VSRS Sodba VIII Ips 19/2012

Reviziji se zavrneta.

Tožeča in tožena stranka krijeta vsaka sama svoje stroške revizijskega postopka.

1Tožnica uveljavlja plačilo odškodnine za škodo, ki ji je nastala zaradi poklicne kronične zastrupitve s svincem na delovnem mestu steklobrusilec. Tožbeni zahtevek utemeljuje z objektivno in krivdno odgovornostjo tožene stranke kot delodajalca.

2Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnica zahtevala plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 121.014,86 EUR, delno ugodilo. Toženi stranki je naložilo, da ji plača znesek v višini 88.436,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, v presežku do vtoževanega zneska pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo. Ocenilo je, da je sodišče prve stopnje na sicer popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer je presodilo, da odmerjena višina odškodnine za nepremoženjsko škodo ne ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine, zato je sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je znesek prisojene odškodnine znižalo na 78.432,32 EUR, v preostalem delu pa je pritožbo tožene stranke ter v celoti pritožbo tožnice zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede temelja tožbenega zahtevka se je strinjalo s stališčem sodišča prve stopnje, da je za škodo v celoti odgovorna tožena stranka, ter poudarilo, da le-ta odgovarja po pravilih o krivdni odškodninski odgovornosti.

4Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, sta revizijo vložili obe pravdni stranki.

5Tožnica je vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se s prisojeno višino odškodnine za vtoževano nepremoženjsko škodo in poleg prisojenega zneska zahteva še nadaljnjih 42.582,54 EUR. Vztraja, da v medicinski dokumentaciji niso definirane nobene težave, ki bi lahko vplivale na slabšanje njene poklicne bolezni oziroma njenega zdravstvenega stanja, pač pa se je le-to slabšalo izključno zaradi zastrupitve s svincem, do katere je prišlo na delovnem mestu pri toženi stranki. Tudi pri krčih v okončinah, epileptičnih napadi in okvari perifernega ter osrednjega živčevja gre za bolezenske simptome, ki so posledica zastrupitve s svincem. V zvezi s tem se sklicuje na izvide lečečega specialista nevrologa B. Z. in na mnenje izvedencev prim. prof. dr. M. B. ter asist. dr. M. Z. K. in ponovno poudarja, da v tem delu ne sprejema mnenja izvedenca prof. dr. A. M., sodišču druge stopnje pa očita, da se ni opredelilo do teh pritožbenih navedb. Prav tako se ni opredelilo do pritožbene navedbe, da je izvedenec prof. dr. A. M. deloma napačno povzel psihološko mnenje dr. A. S. Ponovno poudarja, da naloga izvedenca prof. dr. A. M. ni bila ocenjevanje direktne in indirektne vzročnosti niti iskanje odgovora na vprašanje, za katerimi "neodvisnimi" boleznimi trpi tožnica. Sodišče bi moralo upoštevati pravilno dejansko stanje, temelječe na izvidih in drugi medicinski dokumentaciji ter dognanjih izvedencev prim. prof. dr. M. B. in asist. dr. M. Z. K. in prisoditi pravično odškodnino. Sodišče druge stopnje je odškodnino odmerilo v nasprotju z obstoječo sodno prakso, saj so odškodnine v primerljivih primerih azbestoze bistveno višje. Pri tem izpostavlja tudi načelo individualizacije škode ter poudarja, da se pri bolnikih, obolelih za azbestozo, diagnoza postavi relativno zgodaj, pri tožnici pa je bila zastrupitev s svincem ugotovljena relativno pozno in je zato trpela bolečine, strah in vse ostale nevšečnosti dalj časa, preden je bilo zdravljenje sploh pravilno zastavljeno.

6Tožena stranka je vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov po prvem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da tožnica skladno s pravilom o dokaznem bremenu ni uspela dokazati nedopustnega ravnanja tožene stranke, obsega nastale škode in vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo, medtem ko je tožena stranka dokazala, da ni odgovorna za nastanek škode. Poudarja, da je bil dokazni predlog za postavitev izvedencev toksikološke in ortopedske stroke, ki bi prispevali k popolni ugotovitvi dejanskega stanja, neutemeljeno in brez ustrezne obrazložitve zavrnjen kot nepotreben, kar predstavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev 22. člena Ustave, iz katere izhaja pravica do izvedbe dokazov. Glede na to, da je Medicinska fakulteta Univerze v Mariboru odklonila izdelavo mnenja ravno zaradi tega, ker nima izvedenca toksikologa, je to dodatni razlog, da bi izvedenec toksikolog podal svoje mnenje. Ne drži zaključek sodišča druge stopnje, da tožena stranka ni ustrezno nasprotovala izvedenskemu mnenju. Prav tako tožena stranka meni, da je bil toksikolog dr. M. M. neupravičeno in neustrezno odstranjen iz komisije izvedencev, saj tožnice ni nikoli zdravil. Tudi zaslišani izvedenec prim. asist. dr. B. K. je izpovedal, da dr. M. M. tožnice ni nikoli zdravil, temveč je bil šef oddelka, kjer se je tožnica zdravila, zato dejansko niso obstajali razlogi za njegovo izločitev. Pri tem tudi ne drži obrazložitev sodišča druge stopnje, da je dr. M. M. podpisal izvid – obvestilo zdravniku z dne 14. 2. 2005, saj je na tem izvidu zgolj naveden kot vodja centra za zastrupitve, zaradi česar je podana tudi kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Po mnenju tožene stranke je šlo v obravnavani zadevi za konkurenco vzrokov, saj pri nobenem od drugih delavcev brusilcev še ni bila ugotovljena tako visoka vsebnost svinca v krvi. Z napačnim povzemanjem te navedbe v obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, sodišče druge stopnje pa je ni odpravilo. Ni dvoma, da je za nastanek škode pri tožnici moral delovati še drug vzrok, ki je po vsej verjetnosti odločilno vplival na obseg škode oziroma jo je povzročil v celoti. Pri tožnici je obstajala zelo visoka vsebnost svinca v krvi, četudi ni bila na delu, temveč v bolniškem staležu. Po izvedenih terapijah je koncentracija svinca narasla, čeprav tožnice vmes sploh ni bilo na delo. Tožena stranka ne more odgovarjati za to, če se je tožnica zastrupila nekje drugje (vzročna zveza je s tem pretrgana) ali zaradi močno pretiranega odziva njenega imunskega sistema (nenormalen vzrok). Tožena stranka sicer ni uspela dokazati drugega vira, iz katerega bi lahko prišlo do akutne zastrupitve, kar pa še ne pomeni, da je s tem dokazana kronična zastrupitev s svincem. Sodišče prve stopnje se sploh ni opredelilo do navedb tožene stranke glede neobičajno visoke koncentracije svinca v krvi tožnice, katere v več kot deset letih delovanja tožene stranke ni dosegel noben steklobrusilec niti do polovice. Pri tem je sodišče samo zaključilo, da je tožnica pač izjemni, do sedaj tudi v strokovni javnosti še neopisani primer razvoja in oblike patologije pri osebi, ki je bila profesionalno izpostavljena svincu, s čimer se tožena stranka ne more strinjati. Sodišče prve stopnje je v dokaznem sklepu sprejelo dokaze (izračun glede na kinetiko svinca v človeškem telesu, strokovno mnenje glede zastrupitve delavke s svincem in izračun glede na kinetiko svinca v človeškem telesu), vendar pa se do njih ni opredelilo oziroma je svojo odločitev sprejelo popolnoma v nasprotju s temi dokazi, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ter 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje tožena stranka meni, da ni ravnala protipravno, saj je bilo njeno ravnanje skladno z običajnimi normami in običajnim načinom ureditve delovnega procesa. Skladno z ugotovitvami stroke o nevarnosti svinca je tožena stranka nabavljala in nudila delavcem boljše zaščitne maske in delovno opremo, svoje delavce pa tudi poučila o uporabi le-teh in nevarnosti svinca, kar izhaja iz izpovedi priče R. G. Slednji in priča Z. S. sta potrdila, da so bili respiratorji pri toženi stranki na razpolago. O navedenem sta izpovedali tudi priči D. P. in B. M. Kljub vsem tem navedbam, ki so bile podane že v pritožbi, je sodišče druge stopnje zmotno zaključilo, da je tožena stranka opustila dolžno skrbnost. Ponavlja tudi navedbe, da odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje o razvrstitvi tožnice v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poklicne bolezni še ni pravnomočna, zato se sodišče v tem delovnem sporu nanjo ne more sklicevati. Tudi če bi bila, pa to ne more vplivati na vzročno zvezo, saj gre za dva povsem samostojna postopka, ki nista v ničemer odvisna drug od drugega in priznanje invalidnosti delavca zaradi poklicne bolezni ne pomeni avtomatično odškodninske odgovornosti delodajalca. Meni, da se morajo osebne lastnosti oškodovanke upoštevati pri določanju odškodnine in se pri tem sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča (II Ips 948/2006, II Ips 552/2002 in II Ips 360/2007) ter na pravno mnenje Vrhovnega sodišča št. 1998/2. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka bi zato moralo sodišče ugotoviti vsaj deljeno vzročnost. Tožena stranka opozarja tudi na razliko med direktno in indirektno vzročnostjo ter navaja, da za posredno škodo ne more odgovarjati. Pri sami povzročitvi škode ji ni mogoče očitati niti malomarnosti, kaj šele naklepa, ki mora biti podan pri posredni škodi. Do teh navedb se sodišči druge in prve stopnje nista opredelili. Tožena stranka se v izogib ponavljanju sklicuje na vse svoje dosedanje navedbe v zvezi s svojim skrbnim ravnanjem in se pri tem sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 174/2004. Tožnica tudi ni dokazala nedvomnega obsega škode, za katero bi tožena stranka morala odgovarjati. S tem v zvezi se sklicuje na dokazilo - obvestilo zdravniku z dne 23. 3. 2005. Iz previdnosti tožena stranka ugovarja tudi višini dosojene odškodnine. Sodišče druge stopnje se v obrazložitvi sicer sklicuje na sodno prakso glede zelo hudih primerov poklicne bolezni azbestoze, tožnici pa je odškodnino odmerilo veliko višje, kot jo je Vrhovno sodišče v primerih azbestnih bolnikov. Odškodnine v teh primerih so znašale od 38 do 57 povprečnih plač, v obravnavani zadevi pa je odmerjena odškodnina bistveno višja in znaša kar 75 povprečnih plač. Odškodnina pa je pretirana tudi zato, ker izvedenci niso mogli razmejiti škode, ki je nastala zaradi zastrupitve s svincem, od škode, ki je posledica drugih vzrokov. Sodišče druge stopnje je kljub ugotovitvi, da del tožničinih težav ne izvira iz zastrupitve s svincem, vso škodo, ki je tožnici nastala, naložilo v breme toženi stranki.

7Obe pravdni stranki sta na revizijo nasprotne stranke odgovorili. Prerekali sta revizijske navedbe in predlagali zavrnitev revizije.

8Reviziji nista utemeljeni.

9Revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da pri odločanju ni moglo upoštevati vseh tistih (obširnih) revizijskih navedb o (procesnih in materialnopravnih) kršitvah v obeh revizijah, iz katerih izhaja le, da se pravdni stranki ne strinjata z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča, ter nanje tudi ne odgovarja. Revizijsko sodišče ni dejanska, temveč izključno pravna instanca, zato je pritožbeno preizkušena dejstvena podlaga sodb nižjih sodišč za revizijsko sodišče zavezujoča (tretji odstavek 370. člena ZPP).

10Revizijsko sodišče prav tako ne odgovarja na revizijske navedbe, ki so domala dobeseden prepis pritožbenih, in na katere je v celoti in po vsebini pravilno odgovorilo že pritožbeno sodišče. Pri tem je treba zavrniti tudi revizijski očitek, da le-to ni odgovorilo na številne pritožbene navedbe tožene stranke. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je namreč jasno razvidno, da se je sodišče druge stopnje s pritožbeno kritiko sodbe sodišča prve stopnje seznanilo ter nanjo tudi obširno in argumentirano odgovorilo.

11Glede na razloge, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju obrazložitve, je neutemeljen tudi očitek bistvene kršitve določb postopka, ki ga tožena stranka utemeljuje z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedencev toksikološke in ortopedske stroke, ter v zvezi s tem tudi navedbe tožene stranke, da je sodišče kršilo njeno pravico do enakega varstva pravic.

12Tožena stranka je v prvi pripravljalni vlogi in tudi na prvem naroku za glavno obravnavo predlagala postavitev izvedencev s področja medicine dela in kemijske stroke - toksikologa glede obstoja vzročne zveze. Sodišče prve stopnje je na njen predlog za izvedenca postavilo Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete, Univerze v Ljubljani. Izvedensko mnenje sta izdelala prim. prof. dr. M. B., dr. med. – izvedenec za področje medicine dela in asist. dr. M. Z. K., univ. dipl. kem. - izvedenka za področje forenzične toksikologije. Po pridobitvi mnenja je tožena stranka predlagala dopolnitev mnenja, po prejemu pisne dopolnitve, pa očitno v upanju, da bi bilo drugo mnenje zanjo ugodnejše, še postavitev novih izvedencev (s področja, kemije, ortopedije in medicine dela). Vendar pa morebitna razhajanja med subjektivnim pogledom tožene stranke na vzroke škodnih posledic, ki jih je utrpela tožnica, in dognanji izvedencev po opravljenem izvedenskem delu ne morejo biti razlog, ki bi od sodišča terjal izvedbo dokaza z novim izvedencem. Ponovitev dokazovanja s postavitvijo drugih izvedencev bi namreč prišlo v poštev šele, če bi sodišče (in ne morda stranka) ocenilo, da je podani izvid nejasen, nepopoln ali v nasprotju sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami (in ne z okoliščinami, kot jih vidi stranka sama), in se te pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedencev (drugi odstavek 254. člena ZPP), ali da so v mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti, ali če bi nastal utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, pa se te pomanjkljivosti ali dvom ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem (tretji odstavek 254. člena ZPP).

13V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje izvedenca, ki sta mnenje in dopolnitev mnenja izdelala v pisni obliki, glede na podane pripombe zaslišalo na naroku in tam ob neposrednem sodelovanju pravdnih strank zatrjevanim nepopolnostim in drugim pomanjkljivostim izvedenskega mnenja prišlo do dna. Oba izvedenca sta namreč na zaslišanju izčrpno in ustrezno odgovorila na vsa postavljena vprašanja, tudi na vprašanje glede prehajanja svinca iz kosti v kri, ter pojasnila, da glede na razpoložljivo zdravstveno dokumentacijo ni potrebe po tem, da se v izdelavo izvedenskega mnenja dodatno vključi še izvedenca ortopeda oziroma druge specialiste. Rezultat opravljenega izvedenskega dela je sodišče prve stopnje ovrednotilo kot natančno, jasno, strokovno, prepričljivo in popolno ter takšno oceno, s katero je v celoti in argumentirano soglašalo tudi pritožbeno sodišče, v svoji sodbi tudi obrazložilo. S tem je sodišče izpolnilo dolžnost, ki mu jo nalaga zakon, zato je predlog za postavitev novih izvedencev pravilno zavrnilo.

14Sodišče prve stopnje je v tej zadevi na predlog tožnice, ne tožene stranke, postavilo še izvedenca v zvezi z dokazovanjem obsega nepremoženjske škode. Tudi to izvedensko mnenje je izdelala Komisija za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete, Univerze v Ljubljani, in sicer v sestavi prim. asist. dr. B. K., dr. med., specialist internist gastroenterolog, prof. dr. L. P., dr. med., specialist abdominalni kirurg, prof. dr. A. M., dr. med., specialist nevrolog in dr. A. S., univ. dipl. psiholog. Izvedenci so poleg izdelave mnenja v pisni obliki tudi ustno odgovarjali na pripombe in vprašanja tožene stranke, pri čemer pa sodišče prve stopnje določenih vprašanj, ki se niso nanašala na predmet dokazovanja, pravilno ni dopustilo. Sodišče prve stopnje je izvedensko mnenje ocenilo kot strokovno in natančno, glede na strokovnost izvedencev pa je sprejelo tudi njihovo oceno, da za izdelavo mnenja vključitev specialista internista toksikologa ni potrebna, s čimer je v celoti soglašalo sodišče druge stopnje. Kot je bilo že pojasnjeno, nestrinjanje z dokazno oceno nižjih sodišč, tudi ko se formalno uveljavlja kot bistvena kršitev določb postopka, ne predstavlja upoštevnega revizijskega razloga.

15V zvezi revizijskimi navedbami tožene stranke, da je bil prim. dr. M. M., dr. med, specialist internist toksikolog, neupravičeno izločen, zadošča že pojasnilo, da zoper ugoditev zahtevi za izločitev izvedenca ni pritožbe (peti odstavek 247. člena ZPP). Ker se niti pritožbeno niti revizijsko sodišče v presojo utemeljenosti razlogov za izločitev izvedenca ne sme spuščati, so brezpredmetne navedbe, da prim. dr. M. M. tožnice nikoli ni zdravil. S tem v zvezi sicer velja pritrditi revizijskemu očitku, da v listini Obvestilu zdravniku (priloga B10) prim. dr. M. M. ni podpisan kot tožničin lečeči zdravnik, pač pa je zgolj naveden kot vodja Centra za zastrupitve, vendar pa se ta protispisna ugotovitev sodišča druge stopnje glede na omenjeno določbo ZPP ne nanaša na odločilno dejstvo in zato na samo odločitev v zadevi ne more vplivati.

16Zakon o delovnih razmerjih v prvem odstavku 184. člena določa, da mora delodajalec povrniti delavcu škodo, povzročeno pri delu ali v zvezi z delom, po splošnih pravilih civilnega prava. Odškodninsko odgovornost ureja Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ), ki v prvem odstavku 131. člena določa, da je tisti, ki povzroči drugemu škodo, to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Glede na takšno pravno podlago sta sodišči druge in prve stopnje pravilno ugotavljali obstoj temeljnih predpostavk odškodninske odgovornosti. Da nastane nepogodbeno razmerje odgovornosti za škodo, morajo biti namreč kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1) ravnanje delodajalca mora biti protipravno oziroma nedopustno, 2) delavcu mora pri delu ali v zvezi z delom nastati (pravno priznana) škoda, 3) podana mora biti vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter 4) tudi odgovornost delodajalca za škodo (krivda).

Nedopustno ravnanje in krivda

17Iz dokaznih zaključkov, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja: - da je bila v letu 2000 poleg visoke stopnje zaprašenosti v brusilnicah pri toženi stranki ugotovljena tudi prekomerna prisotnost svinca v prahu; - da je bila tožena stranka s tem seznanjena, vendar delavce na povišano vrednost svinca na njihovih delovnih mestih ni opozorila; - prav tako tožena stranka ni zagotovila uporabe zaščitnih mask oziroma respiratorjev in ni uredila lokalnega odsesavanja brusilnih strojev; - tožena stranka je sicer skrbela za nabavo zaščitnih mask, vendar pa za to, da bi jih delavci dejansko uporabljali, ni poskrbela.

18Tudi po presoji revizijskega sodišča navedene ugotovitve narekuje presojo, da tožena stranka ni ravnala z dolžno skrbnostjo, kar prestavlja protipravno ravnanje. Na takšno presojo ne morejo vplivati revizijske navedbe, da so bili predpisi o višini dovoljene vrednosti svinca v krvi sprejeti šele leta 2004. Kot je poudarilo že pritožbeno sodišče, to samo po sebi še ne zadošča za ugotovitev, da element protipravnosti oziroma nedopustnosti ni podan - kršitev pozitivnega prava (pravnega pravila, določenega s predpisom) za obstoj te temeljne predpostavke odškodninske odgovornosti namreč ni conditio sine qua non. Za presojo protipravnosti oziroma nedopustnosti ravnanja tožene stranke je odločilno, da je ta že od leta 2000 dalje vedela za prekomerno prisotnost svinca v prahu, ki so ji bili izpostavljeni delavci v brusilnicah, pa jih na to nevarnost za njihovo zdravje ni opozorila. Poskrbela je sicer za nabavo zaščitnih mask, vendar pa ni nadzirala njihove uporabe, kar je bilo ob ugotovljenem dejstvu, da delavci z nevarnostjo zastrupitve s svincem, torej s samimi razlogi za uporabo zaščitnih sredstev, sploh niso bili seznanjeni, še posebej neskrbno.

19Ker gre za krivdno odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom, je dokazno breme glede četrte predpostavke odškodninske obveznosti, tj. krivde, na strani delodajalca. Na tem mestu velja še poudariti, da je njegova odgovornost za varstvo in zdravje pri delu delavcev strožja, ravnati mora namreč s profesionalno skrbnostjo. Ker tožena stranka ni dokazala, da je bilo njeno ravnanje skladno s pravili stroke, so neutemeljene revizijske navedbe, da ji ni mogoče očitati niti malomarnost.

Vzročna zveza in škoda

20V obravnavani zadevi je odločilno tudi vprašanje vzročne zveze, pri presoji obstoja le-te pa je treba odgovoriti na dve vprašanji, in sicer: 1. ali obstaja vzročna zveza med protipravnim oziroma nedopustnim ravnanjem in škodnim dogodkom in 2. ali obstaja vzročna zveza med škodnim dogodkom in konkretnim obsegom nastale škode.

21Glede na dejanske zaključke, na katere je revizijsko sodišče vezano, je odgovor na prvo vprašanje tudi po presoji revizijskega sodišča jasen. Tožnica je 21 let delala na delovnem mestu, na katerem je bila izpostavljena prahu s prekomerno prisotnostjo svinca. S pomočjo izvedencev prof. dr. M. B. in asist. dr. M. Z. K. so bili razjasnjeni razlogi za zelo visoko vsebnost svinca v krvi tožnice tudi v času, ko ni bila več na delu, temveč v bolniškem staležu. Glede na odsotnost obremenitve s svincem v domačem okolju, upoštevaje tudi primerjavo z nivoji svinca v krvi tožničinega moža in hčerke, je zaključek, da je vzrok za njeno kronično zastrupitev s svincem prav izpostavljenost svincu na delovnem mestu, pričakovan in logičen. Na tem mestu velja tudi pritrditi stališču sodišča druge stopnje, da je dokazni standard za dokazovanje vzročne zveze nižji – ne zahteva se prepričanje, pač pa nadpolovična verjetnost – in ta je v konkretni zadevi dosežen (1).

22Za odgovor na drugo vprašanje pa je ob zaključku nižjih sodišč, da je tožničino zdravstveno stanje do določene mere (ki ni določljiva) sicer prispevalo k njenim zdravstvenim težavam, vendar pa ne v taki meri, da bi lahko njeno sedanjo klinično sliko, ki govori v prid kronične zastrupitve s svincem, bistveno spreminjalo, odločilno predvsem stališče, da sodišče pri ocenjevanju vzročne zveze med škodnim dogodkom (v konkretnem primeru je to kronična zastrupitev s svincem) in konkretnim obsegom nastale škode ne sme razmejevati vzrokov, kot je to značilno za presojo deljene odgovornosti (kadar konkurirata nedopustno ravnanje oškodovalca in prispevek oškodovanca), temveč mora rešiti vprašanje, ali je z zadostno stopnjo verjetnosti izkazano, da so konkretne težave, ki jih trpi oškodovanec, v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Oškodovančevo osebno stanje ni pravno relevanten vzrok, ki bi lahko vodil v deljeno vzročnost, kot zmotno meni tožena stranka. Upoštevati je namreč treba konkretnega oškodovanca, takega, kakršen je, z vsemi posebnostmi, ne pa nekega povprečnega ali običajnega oškodovanca (2). V tem oziru so brezpredmetne revizijske navedbe tožene stranke, da je razlog za tožničino škodo močno pretiran odziv njenega imunskega sistema in da jo je treba primerjati z drugimi steklobrusilci pri toženi stranki. Tožena stranka pa si tudi zmotno razlaga vsebino pravnega mnenja Vrhovnega sodišča, ki je bilo sprejeto na občni seji 15. 12. 1998. V izogib ponavljanju se revizijsko sodišče v zvezi s tem sklicuje na argumentacijo v sodbi II Ips 616/2008 z dne 15. 12. 2011.

23Upoštevaje gornja stališča sta sodišče druge in prve stopnje ugotovili obseg škode, za katero odgovarja tožena stranka. Pri tem sta se oprli na izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete, Univerze v Ljubljani, pri izdelavi katerega so sodelovali specialisti internist gastroenterolog, abdominalni kirurg, nevrolog in klinični psiholog, da je večino vseh bolezenskih simptomov, ki jih je tožnica navajala, mogoče povezati s tožničino kronično zastrupitvijo s svincem, ter pravilno presodili, da tožena stranka ne more odgovarjati za tožničine zdravstvene težave, ki jih z zadostno stopnjo verjetnosti ni mogoče pripisati škodnemu dogodku (krči v okončinah, epileptični napadi in okvara perifernega ter osrednjega živčevja). Revizijske navedbe tožnice, da gre tudi pri teh zdravstvenih težavah za bolezenske simptome, ki so posledica kronične zastrupitve s svincem, predstavljajo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam, kar pa kot je bilo že pojasnjeno, ne more biti predmet revizijskega preizkusa.

Višina odškodnine

24Pravno podlago za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo predstavljajo določbe 179. in 182. člena OZ, pri odmeri višine pravične denarne odškodnine pa je treba upoštevati temeljni načeli individualizacije ter objektivne pogojenosti odškodnine za nepremoženjsko škodo. Upoštevanje teh načel je tisti dejavnik, ki v zvezi z odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo zagotavlja, da se škode različnega obsega obravnavajo enotno in da se zanje določajo pravične denarne odškodnine. Tako mora sodišče v vsakem primeru posebej obseg telesnega in duševnega trpljenja ter strahu, ki ga v povezavi s škodnim dogodkom utrpi oškodovanec, presoditi tudi v primerjavi s posledicami drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse.

25Pri tožnici je ugotovljena invalidnost I. kategorije zaradi poklicne bolezni, pri njej je stalno prisoten cel kup zdravstvenih težav, katere so se, ob medikamentoznem zdravljenju, reševale tudi z večjimi operativnimi posegi, ki so tožnico fizično in psihično oslabili. Obširne razloge o stopnji in trajanju telesnih in duševnih bolečin ter strahu vsebuje prvostopenjska sodba na straneh od 21 do 26, drugostopenjska sodba pa na straneh od 15 do 17, zato jih revizijsko sodišče ne ponavlja. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči druge in prve stopnje upoštevali tako ugotovitve izvedencev kot tožničino pisno izjavo, vsa pravno relevantna dejstva, na katera pravdni stranki v reviziji (ponovno) opozarjata, pa so bila primerno ovrednotena že v pravnomočni sodbi. Pri tem tudi ne drži revizijski očitek tožene stranke, da je sodišče druge stopnje kljub ugotovitvi, da del tožničinih težav ne izvira iz zastrupitve s svincem, vso škodo, ki je tožnici nastala, naložilo v breme toženi stranki. Iz razlogov izpodbijane sodbe namreč izhaja ravno nasprotno.

26Primerjava z odškodninami, odmerjenimi v najbolj podobnih primerih, kaže, da je sodišče druge stopnje tudi pravilno upoštevalo načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine in s tem tožnici zagotovilo varstvo pravic, kot so ga bili deležni oškodovanci v primerljivih zadevah. Zadoščenje, ki ga je odmerilo za pretrpljene in bodoče telesne bolečine ter neugodnosti pri zdravljenju, za prestani in bodoči strah, za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi skaženosti, namreč ne odstopa od okvirov odškodnin, prisojenih za te oblike nepremoženjske škode v najbolj podobnih primerih.

27Glede na vse navedeno je revizijsko sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih sta bili reviziji vloženi, zato ju je kot neutemeljeni zavrnilo (378. člen ZPP).

28Odločba o stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in drugega odstavka 154. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Prim. sodbo in sklep VS RS II Ips 178/2007 z dne 16. 9. 2010.

Op. št. (2): Prim. sklep VS RS II Ips 508/2008 z dne 10. 11. 2011 in tam citirano sodno prakso.