VSK sodba Cpg 235/2012

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke, da se razveljavi sklep skupščine, št. 4.1., sprejet na skupščini tožene stranke dne 23.6.2011, ki se glasi, da ugotovljeni bilančni dobiček družbe na dan 31.12.2010 znaša 518.862,76 EUR in ostane ugotovljeni bilančni dobiček družbe v celoti nerazporejen, in sicer v delu, kolikor glasi, da ugotovljeni bilančni dobiček družbe v višini 132.000,00 EUR ostane nerazporejen. Tožena stranka je dolžna bilančni dobiček družbe, ki na dan 31.12.2010 znaša 518.862,76 EUR uporabiti tako, da del bilančnega dobička v višini 132.000,00 EUR nameni za izplačilo dividend delničarjem, kar predstavlja 0,33 EUR bruto na delnico. Dividende je tožena stranka dolžna plačati najkasneje v roku 15 dni od dneva pravnomočnosti sodbe, in sicer delničarjem, ki so bili vpisani v delniški knjigi pri Klirinško depotni družbi d.d. na presečni dan 27.6.2011, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 2.228,63 EUR v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti v plačilo dalje.

Zoper to sodbo se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 214. členom ZPP pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi ter tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne in tožeči stranki naloži povrnitev vseh stroškov postopka. Tožena stranka v pritožbi opozarja, da je v postopku na prvi stopnji poudarila in izpostavila problem projekta S. d.o.o., v katerega je vstopila v letu 2009 in vanj vložila znatna finančna sredstva. Zaradi ravnanja ostalih družbenikov pa ji je bila v tej zvezi prizadejanja znatna premoženjska škoda, spričo česar ni bil dosežen polletni plan. Iz tega plana je razvidno, da je tožena stranka izpostavljena bodočim poslovnim in finančnim tveganjem (glede ugotavljanja kratkoročnih in dolgoročnih prihodkov, obvladovanju stroškov in ohranjanju vrednosti sredstev). Teh dejstev tožeča stranka ni prerekala, zato bi jih moralo sodišče prve stopnje šteti kot nesporna dejstva (drugi odstavek 214. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je z teh razlogov tudi napačno uporabilo materialno pravo glede nujnosti zadržanja dela dobička.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo tožene stranke in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno, pri čemer ni uveljavljala povrnitve pritožbenih stroškov.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljena odločilna dejstva pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katero opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katero mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Predvsem nikakor ne drži pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni prerekala trditvenega gradiva tožene stranke v zvezi z izpostavljeno problematiko projekta S. d.o.o., in sicer v smeri, da je tožena stranka utrpela znatno premoženjsko škodo in da je iz polletnega plana za leto 2011 razvidno, da je tožena stranka izpostavljena poslovnim in finančnim tveganjem. Tožeča stranka je namreč v tej zvezi v pripravljalni vlogi z dne 8.11.2011 (na list. št. 30 spisa) izrecno navedla, da iz omenjenega polletnega plana, na katerega se v zvezi s problematiko projekta S. d.o.o. sklicuje tožena stranka, jasno izhaja ravno drugačna poslovna in finančna slika oz. prognoza poslovanja tožene stranke (povečane kratkoročne finančne naložbe za znesek 336.054,00 EUR glede na poslovno leto 2010; financiranje odkupa terjatev v višini 1.178.650,00 EUR in izdaja obveznic v višini 2.000.000,00 EUR, kar kaže na visoko likvidnost tožene stranke; delež dolgoročnih virov financiranja se je glede na leto 2010 zvišal za 4,14%, kar kaže na visoko stopnjo solventnosti). Iz tega sledi, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane postopkovne kršitve, ker ni uporabilo določbe iz drugega odstavka 214. člena ZPP, kar pomeni, da ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, kot to zmotno razloguje tožena stranka v obravnavani pritožbi.

Prav tako je sodišče prve stopnje glede na ugotovljena odločilna dejstva (kot izhajajo iz podatkov iz letnega poročila za poslovno leto 2010 in polletnega poročila za leto 2011 in jih obravnavana pritožba ne izpodbija) pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Delničarjem (konkretno tožeči stranki) ni treba dokazovati, da je zadržanje bilančnega dobička do višine 4% osnovnega kapitala ni bilo nujno. Dovolj je, da to zatrjujejo, kar po drugi strani pomeni, da mora nujnost v takem primeru utemeljiti oz. dokazovati (okoliščine, ki so podlaga za takšno trditev) družba sama (tožena stranka – prvi in drugi odstavek 399. člena Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1). V tej zvezi je sodišče prve stopnje sprejelo tudi pravilno stališče, da nujnosti ni razlagalo zgolj tako, da se nanaša samo na omejitve, ki jih za uporabo dobička predstavljajo kogentne določbe o vrstnem redu delitve ter oblikovanju najrazličnejših rezerv. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje glede na ugotovljena pravno pomembna dejstva (poleg že prej omenjenih ugotovitev iz polletnega poročila še podatki oz. ugotovitve iz letnega poročila za leto 2010 – točke 12 in 13 obrazložitve, česar obravnavana pritožba kot že rečeno ne izpodbija) pravilno zaključilo, da tožena stranka nujnosti zadržanja dela dobička ni uspela dokazati, upoštevaje ob tem, da sodišča ni uspela prepričati o nujnosti takšnega ukrepanja v smeri, da cilja ni bilo mogoče doseči na noben drug način (z vidika dobrega gospodarstvenika), kot ravno z odrekom pravice do zakonsko določenega najmanjšega deleža na dobičku.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.