VSK sodba Cpg 247/2012

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora drugi toženki in tretjemu tožencu povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 860,76 EUR v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke zoper prvo toženo stranko, tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper drugo toženko in tretjega toženca na solidarno plačilo zneska 13.029,18 EUR s pp pa je sodišče prve stopnje zavrnilo. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožeča stranka povrniti drugi toženki in tretjemu tožencu pravdne stroške v višini 1.646,64 EUR v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje.

Zoper to sodbo (zavrnilni del) se je pritožila tožeča stranka, in sicer zaradi vseh pritožbenih razlogov, pri čemer je pritožbenemu sodišču predlagala, da njeni pritožbi ugodi. V pritožbi tožeča stranka opozarja, da sta bila druga toženka in tretji toženec v konkretnem primeru odgovorni osebi za varnost pri delu, pri čemer nista ravnala v skladu s predpisi in tehničnimi pravili. Konkretna gradbena jama je bila globoka 250 cm, pri čemer je bila narejena brez razpiranja bočnih strani izkopa. Druga toženka tudi ni bila na kraju nezgode. Na eni strani tega izkopa je bila cesta, na drugi strani pa drevesa, oteženi so bili pogoji. Jama je bila narejena brez razpiranja. Iz izpovedb prič v kazenskem postopku je tudi razvidno, da se je teren na trasi posipal.

Druga toženka in tretji toženec sta po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in v zavrnilnem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje. V tej zvezi sta priglasila tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju: zavod) lahko zahteva povrnitev povzročene škode od tistega, ki je namenoma ali iz velike malomarnosti povzročil invalidnost, telesno okvaro, potrebo po tuji pomoči in postrežbi ali smrt zavarovanca (prvi odstavek 271. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - v nadaljevanju: ZPIZ-1, Uradni list RS, št. 106/1999 in nasl.). Za škodo, ki jo v primeru iz prvega odstavka 271. člena ZPIZ-1 povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom, pa je odgovoren zavodu delodajalec tega delavca (drugi odstavek 271. člena ZPIZ-1), delavec pa le tedaj, če je škodo (invalidnost, telesno okvaro, potrebo po tuji pomoči in postrežbi ali smrt zavarovanca) povzročil s kaznivim dejanjem (tretji odstavek 271. člena ZPIZ-1), in sicer namenoma ali iz velike malomarnosti, kot je to z vidika uporabe materialnega prava pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Druga toženka in tretji toženec pa kot odgovorni osebi pri prvi toženki (delodajalcu) v zvezi s spornim škodnim dogodkom nista bila pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje, storjeno z naklepom ali iz velike malomarnosti. Že zaradi tega je bilo treba tožbeni zahtevek zoper drugo toženko in tretjega toženca v konkretnem primeru zavrniti.

Sicer pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da v konkretnem primeru sploh ni šlo za dejanje (opustitev) odgovornih oseb prve toženke, ki bi bilo v nasprotju s predpisi. Razpiranje strani rovov namreč ni potrebno, če so bočne strani izkopa urejene pod kotom notranjega trenja tal (naravni nagib terena), v katerih se koplje (drugi odstavek 18. člena Pravilnika o varstvu pri gradbenem delu, Ur. list SFRJ, št. 42/1968 v zvezi s 7. in 8. členom Zakona o varstvu in zdravju pri delu – Ur. list RS, št. 56/99). V konkretnem primeru pa je sodišče prve stopnje ugotovilo (česar obravnavana pritožba konkretno ne izpodbija), da se je izkop izvajal pod kotom notranjega trenja zemljine oziroma pod kotom, ki je manjši od 60 stopinj (v skladu s tehnološko-ekonomskim elaboratom, točka 6, ki ga je pripravila služba varnosti pri delu pri prvotoženi stranki). Sama okoliščina, da druga toženka ni bila na kraju nezgode, pa sama po sebi (glede na podano procesno gradivo) tudi ni v nobeni vzročni zvezi z nastalo škodo. Tudi kar se rahlega posipavanja sten jarka tiče, je sodišče prve stopnje sprejelo argumentirane zaključke v smeri, da ni šlo za nobeno resno stvar (točka 23 obrazložitve), pri čemer pritožnik v tej zvezi s ponavljajočimi razlogi teh dejanskih in pravnih zaključkov sodišča prve stopnje ne more z ničemer omajati.

Iz teh razlogov – in upoštevaje, da ni bilo zaznati nobenih kršitev, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju: ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Druga toženka in tretji toženec sta upravičena do povrnitve stroškov za pritožbo, in sicer v znesku 860,76 EUR s pp (nagrada za postopek v znesku 697,30 EUR po tarifni številki 3210 in 1200 Zakona o odvetniški tarifi – v nadaljevanju: ZOdvT, pavšalni znesek po tarifni številki 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR in 20 % DDV na odmerjeno odvetniško nagrado).