VSRS Sklep VIII Ips 92/2013

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrglo (primarni) tožbeni zahtevek za razveljavitev sporazuma o prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki (sklenjenega 26. 3. 2009) in za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki dne 23. 10. 2009 ni prenehalo in da mu je tožena stranka dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 23. 10. 2009 dalje. Presodilo je, da je v tem delu tožba vložena prepozno, to je izven 30-dnevnega roka iz tretjega odstavka 204. člena ZDR. Po določbah 14. člena ZDR pravica zahtevati razveljavitev pogodbe preneha v vsakem primeru po preteku 30 dni od dneva, ko je upravičenec zvedel za razlog izpodbojnosti oziroma po preteku enega leta od dneva, ko je bila pogodba sklenjena. Tožnik je tožbo za razveljavitev sporazuma z dne 26. 3. 2009 o prenehanju delovnega razmerja vložil šele 16. 7. 2010, torej prepozno.

2Sodišče druge stopnje je odločitev o primarnem tožbenem zahtevku (pravilno) štelo za sklep, s katerim je bila tožba o tem zahtevku zavržena in je pritožbo tožnika v tem delu s sklepom zavrnilo kot neutemeljeno. Zavrnilo je tudi pritožbene navedbe, da z upoštevanjem prekluzivnih rokov v tožnikovo pravico do sodnega varstva ni bilo poseženo.

3Zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo, izrecno le zoper odločitev o zavrženju tožbe glede primarnega tožbenega zahtevka. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 2. točki 370. člena ZPP. Navaja, da predstavljata določili tretjega odstavka 204. člena in tretjega odstavka 14. člena ZDR omejitev pravice do sodnega varstva. Iz prakse Ustavnega sodišča pa tudi Evropskega sodišča za človekove pravice izhaja, da je bistvena vsebina pravice do sodnega varstva, da sodišče o določeni pravici, dolžnosti oziroma obtožbi proti posamezniku vsebinsko odloči. Zavrženje tožbe pa ne pomeni nič drugega kot odklonitev sodnega varstva, saj predstavlja odločitev sodišča, da o določeni zadevi vsebinsko ne bo odločalo. Nedopustna je odklonitev sodnega varstva, ki ni skladna z načelom sorazmernosti. Sodišči sta določbe 204. in 14. člena ZDR interpretirali na izrazito omejujoč način, s čimer je bila tožniku odvzeta pravica do sodnega varstva. Ubrati bi morali restriktivni pristop in rok interpretirati na način, da v čim manjši meri posega v omenjeno pravico tožnika.

4Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7Sklep o zavrženju tožbe je procesni sklep o tem, da ni izpolnjena procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe in meritorno odločitev o tožbenem zahtevku. V takem primeru še ne pride do uporabe materialnega prava, je pa materialno pravo lahko pomembno za presojo o pravočasnosti tožbe. S primarnim tožbenim zahtevkom je tožnik izpodbijal sporazum o prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki, ki je bil sklenjen 26. 3. 2009 in na podlagi katerega mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 31. 3. 2009 (priloga A 7).

8Tožnik izrecno uveljavlja le kršitev določb pravdnega postopka „po 2. točki 370. člena ZPP“. V 370. členu ima 2. točka le prvi odstavek: revizijski razlog je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje. Bistvena kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP pa je podana, če sodišče ni uporabilo kakšne določbe ZPP ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Tožnik ne navede, katere določbe ZPP sodišče druge stopnje ni uporabilo ali jo je uporabilo nepravilno.

9Sodišče izda sklep, s katerim se tožba zavrže, če ugotovi, da je bila vložena prepozno, kadar je s posebnim zakonom določen rok za tožbo. Poseben zakon, ki v obravnavanem primeru določa rok za vložitev tožbe, je ZDR. Po tretjem odstavku 204. člena ZDR mora delavec ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi zahtevati v roku 30 dni od vročitve oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice. Tožnik je tožbo vložil več kot eno leto po sklenitvi sporazuma o prenehanju delovnega razmerja in tudi po dejanskem prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki.

10Pisni sporazum na podlagi 79. člena ZDR predstavlja enega od načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (glej sodbo VS RS VIII Ips 523/2007 z dne 11. 5. 2009). Hkrati ima tak sporazum vse značilnosti pogodbe. Ker gre za sporazum med strankama o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, zanj veljajo smiselno enaka pravila, kot veljajo za samo pogodbo o zaposlitvi. Pri poteku roka za sodno varstvo je zato treba poleg določbe iz tretjega odstavka 204. člena ZDR smiselno upoštevati tudi določbe ZDR o uveljavljanju izpodbojnosti pogodbe o zaposlitvi. Po tretjem odstavku 14. člena ZDR pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe preneha v vsakem primeru po poteku enega leta od dneva, ko je bila pogodba sklenjena.

11Na podlagi tretjega odstavka 204. člena ZDR torej pravica zahtevati ugotovitev nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi na podlagi sporazuma preneha v 30 dneh, odkar se je izvedelo kršitev, in po tretjem odstavku 14. člena ZDR v vsakem primeru v roku enega leta od sklenitve sporazuma. Tožnik je uveljavljal razveljavitev sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 3. 2009 zaradi napak volje, torej zaradi njegove izpodbojnosti, tožbo pa je vložil 16. 7. 2010, kar je po poteku enoletnega objektivnega roka. Zato je sodišče tožbo kot prepozno utemeljeno zavrglo (enako je bilo odločeno že v zadevi VIII Ips 53/2012 z dne 21. 5. 2012).

12Po določbi prvega odstavka 11. člena ZDR se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi, smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, vendar le, kolikor ni z ZDR drugače določeno. In glede (prekluzivnega) objektivnega roka za uveljavljanje izpodbojnosti pogodbe o zaposlitvi ima ZDR drugačno določbo, kot velja za civilne pogodbe po 99. členu OZ. Določbe OZ o rokih za uveljavljanje izpodbojnosti pogodbe zato tudi z razlago ni mogoče uporabiti.

13Neutemeljene so revizijske navedbe o kršitvi ustavne pravice do sodnega varstva. Pri tem tožnik odločbe Ustavnega sodišča citira nepopolno in izpušča tisti del, v katerem se ustavno sodišče izrecno in jasno opredeli do ustavnosti določanja prekluzivnih rokov za vložitev tožbe. Tako na primer Ustavno sodišče v odločbi Up-268/00 poleg citiranega dela navede še: „ Za kršitev te ustavne pravice bi šlo, če bi bil zakonsko določeni prekluzivni rok pretirano kratek ali če iz zakonske norme ne bi bil jasno razviden njegov učinek (izguba pravice)“.

14V odločbi Up-103/99 pa je citat iztrgan iz obrazložitve, ki se v celoti glasi: „Prekluzivni roki za vložitev tožbe predstavljajo omejitev pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave), saj sodišče tožbe, vložene po preteku takšnega roka, ne bo vsebinsko obravnavalo. Določitev takšnih rokov pa je ustavno dopustna, saj lahko služi zagotovitvi jasnosti in gotovosti v medsebojnih pravnih razmerjih in je s tem v interesu vseh strank pravnega razmerja, prav tako pa v interesu instituta učinkovitega sodnega varstva v celoti. Podan mora biti torej legitimen namen določitve prekluzivnega roka. Tako določeni roki tudi ne smejo biti pretirano kratki, saj bi se sicer praktično izenačili z odvzemom pravice do sodnega varstva. Dolžina teh rokov kot tudi njihov prekluzivni učinek morata iz zakona tudi dovolj jasno in nedvoumno izhajati. Ni namreč dopustno, da bi zaradi ne dovolj jasne zakonske norme stranki bila dokončno odvzeta pravica do sodnega varstva. V danem primeru je bil prekluzivni rok treh mesecev kot tak določen s stečajnim zakonom, ki upošteva, da mora biti stečajni postopek hiter, kar je v interesu vseh strank tega pravnega razmerja in v interesu instituta učinkovitega sodnega varstva v celoti. Zakonska določba, na kateri izpodbijano stališče temelji, je jasna in določna, trimesečni rok pa tudi ni pretirano kratek. To, da je pritožnik s potekom trimesečnega roka objektivne in prekluzivne narave izgubil pravico do vložitve tožbe, zato očitno ni v neskladju s pravico do sodnega varstva. Sicer pa so v zadevi odločala sodišča na treh stopnjah. Pritožniku z izpodbijano odločbo pravica iz 23. člena Ustave očitno ni bila kršena.“

15Določbe tretjega odstavka 204. člena in 14. člena ZDR pa so jasne: določen je prekluzivni rok, ki ni pretirano kratek, jasne pa so tudi posledice njegove zamude. Nesprejemljivo je (smiselno) zavzemanje tožnika, da bi sodišče lahko od primera do primera presojalo, ali bo zakonsko določen prekluzivni rok upoštevalo ali ne.

16Ker revizijski razlogi niso podani in je izpodbijani sklep ob ugotovljenem dejanskem stanju pravilen, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).