VSRS Sklep I Ips 9816/2010-76

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 14. 9. 2012 na podlagi 1. točke prvega odstavka 407. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) razsodilo, da se v izreku navedene pravnomočne sodbe v odločbi o kazni spremenijo tako, da se obsojencu na podlagi 2. točke drugega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) izreče enotna kazen deset let in dva meseca zapora. V skladu s 56. členom KZ-1 je v izrečeno kazen vštelo čas, ki ga je obsojenec prebil v hišnem priporu in priporu ter že prestano zaporno kazen. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi obsojenca in njegove žene kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper pravnomočno sodbo vlaga obsojenec zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi kršitev kazenskega zakona. Opozarja, da sta sodišči pri odmeri kazni kot olajševalno okoliščino upoštevali izključno obsojenčevo skrb za mladoletnega otroka, ne pa tudi obsojenčevih pozitivnih osebnostnih sprememb med prestajanjem zaporne kazni. Sodišči prav tako nista upoštevali, da bosta dve zaporne kazni kmalu zastarali in da so bili podani predlogi za nadomestitev zaporne kazni z delom v splošno korist, spregledali pa sta tudi oddaljenost posameznih kaznivih dejanj. Navaja tudi, da je v svoji pritožbi pozabil napisati, da bi se rad udeležil seje pritožbenega senata, zato je prosil svojo ženo, da v njegovem imenu v svoji pritožbi napiše, da mu mora višje sodišče sporočiti datum seje, da se je bo lahko udeležil. Višje sodišče ga o seji ni obvestilo, čeprav bi bilo glede na 378. člen ZKP to dolžno storiti. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in ugotovi, da je bil pri izreku enotne kazni kršen zakon.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka. Meni, da obsojenec v zahtevi vsebinsko drugače ocenjuje pomen posameznih olajševalnih okoliščin, kar pa ni razlog za vložitev zahteve. Tudi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP po presoji vrhovne državne tožilke ni podana, zato predlaga zavrnitev zahteve.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu, ki v izjavi z dne 27. 12. 2012 vztraja pri navedbah iz zahteve.

B.

5Zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno sodno odločbo, se sme po pravnomočno končanem kazenskem postopku vložiti zahteva za varstvo zakonitosti (prvi odstavek 420. člena ZKP). Ta določba se na podlagi 114. člena ZKP-K uporablja za tiste zahteve za varstvo zakonitosti, ki so vložene po začetku uporabe tega zakona (15. 5. 2012), torej glede na datum vložitve obsojenčeve zahteve (21. 11. 2012) tudi v konkretni zadevi.

6Predpogoj, da lahko Vrhovno sodišče vsebinsko obravnava očitke v zahtevi za varstvo zakonitosti je, da lahko odgovor na te očitke vpliva na izid postopka v konkretni zadevi. V nasprotnem primeru bi Vrhovno sodišče izdajalo svetovalna mnenja, kar pa ni namen oziroma naloga sodišča. Vprašanje, ki se nanaša na dolžnost višjega sodišča, da o seji obvesti obsojenca tudi v primeru, ko ta v svoji pritožbi ni zahteval, da se ga obvesti, takšno zahtevo pa je v svoji pritožbi podala oseba, ki se lahko po drugem odstavku 367. člena ZKP pritoži v njegovo korist, je lahko pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Vendar pa je očitek kršitve 378. člena ZKP mogoče obravnavati le kot očitek relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Pri tovrstnih kršitvah mora vlagatelj v zahtevi pojasniti, kako naj bi zatrjevana kršitev vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). Ker obsojenec tega ni storil, odgovor na izpostavljeno vprašanje niti ne more vplivati na izid postopka v konkretni zadevi. Vrhovno sodišče zato navedenega očitka ni moglo vsebinsko obravnavati. Z ostalimi navedbami pa obsojenec izpodbija primernost sankcije, kar ne more biti predmet preizkusa v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.

C.

7Ker niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 420. člena ZKP, je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenca kot nedovoljeno zavrglo (drugi odstavek 423. člena ZKP).

8Glede na premoženjsko stanje obsojenca in dejstvo, da prestaja dolgoletno zaporno kazen, je Vrhovno sodišče obsojenca na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.