

12V konkretnem primeru prekrškovni organ dejanskega stanja ni ugotovil na podlagi objektivne metode, temveč na podlagi opravljenega razgovora z oškodovancem, storilčevim bratom ter ogledom kraja prometne nesreče in v njej udeleženega psa. Ker je storilec prekrška v zahtevi za sodno varstvo nasprotoval tako ugotovljenim dejstvom, bi ustrezna presoja očitanih dejanj zahtevala izvedbo ustne kontradiktorne obravnave. Sodišče bi moralo storilcu prekrška omogočiti, da se sooči z avtorji obremenilnih izjav, ter da tudi sam sodišču neposredno predstavi svoje videnje dogodka. Na podlagi takega dokaznega postopka bi namreč sodišče lahko napravilo lastno oceno verodostojnosti nasprotujočih si trditev oškodovanca, storilčevega brata in storilca prekrška. Kot je razvidno iz izpodbijane sodbe in podatkov spisa, pa sodišče kontradiktorne obravnave ni izvedlo, temveč je zaključke o obstoju pravno upoštevnih dejstev oprlo izključno na ugotovitve prekrškovnega organa, medtem ko navedbam storilca prekrška v izjavi o prekršku, zahtevi za sodno varstvo ter pripravljalni vlogi ni verjelo, čeprav kršitelja pred odločitvijo ni zaslišalo, mu ni omogočilo soočanja z avtorji zanj obremenilnih izjav ter izvedbe zanj razbremenilnih dokazov.

C.

13V konkretnem primeru je prekrškovni organ obstoj prekrška ugotovil na podlagi podatkov spisa, storilec prekrška pa je že od samega začetka hitrega prekrškovnega postopka trdil, da prekrška ni storil, zato bi sodišče dejansko stanje lahko ustrezno ugotovilo le tako, da bi na kontradiktorni obravnavi zaslišalo vse vpletene osebe. Ker tega ni storilo, storilcu prekrška ni bila zagotovljena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist ter pravica do sojenja v njegovi navzočnosti. Vrhovno sodišče je zato, zaradi kršitve temeljnih jamstev poštenega postopka iz 29. člena Ustave, zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču v Sevnici v njegovo odločanje (171. člen ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 426. člena ZKP). V ponovnem postopku bo moralo sodišče ugotovljeno kršitev pravice do poštenega postopka odpraviti, storilcu oziroma njegovi obrambi omogočiti izvedbo razbremenilnih dokazov in soočenje z avtorji obremenilnih izjav, ter v skladu z načelom proste presoje dokazov presoditi o utemeljenosti vloženega pravnega sredstva.

¹ Primerjaj sodbe IV Ips 45/2011 z dne 11. 5. 2011, IV Ips 6/2012 z dne 23. 2. 2012, IV Ips 105/2010 z dne 15. 6. 2010, IV Ips 25/2016 z dne 21. 6. 2016 ter IV Ips 61/2016 z dne 23. 2. 2017.
² Primerjaj zadeve Flisar proti Sloveniji z dne 29. 9. 2011, Milenović proti Sloveniji z dne 28. 2. 2013, Suhadolc proti Sloveniji z dne 17. 5. 2011, Marguč proti Sloveniji z dne 15. 1. 2013, Jussila proti Finski z dne 23. 11. 2016.
³ Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča IV Ips 51/2016 z dne 23. 2. 2017 in IV Ips 61/2016 z dne 23. 2. 2017.