VSRS Sklep I Up 168/2013

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, ki jo je vložila skupaj s tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 0612-76/2012/14 z dne 8. 3. 2013. S to je tožena stranka v okviru strokovnega nadzora nad izvajanjem programskih zahtev, ki jih mora izdajatelj upoštevati pri razširjanju svojega programa, ugotovila, da družba Radio A., d. o. o., Ljubljana, izdajatelj radijskega programa Radio A. Slovenija, tega ni razširjala v skladu s programskimi zahtevami, ki izhajajo iz veljavnega dovoljenja za izvajanje radijske dejavnosti, v katerem so vsebovane programske zahteve v skladu s tretjo in četrto alinejo prvega odstavka 106. člena Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed). Tožena stranka je tožeči stranki naložila, da v roku enega meseca odpravi kršitev dovoljenja za izvajanje radijske dejavnosti z dne 31. 5. 2011 na način, da zagotovi izvajanje programskih zahtev, ki jih mora izdajatelj upoštevati, in sicer tako, da se istočasno na vseh radijskemu programu Radia A. Slovenija dodeljenih radijskih frekvencah razširjajo po vsebini enake programske zahteve. Tožeča stranka je sodišču prve stopnje predlagala izdajo začasne odredbe, s katero naj se zadrži izvršitev izpodbijane odločbe do pravnomočne odločitve o zahtevku, odredba pa naj velja še 30 dni po pravnomočnosti in izvršljivosti sodne odločbe, izdane v tej zadevi, oziroma podredno, da se tožeči stranki dovoli, da na svojih radijskih frekvencah sočasno razširja različne oglase v obliki časovno sinhroniziranih oglasnih blokov, kar naj velja še 30 dni po pravnomočnosti in izvršljivosti sodne odločbe, izdane v tej zadevi.

2V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je pred obravnavo zahteve opravilo predhoden preizkus tožbe po 36. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in ugotovilo, da tožeča stranka izpodbija akt po 2. členu ZUS-1. Kot temeljni vsebinski pogoj za izdajo začasne odredbe pa je treba presoditi izkazanost težko popravljive škode, ki pa po presoji sodišča prve stopnje, ne glede na opredeljeno materialno škodo po višini, kot izhaja iz izvedenskega mnenja, in ki naj bi nastala tožeči stranki iz tega naslova, ni verjetno izkazana. Ni namreč jasno, kaj bi izpad prihodkov v tej višini pomenil glede na siceršnje morebitne ostale prihodke tožeče stranke in v razmerju do njenih odhodkov oziroma ali bi to dejansko ogrozilo njeno poslovanje, saj o teh okoliščinah tožeča stranka ni dala nobenih konkretnih podatkov in ni predložila nobenih dokazov. Zato tudi ni mogoče preizkusiti, ali je zatrjevana posledica verjetna in ali bi tožeča stranka zatrjevano škodo mogla nadomestiti iz preostalih finančnih virov.

3Tožeča stranka vlaga zoper citirani sklep pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma sklep spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu zahtevku za izdajo predlagane začasne odredbe, toženi stranki pa v vsakem primeru naloži povrnitev stroškov postopka. Težko popravljive škode ne izkazuje zgolj v smislu povzročene materialne škode, ampak ravno nasprotno, težko popravljivo škodo izkazuje v izgubi poslušalstva zaradi podaljšanja trajanja oglasnega bloka. Posledično pa bi seveda prišlo tudi do izgube prihodka, kar je razvidno iz priloženega izvedenskega mnenja. Izguba poslušalstva zanjo gotovo predstavlja težko popravljivo škodo, sodišče prve stopnje pa se do tega ni opredelilo, zaradi česar je obrazložitev pomanjkljiva (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Sklicuje se na enako varstvo pravic (22. člen Ustave RS) ter poudarja, da je obrazložitev sodne odločbe samostojna in avtohtona prvina pravice do poštenega sojenja. V okviru predloga za izdajo začasne odredbe je predlagala tudi izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke, vendar se sodišče prve stopnje do izvedbe tega dokaza ni opredelilo oziroma ni pojasnilo, zakaj ni izvedlo tega dokaza. Zavrnitev dokaza bi morala biti ustrezno obrazložena, nepopolna oziroma pavšalna obrazložitev pa ogroža tudi pravico stranke do pritožbe.

4Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

5Pritožba ni utemeljena.

6Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Na podlagi določb tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razloga iz drugega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

7Začasna odredba predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče ob izpolnjenih zakonskih pogojih (začasno) odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma na ustrezen način začasno uredi sporno pravno razmerje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, predvsem pa mora izkazati, da je taka škoda za njo težko popravljiva.

8V pritožbi tožeča stranka ugovarja, da je kot težko popravljivo škodo, ki ji bi nastala zaradi podaljšanja oglasnih blokov, zatrjevala predvsem izgubo poslušalstva, do katere se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Pri tem se je sklicevala na anketo agencije N., po kateri naj bi kar za 84 % anketiranih predolgi oglasni bloki bili moteči, zaradi česar je velika verjetnost, da bi preklopili na drugo radijsko postajo. Ankete pa ni predložila. Dejanska posledica sicer neizkazane izgube poslušalstva pa se bi odražala na finančnem področju torej kot materialna škoda tudi zaradi izgube oglaševalcev. Te škode pa tožeča stranka tudi ni izkazala, zato samo dejstvo, da se sodišče prve stopnje ni posebej opredelilo do zatrjevane izgube poslušalstva, na pravilnost odločitve ne vpliva.

9Tožeča stranka je res zatrjevala obseg škode, ki naj bi bila posledica izpodbijane odločbe zaradi zmanjšanja obsega oglaševanja, na kar posebej opozarja v pritožbi, in sicer je zatrjevala izpad prihodka v višini 1,010.000,00 EUR. Vendar pa je obseg te škode, kot izhaja iz priloženega mnenja, izračunan na letni ravni, torej ni izračunan glede na čas, za katerega bi veljala predlagana oziroma izdana začasna odredba. Navedeni znesek torej ne predstavlja škode, ki naj bi tožeči stranki nastala v primeru, če sodišče izvršitve izpodbijane odločbe ne bi zadržalo in bi se torej odločba izvršila oziroma izvrševala do izdaje pravnomočne odločbe. V primeru ugoditve tožbi bi bila zatrjevana škoda glede na časovno obdobje do odločitve in glede na predviden čas trajanja postopkov, manjša.

10Pritožbeno sodišče se strinja z navedbami v izpodbijanem sklepu, da tožeča stranka ni izkazala, kaj znesek zatrjevane škode pomeni za njeno poslovanje. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da zgolj z navedbami o materialni škodi pogoj težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1 ni izkazan. Da škoda velja za težko popravljivo, morajo biti poleg višine škode izkazane še druge okoliščine, ki bi kazale na ogroženost poslovanja tožeče stranke (npr. sklepi I Up 1111/2006 z dne 20. 7. 2006, I Up 729/2007 z dne 17. 12. 2007, I Up 468/2012 z dne 18. 10. 2012). Teh pa tožeča stranka ni izkazala, zato so neutemeljene pritožbene navedbe glede izkazanosti težko popravljive škode.

11Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede predloga za postavitev izvedenca. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da mora glede na specifiko začasne odredbe (dokazovanje dejstev s standardom verjetnosti, kratek rok za izdajo začasne odredbe) tožeča stranka že v zahtevi za izdajo začasne odredbe zatrjevana dejstva dokazovati z dokazili, predloženimi ob vložitvi zahteve, ki jih sodišče lahko tudi takoj preizkusi. Sodišče prve stopnje res ni posebej zavrnilo (sicer neobrazloženega) predloga za zaslišanje izvedenca, vendar je Vrhovno sodišče že večkrat pojasnilo, da narava odločanja o zahtevi za izdajo začasne odredbe terja hiter postopek, zato sodišče ne izvaja posebnega ugotovitvenega postopka, ampak odloča na podlagi dejstev, navedenih in verjetno izkazanih v zahtevi za izdajo začasne odredbe. Zato od sodišča ni mogoče zahtevati izvedbe dokazov (postavitve izvedencev ali zaslišanja prič in podobno), ki bi potrdili (ali ne) zatrjevano verjetnost nastanka težko popravljive škode (npr. sklepi I Up 28/2010 z dne 4. 2. 2010, I Up 154/2010 z dne 27. 5. 2010, I Up 22/2008 z dne 24. 1. 2008).

12Glede na navedeno je izpodbijana odločitev, da tožeča stranka škode, ki jo kot težko popravljivo zatrjuje, ni izkazala, pravilna in na zakonu utemeljena, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

13Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).