VSM sklep I Cp 471/2013

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v točki II izreka razveljavi ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in v izpodbijani točki I izreka sklep sodišča prve stopnje potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke se pridrži za končno odločbo.

IV. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločalo o ugovoru tožene stranke (vnaprej toženke) zoper obe v zadevi izdani začasni odredbi, prvo s sklepom z dne 27. 9. 2012 in to v smeri prepovedi toženki, da bi odtujila, obremenila ali kako drugače razpolagala z nepremičninami parc. št. X k.o. Y in parc. št. XX k.o. YY, (vnaprej obravnavanimi nepremičninami), hkrati z vpisom zaznambe te prepovedi v zemljiški knjigi pri obravnavanih nepremičninah do pravnomočnega zaključka tožbe na izpodbijanje darilne pogodbe in zemljiškega dolga v pravdni zadevi sodišča prve stopnje. S sklepom z dne 5. 10. 2012 pa je sodišče prve stopnje izdalo začasno odredbo v smeri prepovedi toženki, da bi prenesla ali kako drugače razpolagala z zemljiškim pismom, ki ga je pridobila kot posledico ustanovitve zemljiškega dolga na obravnavanih nepremičninah, tudi z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi, prav tako vse do pravnomočne rešitve te pravdne zadeve.

2Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor toženke zoper začasno odredbo z dne 27. 9. 2012 zavrnilo in ta sklep o začasni odredbi vzdržalo v veljavi, ob tem, ko je kljub podanim ugovorom toženke predvsem v smeri neizkazane verjetnosti obstoja uveljavljane terjatve tožeče stranke (vnaprej tožnice) ocenilo, da je terjatev tožnice verjetno izkazana, sicer pa toženka obstoja drugih predpostavk za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve niti ni osporavala, samo sodišče prve stopnje pa se je glede obstoja teh drugih predpostavk (nevarnostni element) sklicevalo na razloge v sklepu o izdaji te začasne odredbe in jih povzemalo in tudi glede obstoja teh ponovno ni našlo nekih pomislekov.

3V zvezi z drugo začasno odredbo je sodišče prve stopnje sledilo ugovoru toženke in sklep o začasni odredbi z dne 5. 10. 2012 razveljavilo ter predlog tožnice za izdajo te začasne odredbe (v smeri prepovedi razpolaganja z zemljiškim pismom) zavrnilo. Povzelo je ugovorne navedbe, po katerih naj bi toženka že pred izdajo začasne odredbe odtujila sporno zemljiško pismo z indosamentom na tretjo osebo, zaradi česar tožnica nima več interesa na uveljavljanju prepovedi razpolaganja v tej smeri, saj je bilo te navedbe šteti kot resnične ob ugotovitvi, da tožnica odgovora na ugovor toženke v zvezi s to začasno odredbo ni podala ter je zato uporabilo domnevo iz prvega odstavka člena 58 Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Štelo je tako, da je dejansko do razpolaganja v navedeni smeri na strani toženke že prišlo in ocenilo, da toženka v času izdaje začasne odredbe zemljiškega pisma več ni imela v posesti, ampak je bilo že v posesti tretje osebe, ki bo lahko s tem pismom kot vrednostnim papirjem izvenknjižno in veljavno razpolagala in da je zato kakršnakoli prepoved razpolaganja predlagana s strani tožnice že nepotrebna in neustrezna. Zaradi tega je predlog za izdajo te začasne odredbe ob ugoditvi ugovoru zavrnilo.

4Zoper ta sklep sodišča prve stopnje se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki vsaka z vidika zanjo neugodne odločitve. Tožnica tako izpodbija odločitev pod točko 2 citiranega sklepa ob uveljavljanju vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka člena 338 Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče napadeni sklep v izpodbijanem obsegu spremeni tako, da ugovor toženke zavrne, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje. V ponovnem odločanju, v kolikor bo ocenilo ugovor toženke v tej smeri kot obrazložen, naj ga sodišče prve stopnje vroči v odgovor tožnici v skladu z ustreznimi določbami ZIZ. Sodišču prve stopnje očita zagrešitev absolutne bistvene kršitve določb postopka, ker tožnici ni vročilo toženkinega ugovora zoper sklep o začasni odredbi z dne 5. 10. 2012 v odgovor in ji v tej smeri ni nudilo ustreznega roka, saj zgolj zaradi tega tožnica odgovora na ugovor toženke ni podala, ker je pač pričakovala, da bo to šele sledilo in bo tako lahko pravočasno odgovorila na ugovorne navedbe toženke. Nikakor pa v tej smeri ni bila pasivna in premalo procesno skrbna, zato sodišče prve stopnje ne bi smelo izhajati iz domneve o resničnosti ugovornih navedb, kar je pogojevalo izpodbijano odločitev v zvezi z začasno odredbo z dne 5. 10. 2012. Sicer pa tudi po stališču tožnice toženka ugovora v tej smeri ni ustrezno obrazložila, saj ni podala konkretnih navedb o razpolaganja z zemljiškim pismom in v tej smeri ni ponudila dokazov, tako da bi sodišče prve stopnje moralo njen ugovor zavrniti že zaradi neobrazloženosti, da bi dejansko prišlo do zatrjevanega razpolaganja z zemljiškim pismom, pa tako toženka tudi ni dokazala.

5Toženka se pravočasno pritožuje zoper odločitev pod točko I izreka, kjer je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi sklep o začasni odredbi dne 27. 9. 2012 (v smeri prepovedi razpolaganja z obravnavanimi nepremičninami). Toženka uveljavlja pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v napadenem delu spremeni tako, da ugodi toženkinemu ugovoru in tudi ta sklep o začasni odredbi razveljavi, podrejeno pa, da napadeni sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Vse pritožbene navedbe je v bistvu mogoče strniti v cilj prikazovanja neizkazanega obstoja terjatve tožnice (z verjetnostno stopnjo), saj pritožba ponovno poudarja (kot v ugovoru), da tožnica z izpodbojno tožbo v danem primeru ne more biti uspešna, ker je do sklenitve izpodbijane darilne pogodbe prišlo časovno znatno prej, preden je prišlo do sklenitve pravnega posla, na podlagi katerega je nastala terjatev tožnice do dolžnika. Zato ni mogoče na strani dolžnika najti kakršnegakoli škodovalnega namena, saj ni mogel vedeti, da bi že takrat, preden je nastala uveljavljana terjatev tožnice, lahko sprejel kakršnokoli obveznost do upnikov in jim z izpodbijanim pravnim dejanjem škodoval. Tega tudi toženka ni mogla vedeti. Razen tega pa pritožba ponovno poudarja pomen dejstva, da pa sta 8. 7. 2011 toženka in dolžnik – njen mož sklenila sporazum o razdelitvi premoženja med zakoncema in sporno darilno pogodbo razveljavila. Tako je v bistvu v končni fazi toženka lastninsko pravico pridobila na osnovi tega sporazuma in ne na podlagi izpodbijane darilne pogodbe, kar prav tako kaže na neobstoj terjatve tožnice.

6V pritožbenem odgovoru toženka oporeka navedbam tožnice iz njene pritožbe in se zavzema za neuspeh te na pritožbeni stopnji.

7Pritožba tožnice je utemeljena.

8Pritožba toženke ni utemeljena.

9Pritožbeno sodišče je preizkušalo pravilnost izpodbijane odločitve tako v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve po drugem odstavku člena 350 ZPP in ocenilo izpodbijano odločitev v točki I izreka kot pravilno in zakonito, oprto na pravilno uporabo materialnega prava, pri čemer pa je sodišče prve stopnje po mnenju pritožbenega sodišča ta del napadenega sklepa tudi glede bistvenih sestavin odločanja izčrpno in vsestransko z navedbo razumnih dejanskih in pravnih zaključkov argumentiralo, tako da pritožbeno sodišče naprej povzema v tej smeri razloge sodišča prve stopnje in se nanje sklicuje, samo pa v zvezi s pritožbo toženke (najprej je treba obravnavati to, ker ugovarja obstoju terjatve tožnice, kar je bistvena predpostavka za izdajo obeh izpodbijanih začasnih odredb) dodaja:

V zvezi s pritožbo toženke:

10Sodišče prve stopnje je pravilno imelo v vidu obstoj potrebnih predpostavk za možno izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve ob verjetno izkazanem obstoju terjatve kot ključni predpostavki, nato pa še nadaljnje predpostavke, oprte na nevarnostno tveganje, ki bi lahko pripeljalo do onemogočenja ali otežitve realizacije terjatve tožnice. Vendar pa je sodišče prve stopnje že samo v izpodbijanem sklepu poudarilo, da je toženka v ugovoru grajala le zaključke sodišča prve stopnje o verjetno izkazanem obstoju terjatve, ne pa tudi obstoj nadaljnjih že navedenih nevarnostnih predpostavk, enako pa pritožbeno sodišče ugotavlja tudi za vsebinsko usmerjenost pritožbenih navedb. Zato se je bilo treba ukvarjati s presojo utemeljenosti toženkinih ugovorov na račun obstoja terjatve tožnice, ki mu sama oporeka in to iz naslednjih razlogov:

- sporna darilna pogodba je bila sklenjena dne 29. 12. 2009, kreditno razmerje med tožnico in J.S. – dolžnikom pa je nastalo šele 24. 3. 2011, zaradi česar je očitno, da je terjatev tožnice nastala pozneje kot je bilo izvršeno izpodbijano razpolaganje dolžnika s sporno darilno pogodbo,

- dolžnik J.S. in toženka pa sta nato z notarskim sporazumom z dne 8. 7. 2011 sporno darilno pogodbo razdrla in sklenila sporazum o razdelitvi premoženja med zakoncema, po katerem so obravnavane nepremičnine pripadle toženki, glede na njeno že vknjiženo lastninsko pravico na osnovi darilne pogodbe pa zaradi tega do spremembe zemljiškoknjižnega stanja ni prišlo, menjala se je le dejanska in pravna podlaga pridobitve.

11Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča oba ta ugovora toženke imelo v vidu in ju v zadostni meri obravnavalo ter odgovorilo nanju. Menilo je, da čas nastanka terjatve ni nujno zgodnejši kot čas izpodbijanega pravnega dejanja, saj člen 255 Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) določa, da lahko vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, ne glede na to, kdaj je nastala, izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov. Po drugem odstavku citiranega člena pa se šteje, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve. Sodišče prve stopnje je očitno tako štelo, da je zakonsko dikcijo „ne glede na to kdaj je nastala“ utemeljeno razlagati tako, da je lahko pravno dejanje bilo izvršeno prej, preden je upnikova terjatev nastala, bistveno je, da je obstojala in bila zapadla že v času izpodbijanja. Tega stališča očitno toženka ne sprejema in to tudi izrecno navaja v svoji pritožbi.

12Na prvi pogled res izgleda, da bi se lahko izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika nanašalo le na razpolaganja, ki so bila izvršena že po nastanku terjatve upnika, ko je dolžnik že v celoti vedel za obstoj in obseg svoje obveznosti nasproti upniku. Vendar pa vnovični pregled tovrstne normativne ureditve pokaže, da dikcija „ne glede na to, kdaj je nastala“, lahko zajema tudi primere, ko je bilo pravno dejanje, predmet izpodbijanja, storjeno, preden je v pozneje nastalem obligacijskem razmerju prišlo do nastanka upnikove terjatve. V vidu je treba imeti sedanjo ureditev po OZ, kot tudi ureditev po prej veljavnem Zakonu o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). V tej smeri se v bistvu zakonska ureditev ni v ničemer spremenila v razmerju med obema zakonoma. Tako kot sedaj prvi odstavek člena 255 OZ je tudi prvi odstavek člena 280 ZOR določal, da lahko vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, tudi ne glede na to kdaj je nastala, izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov (ob enaki domnevi, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve). Gre tedaj za povsem identičen tekst, ki ga je OZ v celoti povzel po ZOR.

13Četudi obstoječi komentarji k OZ neke izčrpne obrazložitve v tej smeri ne vsebujejo, pa jih je zato, ob povsem enaki zakonski dikciji, treba poiskati v komentarjih k ZOR (na komentar k ZOR se npr. sklicuje tudi dr. Luigi Varanelli v članku Izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj ali actio Pauliana v ureditvi OZ, objavljenem v Pravni praksi številka 5/2003. Tako pa ni mogoče spregledati stališča v Komentarju Stojana Cigoja, k ZOR – druga knjiga, stran 991, da ima pravico do izpodbijanja vsak upnik ki ima dospelo terjatev, to pa pomeni, da ni potrebno, da bi upnik obstojal že takrat, kot upnik, ko je dolžnik storil izpodbijano dejanje. Lahko je postal upnik šele pozneje. Pri tem se dr. Stojan Cigoj sklicuje tudi na komentarje hrvaških avtorjev k ZOR.

14Iz Komentarja k ZOR-u avtorja Blagojeviča – prva knjiga, stran 977, tako izhaja, da je ureditev po ZOR glede tovrstnega inštituta (enako tedaj pozneje po OZ) sledila germanskemu sistemu, ki dopušča možnost izpodbijanja tudi v korist upnika, katerega terjatev je nastopila po aktu izpodbijanja. Zato tudi navedeni avtor meni, da je treba termin „ne glede na to, kdaj je nastala terjatev“, razumeti tako, da je lahko nastala tudi po izpodbijanem dejanju. Enakega mnenja je tudi že navedeni pisec članka v reviji Pravna praksa.

15Glede na navedeno tudi po mnenju pritožbenega sodišča stališče sodišča prve stopnje, da je lahko varovana tudi upnikova terjatev, ki je nastala že po izpodbijanem pravnem dejanju dolžnika, ni napačno. Končno je mogoče takšno stališče obrazlagati tudi z dejstvom, da so za uveljavljanje inštituta izpodbijanja pravnih dejanj dolžnika predpisani sorazmerno kratki roki. Tako pa s tega vidika ne more biti pomislekov glede verjetno izkazanega obstoja terjatve tožnice v dani zadevi in tovrstni toženkin pritožbeni ugovor ni utemeljen.

16Sodišče prve stopnje je pri presoji verjetnosti obstoja terjatve tožnice nadalje imelo tudi v vidu v ugovoru in pritožbi toženke poudarjeno poznejše razdrtje obravnavane darilne pogodbe med toženko in dolžnikom ter sklenitev sporazuma o delitvi skupnega premoženja med njima, ob nespremenjenem zemljiškoknjižnem stanju. Enako kot sodišče prve stopnje tudi pritožbeno sodišče meni, da zgolj to poznejše dejstvo (za katerega je lahko v bistvu tožnica zvedela šele v teku te pravde), ne more vzbujati pomislekov o verjetnosti obstoja terjatve tožnice. Dejstvo je, da je bila podlaga vpisa toženkine lastninske pravice pri obravnavanih nepremičninah v zemljiško knjigo sporna darilna pogodba, kot to pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. Končni cilj zahtevanega pravnega varstva v tej zadevi je možnost, da tožnica kot upnica poseže tudi na to premoženje (pri tem pa veljavnost samega pravnega posla ni ogrožena, le pravni učinki tega so omejeni). Toženka in dolžnik sta res lahko po načelu pogodbene avtonomije tudi pozneje sklepala posle in vstopala v obligacijska razmerja, vendar pa sta osnovni posel – darilna pogodba in poznejši posel – sporazum o delitvi premoženja v bistvu med seboj povezana in oba skupaj predstavljata celoto, pri čemer podlago za zemljiškoknjižni vpis še vedno predstavlja sporno darilno razpolaganje. Da bi tožnica lahko dosegla poseganje na toženkino premoženje v obsegu varovanja svoje terjatve, bo morala vztrajati pri že postavljenem dajatvenem delu tožbenega zahtevka, četudi je glede na povezanost obeh poslov smiselno izpodbijanje obeh pravnih poslov, kot to nakazuje tudi sodišče prve stopnje v točki 12 obrazložitve napadenega sklepa.

17Vse navedeno pokaže, da je kljub zatrjevani sklenitvi že navedenega sporazuma med toženko in dolžnikom obstoj terjatve tožnice, tako kot jo uveljavlja v postavljenem tožbenem zahtevku, še vedno izkazan z verjetnostno stopnjo, kar pa zadostuje v smeri odločanja o začasni odredbi, o sami utemeljenosti tožbenega zahtevka pa bo potrebno odločati v nadaljevanju, ob strožjih trditvenih in dokaznih standardih.

18Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče, ob tem, ko je izpodbijano odločitev pod točko I izreka sklepa ocenilo kot materialnopravno pravilno, pritožbo toženke zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo (2. točka člena 365 v zvezi s členom 366 in členom 353 ZPP).

V zvezi s pritožbo tožnice:

19Sodišče prve stopnje je kot to izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa, ugovoru toženke zoper sklep o začasni odredbi z dne 5. 10. 2012 ugodilo potem, ko je v celoti sprejelo ugovorne navedbe kot resnične in zato izhajalo iz dejstva, da je toženka z zemljiškim pismom že razpolagala v korist tretje osebe in da je zato kakršnakoli nadaljnja prepoved razpolaganja v okviru predlagane začasne odredbe nepotrebna in neustrezna. Ali so navedbe toženke v njenem ugovoru dejansko resnične, v bistvu sodišče prve stopnje v dejanskem in dokaznem oziru ni preverjalo, saj je menilo, da so podani pogoji za domnevo o resničnosti teh dejstev po členu 58 ZIZ (ko upnik ne odgovori na ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi, enako pa velja za postopek zavarovanja).

20V skladu s členom 239 ZIZ se določbe tega zakona o izvršbi smiselno uporabljajo res tudi za zavarovanje, če ni v tem delu zakona drugače določeno. Glede obsega in vrste pravnih sredstev ter postopka z njimi, posebnih določb v postopku zavarovanja ni, zato je res tudi po mnenju pritožbenega sodišča utemeljeno izhajati iz določb ZIZ o ugovoru, tako je tudi pravilno, da pri odločanju o ugovoru sodišče šteje, da so dolžnikove navedbe v ugovoru resnične, če upnik na ugovor ne odgovori (prvi odstavek člena 58 ZIZ). Ravno zato, ker ima domnevna pasivnost upnika v tej smeri tako odločujoče posledice (zaradi učinkovanja načela afirmativne litiskontestacije kot na primer pri inštitutu zamudne sodbe), je nujna v tej smeri določena strožja procesna skrbnost tudi s strani sodišča. Zato ni mogoče spregledati člena 57 ZIZ, ki določa, da sodišče izvod pravočasnega, popolnega in dovoljenega ugovora vroči upniku in ga opozori na pravne posledice prvega in tretjega odstavka člena 58 ZIZ. Predviden je 8-dnevni rok za odgovor na ugovor.

21Iz vročilnice, pripete k hrbtni strani list. št. 31 spisa sicer izhaja, da je sodišče prve stopnje tožnici vročilo vlogo z dne 15. 10. 2012, s tem datumom pa je datirana vloga toženke nazvana „pripravljalna vloga in ugovor zoper sklep o izdaji začasne odredbe z dne 5. 10. 2012“. Ni pa razvidno iz te vročilnice niti ne iz drugih podatkov v spisu, da bi dejansko sodišče prve stopnje tožnici obenem nudilo rok za odgovor na ugovor in jo opozorilo na pravne posledice izostanka tega odgovora. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja, da ni mogla vedeti, kdaj je začel teči rok za odgovor na ugovor, zato pa tudi (po mnenju pritožbenega sodišča) opustitev nudenja roka za odgovor na ugovor in opozorila na pravne posledice pasivnosti v danem primeru, glede na to, da je sodišče prve stopnje ravno na tej domnevni pasivnosti tožnice gradilo svojo odločitev pod točko II. izreka izpodbijanega sklepa, pomeni, da je s tem vzelo možnost obravnavanja tožnici, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka člena 339 ZPP in posledično vodi k razveljavitvi napadenega sklepa v točki II. izreka – enako na primer sklep VSL II Cp 3409/2011 in sklep VSM I Cp 1300/2012. Da ugovor ne bi ustrezal minimalnemu standardu obrazloženosti, pritožbeno sodišče nima vtisa.

22V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje (potem, ko je očitno tožnici ugovor toženke zoper sklep o drugi začasni odredbi že vročilo) tej nudi rok za odgovor na ugovor ob opozorilu na pravne posledice izostanka odgovora. Šele nato, v kolikor bo tožnica temu zadostila, bo treba presojati utemeljenost toženkinega ugovora zoper ta sklep, tako z dejanskega vidika, kot tudi s potrebno pravno presojo ugovornih navedb.

23Razveljavitev napadenega sklepa v točki II. izreka temelji na 3. točki člena 365 v zvezi s členom 366 in členom 354 ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ.

24O pritožbenih stroških tožnice naj sodišče prve stopnje odloči s končno odločbo (ker je tudi sicer z izdanima začasnima odredbama stroškovno odločitev pridržalo), toženka pa s pritožbo ni uspela, zato sami nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek člena 165 v zvezi s prvim odstavkom člena 154 ZPP).