VSL sodba I Cp 3155/2012

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je vzdržalo sklep o izvršbi istega sodišča VL 210100/2011 z dne 6. 1. 2012 v 1. in 3. odstavku izreka v veljavi. Tožencema je naložilo, da tožniku povrneta nadaljnje pravdne stroške v višini 93,36 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

2Zoper takšno odločitev se pritožujeta toženca iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava iz prvega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju: ZPP). Predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži plačilo pravdnih stroškov postopka. V pritožbi poudarjata, da je izpodbijana sodba nezakonita, ker so razlogi sodbe med seboj nejasni in v nasprotju, o odločilnih dejstvih pa je odločeno tudi v nasprotju s spisovnimi podatki. Izpostavljata, da sta že v ugovoru zoper sklep o izvršbi opozorila, da tožnik ni aktivno legitimiran za vložitev tožbe v zvezi z uveljavljanjem plačila v rezervni sklad, ampak je to skupnost etažnih lastnikov kot nujnih sospornikov. Že sam ugovor pomanjkanja aktivne legitimacije je dovolj, da bi moralo prvostopenjsko sodišče zavrniti tožbeni zahtevek oziroma razveljaviti sklep o izvršbi in izvršilni postopek ustaviti, tožniku pa naložiti plačilo pravdnih stroškov. Zmotno so uporabljene tudi določbe Obligacijskega zakonika o nastanku obveznosti. Naloženo jima je bilo plačilo obveznosti, ki jih nasproti tožniku v tej pravdi nimata, ker so aktivno legitimirani v takšnem primeru, ko se v rezervni sklad ne vplačuje, etažni lastniki.

3Pritožba je bila vročena tožniku, ki pa odgovora nanjo ni podal.

4Pritožba ni utemeljena.

5Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR – prvi odstavek 443. člena ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka v tem, da racionalizirajo in reducirajo posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Tako se sodba v takšnem sporu lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava iz prvega odstavka 458. člena istega zakona. Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ter relativne bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

6V obravnavani zadevi je prvostopenjsko sodišče v določbi 119. člena Stvarnopravnega zakonika (2) (v nadaljevanju: SPZ) našlo pravilno materialnopravno izhodišče. Plačevanje v rezervni sklad je zakonska obveznost etažnih lastnikov, kadar ima stavba več kot osem posameznih delov in več kot dva lastnika, kar velja tudi za obravnavani primer. V primeru, ko etažni lastnik ne plačuje stroškov v rezervni sklad, so ostali etažni lastniki aktivno legitimirani, da vložijo tožbo, s katero od neplačnika zahtevajo plačilo stroškov rezervnega sklada. Sredstva v rezervni sklad se zbirajo na posebnem računu, s katerim gospodari upravnik, zato gre, kot pravilno ugotavlja že prvostopenjsko sodišče, za skupno premoženje vseh etažnih lastnikov.

7Nosilni pritožbeni razlog tožencev je, da ni podana aktivna legitimacija tožnika, ker so za vložitev tožbe v primerih neplačil v rezervni sklad aktivno legitimirani vsi etažni lastniki. Navedeno pritožbeno stališče pa je zmotno, saj v obravnavani zadevi ni moč govoriti o nujnem sosporništvu. O sosporništvu govorimo, kadar nastopa na strani tožnika ali toženca v civilni pravdi več oseb. Gre za subjektivno kumulacijo – za združevanje procesnih subjektov na strani pravdnih strank. Institut sosporništva se opravičuje z razlogi ekonomičnosti in smotrnosti postopka. S tem, ko je obravnavanje in odločanje skupno, se postopek skrajša, obenem pa se zagotovi enotno reševanja istih ali podobnih pravnih razmerij, zato se s sosporništvom zagotavlja tudi načelo pravne varnosti. Stranki je pridržana odločitev, ali bo tožila več oseb skupaj kot sospornike, razen v primerih nujnega sosporništva, pri katerem morajo biti toženi vsi sosporniki, ker sicer ni tožena prava stranka (3).

8Po določbi 119. člena SPZ so sredstva rezervnega sklada skupno premoženje etažnih lastnikov, ki jih vodi upravnik ločeno na posebnem računu. Skupna lastnina je lastnina več oseb na nerazdeljeni stvari, kadar njihovi deleži niso vnaprej določeni (prvi odstavek 72. člena SPZ). Zaradi nedeljivosti pravnega razmerja (stvarne pravice) je povezanost skupnih lastnikov posebej tesna, kar se odraža tudi na procesnem področju. Skupni lastniki, kadar so toženi ali tožijo v zvezi s skupnim premoženjem, so enotni sosporniki; zaradi medsebojne zveze po materialnem pravu bodo pogosto tudi nujni sosporniki. Vendar pa v obravnavani zadevi ne gre za nedeljivo pravno razmerje; vtožena je deljiva obveznost materialnega prava, zato so etažni lastniki kot upniki v položaju navadnih sospornikov. Poleg tega nujnega sosporništva ni na aktivni stranki, saj vseh udeležencev materialnopravnega razmerja ni mogoče prisiliti k tožbi ali drugačnemu aktivnemu ravnanju. V obravnavani zadevi niti ne gre za nujno sosporništvo, ki bi bilo kot tako opredeljeno z zakonskim predpisom. Nasprotno, ob smiselni uporabi določila 100. člena SPZ, ki daje skupnemu lastniku pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari, pri čemer lahko takšno pravico izvaja sam, neodvisno od drugih skupnih lastnikov, je najti potrditev pravilnosti stališča, ki ga je zavzelo prvostopenjsko sodišče. Vplačilo v rezervni sklad tako lahko zahtevajo vsi, ali pa samo eden od etažnih lastnikov. V postopku pa je upravičeno kot zakoniti zastopnik enega izmed etažnih lastnikov kot skupnega lastnika sodeloval tudi upravnik, ki je v imenu etažnih lastnikov izdajal račune za mesečne prispevke v rezervni sklad.

9V povezavi z gornjimi ugotovitvami je povsem neutemeljen tudi nadaljnji očitek pritožnikov, da so bile zmotno uporabljene določbe Obligacijskega zakonika o nastanku obveznosti. Tožnik je kot eden izmed skupnih lastnikov aktivno legitimiran za vložitev predmetne tožbe, pri čemer ni zahteval plačila sredstev njemu samemu, pač pa na račun upravnika, ki v skladu z določbami SPZ sredstva vodi na posebnem računu.

10Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne kršitve, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve pritožnikov za povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Ker tožnika s pritožbo nista uspela, krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Uradni list RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami.

(2) Uradni list RS, št. 87/2002.

(3) Primerjaj sodbo in sklep II Ips 71/2001.