106. člen ZMed-UPB1

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentki. Predmet spora je presoja zakonitosti odločbe, s katero je bilo revidentki v okviru strokovnega nadzora naloženo, naj odpravi kršitev dovoljenja za opravljanje radijske dejavnosti. Ker v tej odločbi pravica ali obveznost stranke (revidentke) ni izražena v denarni vrednosti, pogoj za dovoljenost revizije po navedeni določbi ZUS-1 ni izpolnjen. Glede na stališče o trditvenem in dokaznem bremenu, brez natančno in konkretno izpostavljenega pomembnega pravnega vprašanja in njegove obrazložitve, ni mogoča presoja dovoljenosti revizije po tej določbi, zato revidentka ni izkazala uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ker izpodbijana odločba v ničemer ne posega v dolžino (obseg) oglasnih blokov ali način njihovega trženja in je določitev dolžine in količine oglasnih blokov stvar revidentkine programske politike, posledice, ki jih revidentka navaja kot zelo hude, v zvezi z morebitnim skrajšanjem oziroma podaljšanjem časa posameznega oglasnega bloka in posledično morebitna izguba poslušalstva, niso neposredne posledice akta, ki je predmet uprav

Z opravo strokovnega nadzorstva v obsegu in po vsebini, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, toženka ni omejevala časovnega intervala, v katerem se lahko radijske postaje združujejo v mreže, temveč je zgolj preverjala, ali tožnik izpolnjuje programske zahteve, ki izhajajo iz izdanih dovoljenj za izvajanje radijske dejavnosti, kjer so časovne omejitve predvajanja t.i. matičnega dela programov bile že določene in sicer na predlog samega izdajatelja radijskih programov, torej tožnika.

Glede na zakonsko omejitev obsega oglaševanja ni potrebno, da je programska zahteva določena v samem dovoljenju, saj jo mora izdajatelj radijskega programa (ne glede na morebitni izostanek navedbe tovrstne vsebine z določenim maksimalnim obsegom v dovoljenju) spoštovati. Z ugotovljenim postopanjem (t.j. z razširjanjem različne programske vsebine v istem časovnem intervalu) je tožnik razširjal različne programe, ima pa izdano dovoljenje le za razširjanje enega radijskega programa, zaradi česar je ugotovljena kršitev (tudi) tretje alineje 106. člena ZMed (med obvezne sestavine dovoljenja namreč sodi med drugim ime programa) tudi podana, in sicer res ne izrecno, vendar v zadostni meri obrazložena že z razlogi odločbe o ugotovljenih kršitvah. Tožnik uveljavlja tožbene novote, saj navaja nova dejstva, pri čemer pa ne obrazloži, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta, saj je možnost izjasnitve k spornim ugotovitvam toženke pred izdajo odločbe imel. Toženka je svojo odločitev pravilno obrazložila tako, da ne gre za ustvarjanje novih programskih vsebin, temveč je treba zagotoviti le, da se na različnih radijskih frekvencah v časovnem intervalu mrež

Ker je bilo o identičnem predlogu za izdajo začasne odredbe med istima strankama že pravnomočno odločeno, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo (nov) predlog za izdajo začasne odredbe.

Ni mogoče sklepati, da je izdaja dovoljenja po 106. členu ZMed le ugotovitvene (deklaratorne) narave, saj mora novi imetnik izpolnjevati vse predpisane pogoje za pridobitev dovoljenja (ob še dodatnem pogoju, da ob tem ne poseže v programske zahteve iz dovoljenja) in če jih ne, organ novega dovoljenja ne more izdati. To pa nedvomno pomeni, da je izdaja dovoljenja konstitutivne narave, saj je pogoj za izvajanje pravice. Zato tudi ni pravno relevantno, da je tožnik sklenil pogodbo o prenosu pravice iz dovoljenja z B. že pred izdajo sklepa o izvršbi, ker brez izdaje dovoljenja novi imetnik (s pravnim poslom) pridobljene pravice ne more izkoriščati.

Tožeča stranka je res zatrjevala obseg škode, ki naj bi bila posledica izpodbijane odločbe zaradi zmanjšanja obsega oglaševanja, a ni izkazala, kaj ta znesek pomeni za njeno poslovanje. Zgolj z navedbami o materialni škodi pogoj težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1 ni izkazan. Glede na specifiko začasne odredbe (dokazovanje dejstev s standardom verjetnosti, kratek rok za izdajo začasne odredbe) mora tožeča stranka že v zahtevi za izdajo začasne odredbe zatrjevana dejstva dokazovati z dokazili, predloženimi ob vložitvi zahteve, ki jih sodišče lahko tudi takoj preizkusi. Narava odločanja o zahtevi za izdajo začasne odredbe terja hiter postopek, zato sodišče ne izvaja posebnega ugotovitvenega postopka, ampak odloča na podlagi dejstev, navedenih in verjetno izkazanih v zahtevi za izdajo začasne odredbe. Zato od sodišča ni mogoče zahtevati izvedbe dokazov (postavitve izvedencev ali zaslišanja prič in podobno), ki bi potrdili (ali ne) zatrjevano verjetnost nastanka težko popravljive škode.

Izdajatelj lahko dejavnost razširjanja radijskih programskih vsebin opravlja šele po pridobitvi dovoljenja za izvajanje radijske dejavnosti (izdaja radijskega programa brez dovoljenja za izvajanje radijske dejavnosti je sankcionirana kot prekršek). Pred pričetkom izvajanja dejavnosti pa mora priglasiti medij pri pristojnem ministrstvu zaradi vpisa v razvid medijev.

Upoštevajoč zakonsko ureditev in na tej podlagi izvedenega razpisa sodišče ugotavlja, da je toženka pravilno postopala, ko je o vsebinah programa A. d.o.o., s katerim je ta konkuriral na razpisu, upoštevala podatke iz njemu izdanega dovoljenja za izvajanje radijske dejavnosti, ki so se tudi ujemali z njegovimi podatki v ponudbi.