VSRS Sklep X Ips 30/2012

I. Revizija se zavrže.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revidentka) vložila revizijo, katere dovoljenost uveljavlja po 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša tudi stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2Revizija ni dovoljena.

3Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo Agencije Republike Slovenije za okolje, št. 35407-13/2009-8 z dne 22. 6. 2011. Z navedeno odločbo je Agencija kot prvostopenjski upravni organ zavrnila zahtevo tožeče stranke za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje odlagališča nenevarnih odpadkov G., s celotno zmogljivostjo 70.400 ton, ki se nahaja na tam navedenih zemljiščih (1. točka izreka), ker revidentka ne zagotavlja obdelave komunalnih odpadkov in ne izpolnjuje zahtev regijskega koncepta ravnanja z odpadki glede minimalnega števila prebivalcev, ter ugotovila, da stroški postopka niso nastali (2. točka izreka). Tožena stranka je z odločbo, št. 35402-31/2011-2 z dne 11. 8. 2011, revidentkino pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa zavrnila (1. točka izreka) in ugotovila, da ni stroškov postopka (2. točka izreka).

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravno sodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več svojih sklepih (npr. Up-858/20008, Up-1124/08, Up-1186/2008, Up-1057/08) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revidentka uveljavlja, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007, X Ips 286/2008, X Ips 655/2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se po določbi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki po ZUS-1 niso urejena, je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.

6Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007, X Ips 592/2007, X Ips 69/2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 mora revident v svoji vlogi natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito. Zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji predložiti.

7V obravnavani zadevi revidentka navaja „da upravni organ in Upravno sodišče nista upoštevala določbe 66. člena Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih (Ur. l. 61/2011) in je tako prišlo do neuporabe zakona oziroma na zakon oprtega predpisa-uredbe, kar pomeni utemeljen razlog za vložitev revizije po 2. točki prvega odstavka 83. člena ZUS-1“ ter „da s tem, ko Upravno sodišče nalaga vso odgovornost za pravilno obratovanje odlagališča odpadkov na tožečo stranko, prihaja do zmotne uporabe materialnega predpisa, kar hkrati pomeni razlog za vložitev revizije po 2. točki prvega odstavka 83. člena.“

8Revidentka s takimi navedbami sicer ni natančno in konkretno izpostavila pomembnega pravnega vprašanja, vendar pa iz njenih navedb izhaja, da gre za vprašanje uporabe Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih (Ur. l. RS, št. 61/2011, v nadaljevanju nova Uredba) v obravnavani zadevi.

9Po presoji Vrhovnega sodišča pa takšno vprašanje ni pomembno za odločitev v obravnavani zadevi. Upravni organ prve stopnje je v obravnavani zadevi z odločbo z dne 22. 6. 2011 zavrnil zahtevo za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja, upoštevajoč Uredbo o odlaganju odpadkov na odlagališčih (Ur. l. RS, št. 32/06, 98/07, 62/08 in 53/09, v nadaljevanju Uredba), ki je veljala v času odločanja, drugostopenjski upravni organ pa se je s takšno odločitvijo strinjal in zavrnil pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo. Nova Uredba, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS dne 29. 7. 2011 in je skladno z njenim 68. členom začela veljati dne 30. 7. 2011, je v prehodnih določbah (prvi odstavek 66. člena) sicer določila, da se postopki za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja, ki so se začeli pred uveljavitvijo te uredbe in še niso zaključeni, dokončajo v skladu s to uredbo. Ker pa je bil v obravnavani zadevi postopek pridobitve okoljevarstvenega dovoljenja zaključen z izdajo prvostopenjske odločbe dne 22. 6. 2011, ki jo je revident prejel 24. 6. 2011, torej pred objavo in uveljavitvijo nove Uredbe, vprašanje, ki ga revidentka postavlja, v tem primeru ni pomembno pravno vprašanje in ne more vplivati na odločitev.

10Po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, kot pogoj za dovoljenost revizije, so nedoločen pravni standard, katerega izpolnjevanje je treba ugotavljati v vsakem primeru posebej. Zato mora revident, upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 535/2007, X Ips 97/2009, X Ips 168/2010), natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter to tudi izkazati.

11Revidentka je nastanek zelo hudih posledic utemeljevala z navedbo, da zavrnitev izdaje okoljevarstvenega dovoljenja posledično pomeni prepoved odlaganja zbranih mešanih komunalnih odpadkov in s tem posledično prepoved opravljanja njene glavne dejavnosti, kar bo imelo hude posledice zanjo kot tudi za širšo družbeno skupnost. To posledično pomeni prepoved odlaganja zbranih mešanih komunalnih odpadkov z območja občin A., B., C., D. Ti odpadki bodo zaradi tega ostali nepobrani pred domovi uporabnikov in na zbirnih mestih oziroma jih bodo uporabniki verjetno začeli nekontrolirano odlagati v življenjskem okolju (gozdovih, rekah, potokih), kar bo imelo za posledico onesnaževanje okolja. Zaradi kopičenja odpadkov bo prišlo do povečanega števila miši in podgan, kar predstavlja močno higiensko ogroženost ter možnost izbruha raznih epidemij. Prenehanje opravljanja dejavnosti pa pomeni tudi zaprtje podjetja in posledično tudi prenehanje delovnega razmerja za 25 zaposlenih.

12Glede na pojasnjeno pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu (10. točka te obrazložitve) revidentka s takšnimi pavšalnimi navedbami po presoji Vrhovnega sodišča zelo hudih posledic izpodbijane odločitve v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazala. Zgolj s pavšalnimi navedbami, da je s sporno odločitvijo ogrožena njena glavna dejavnost, brez dodatnih konkretnih podatkov in predložitvijo dokazov o tem, kaj konkretno izguba „glavne dejavnosti“ pomeni za njeno celotno poslovanje, revidentka ne more z uspehom utemeljevati nastanka težko popravljive škode. Revidentka z ničemer ni izkazala, da bi bilo zaradi ne izdaje okoljevarstvenega dovoljenja ogroženo njeno poslovanje. Glede morebitnih posledic, ki bi jih izpodbijana odločitev pomenila za delavce zaposlene pri revidentki in posledic, ki bi jih zatrjevano nekontrolirano odlaganje odpadkov pomenilo za okolje, pa Vrhovno sodišče ponavlja že zavzeto stališče (npr. X Ips 378/2011), da morajo zelo hude posledice kot razlog za dovoljenost revizije, nastati z izpodbijano odločitvijo za revidenta, ne pa za druge osebe. Tega pa revidentka ni izkazala.

13Ker revidentka zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega in tretjega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazala, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

14Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).