VSL sodba II Cp 2866/2012

I. Pritožbi se delno ugodi tako, da se izrek v II. in III. točki spremeni tako, da se ti dve točki glasita:

„II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15. dni plačati tudi znesek 9.809,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.9.2007 dalje do plačila, kar pa tožeča stranka zahteva več, se zavrne.
III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka na prvi stopnji.“

II. Tožena stranka je v roku 15. dni od prejema te sodbe dolžna tožeči stranki plačati 371,52 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

1Z izpodbijano odločbo je bil postopek v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 21.600,00 EUR z obrestmi zaradi umika tožbe ustavljen; zahtevku je bilo deloma ugodeno (v višini 2.373,20 EUR z zamudnimi obrestmi od 30.9.2007 dalje do plačila), deloma pa je bil zavrnjen (v višini 27.026,80 EUR z zamudnimi obrestmi od 23.9.2007 dalje do plačila). Glede stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v višini 1.535,37 EUR.

2Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja dva pritožbena razloga: nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritrjuje ugotovitvi, da je stroj, s katerim se je tožnik poškodoval, nevarna stvar. Opozarja, da je delodajalec zaradi časa, potrebnega za ponoven zagon stroja, odobraval, da so delavci v območje stroja prihajali, ne da bi ročno izklopili njegovo delovanje. Meni, da tožnik za nastanek škode ni odgovoren, ker je delal na ustaljen način; enako kot vsi ostali delavci na stroju. Delodajalec je zasledoval zgolj ekonomski interes, saj je bilo nezaželjeno stroj izklapljati na formalno pravilen način. Do vklopa stroja je prišlo zaradi okvare stikala. Delodajalec odgovarja tudi krivdno, saj bi moral zagotoviti pogostejše preverjanje delovanja varnostnega stikala. Trdi, da tožnikova alkoholiziranost ni v vzročni zvezi z nastankom škodnega dogodka. Ker je prostor med stiskalnico in manipulatorjem ozek in dolg, nikomur, ne glede na osebne lastnosti, ob še tako atletskih sposobnostih, ne bi uspelo pobegniti iz območja stroja. Za to preprosto ni bilo dovolj časa. Okvare na stikalu tožnik ni mogel zaznati. Bistveno je, ali je tožnik zaradi alkoholiziranosti napačno ravnal. Odgovor na to vprašanje je negativen. Tožnik je ravnal na običajen in ustaljen način in nastanka škodnega dogodka ni mogel predvideti, niti sem mu izogniti. Pritožnik graja tudi uporabo materialnega prava pri odmeri odškodnine za vse vrste škode. Meni, da je neupoštevano, da so bolečine pri opeklinah zelo hude in da gre za serijo hudih telesnih poškodb. Povzema ugotovitve o trajanju bolečin in da je bila desna roka pooglenela; zaradi bolečin je bil tožnik v nezavesti, hospitaliziran 70 dni, petkrat operiran v splošni anesteziji. Opozarja na tožnikovo starost 28 let v času nezgode. Opozarja, da ima tožnik praktično neuporabno desno roko, kar zanj pomeni povsem spremenjen način življenja, saj je desničar in fizični delavec. Celo hranjenje mu predstavlja napor, daljšega pisanja ne zmore. Ne more se več ukvarjati s športno dejavnostjo in delom na kmetiji. Meni, da je pri odmeri odškodnine za skaženost premalo upoštevana tožnikova mladost, da je še neporočen in ima zardi skaženosti težave pri navezovanju stikov z nasprotnim spolom. Glede vseh vrst škode, pa meni, da je premalo upoštevano tožnikovo subjektivno doživljanje negmotne škode. Meni, da je škoda sicer pravilno ugotovljena, neugotovljen pa je ostal subjektivni element, kajti na tožnikovo izpoved se sodišče ne opira in je ne povzema.

3Pritožba je delno utemeljena.

4Razlogom, s katerimi prvostopenjsko sodišče utemeljuje, da je delo – menjavanje prebijalnega trna na mizi vklopljenega stroja „Avtomatska loharija H 100“ – nevarna dejavnost, pritožnik ne oporeka. Pritožbeno sodišče z razlogi prvostopenjskega sodišča glede opredelitve nevarne dejavnosti soglaša. Dokazni postopek je namreč pokazal, da je bilo menjavanje trna ob vklopljenem stroju s strani delodajalca sprejeto kot ustrezna praksa. Organizacija delovnega procesa in zagotavljanje varnega delovnega procesa je naloga delodajalca(1). Kljub temu, da je v preteklosti večkrat prišlo do okvare varnostnega stikala (tožnikova izpoved, izpoved priče J. G.), katerega funkcija je zaustavitev delovanja stroja v primeru vstopa v stroj, je delodajalec delo pri menjavi trna (večkrat v osemurni delovni izmerni) organiziral na vklopljenem stroju oz. vsaj ni nasprotoval praksi, ki so jo imeli delavci – trn vedno menjali na vklopljenem stroju. Menjava trna pri vklopljenem stroju, je torej dejavnost, katere nevarnost je treba presojati. Ker je bil mehanizem, ki je delovanje stroja ob vstopu vanj (pri odprtih vratih) ustavil, nezanesljiv, je delo v območju vklopljenega stroja nevarna dejavnost. V obravnavnem primeru se je uresničila ravno nevarnost, zaradi katere je stroj nevaren oz. njegovo reguliranje (menjavanje trna v njegovi notranjosti) nevarna dejavnost. Za škodo, nastalo pri opravljanju nevarne dejavnosti, odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja (imetnik), ne glede na krivdo (150. čl. Obligacijskega zakonika). S 153. členom Obligacijski zakonik predvideva možnost razbremenitve (objektivne) odgovornosti. Določa, da je imetnik prost, če dokaže bodisi, da izvira škoda iz vzroka, ki je bil izven dejavnosti in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti (1. odstavek), bodisi, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati, se njegovim posledicam izogniti ali jih odstraniti (2. odstavek). V 3. odstavku 153. čl. Obligacijskega zakonika pa je določeno, da je imetnik deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo. Da škoda izvira iz nevarne dejavnosti, se domneva (149. čl. Obligacijskega zakonika). Uporaba splošnih pravil civilnega prava je predpisana s 1. odstavkom 184. čl. Zakona o delovnih razmerjih (Ur. list RS 42/2002 s spremembami).

5Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je tožena stranka dokazala okoliščine, ki njenega zavarovanca delno razbremenjujejo objektivne odgovornosti. Tožnik je s strojem upravljal in trn menjal v psihofizičnem stanju, ki mu ni omogočalo varnega dela. Izvedenka je pojasnila, da je imel tožnik v času škodnega dogodka 1,5 g/kg alkohola v krvi. Kljub temu, da je bil zaradi dolgoletnega dela s strojem rutiniran, je taka alkoholiziranost nedvomno vplivala na njegovo ravnanje s strojem, gibalne sposobnosti, prostorsko orientacijo, sposobnost zaznavanja (vid in druga čutila), reakcijski čas, kritičnost do nevarnosti, spomin, razumevanje. Tožnik je sicer zatrjeval, da vzročne zveze med njegovo alkoholiziranostjo in nastankom škode ni, čemur pa ni mogoče pritrditi. Ni sicer mogoče z gotovostjo predvideti, kako bi se dogodek izšel, če tožnikove sposobnosti zaradi alkoholnega opoja ne bi bile prizadete, je pa mogoče zaključiti, da bi bil v nealkoholiziranem stanju tožnik bolj pozoren, zaznal bi več okoliščin, njegov reakcijski čas bi bil hitrejši. Že pri samem opazovanju stroja, pri vstopu v stroj, ko bi se še lahko umaknil in preprečil ali vsaj omilil posledice, bil bi bolj previden. Te okoliščine utemeljujejo zaključek, da je tožnik s svojim stanjem, v katerega se je sam spravil (alkoholiziranostjo), prispeval k nastanku škode. Na podlagi predloženih dokazov (zlasti mnenja izvedenke mag. G. K., univ. dipl. kem.) je mogoče s stopnjo prepričanja zaključiti, da bi se škodni dogodek izšel drugače, če tožnikove psihofizične sposobnosti ne bi bile okrnjene. Tak uspeh dokazovanja tožene stranke, ki nosi materialno dokazno breme, je prevalil procesno dokazno breme na tožečo stranko, ki bi morala sodišče prepričati, da delavec s povprečnimi psihofizičnimi sposobnostmi nastanka škode ne bi mogel preprečiti, česar pa tožnik ni zmogel. Vse to so okoliščine, ki utemeljujejo sklep, da je tožnikov prispevek k posledicam škodnega dogodka 20 %. Bistveno večja je odgovornost delodajalca, katerega riziko je delovanje stroja z nezanesljivim mehanizmom za zaustavitev v primeru vstopa v področje njegovega delovanja.

6Ni pa mogoče pritrditi prvostopenjskemu sodišču, da je tožnik k škodnemu dogodku pripomogel tudi s tem, da stroja pred posegom vanj ni izklopil oz. preklopil delovanja stroja na ročni režim. Ugotovljeno namreč je, da je bila menjava trna na vklopljenem stroju običajna praksa (način dela na tem stroju) – zato je dejavnost (menjava trna) tudi nevarna(2). Ker se navodilo o prestavitvi stroja na ročno upravljanje niso izvajala in so bila torej le teoretična, tožniku ni mogoče očitati, da jih ni spoštoval. Naloga delodajalca je organizirati delovni proces in zagotoviti izvajanje varnostnih navodil. S tem, ko je delodajalec pristajal na menjavanje trna na vklopljenem stroju, je nase prevzel riziko zatajitve varnostnega stikala, ki je bilo edino (in nezanesljivo) varovalo, da v času, ko je delavec zaradi menjave trna v območju delovanja stroja, do obratovanja stroja ne pride.

7Pritožbeni očitek, da pri odmeri odškodnine sodišče prve stopnje ni upoštevalo tožnikove izpovedi o obsegu škode ni utemeljen. O tem tožnik ni bil zaslišan, zato se je pri ugotavljanju škode sodišče oprlo na izvedensko mnenje izvedenca R. L., dr. med., izdelano pred pravdnim postopkom. Z uporabo tega mnenja sta stranki soglašali.

8Z dejanskim stanjem, ugotovljenim na podlagi izvedenskega mnenja, pritožnik soglaša. Trdi le, da je bilo materialno pravo pri odmeri odškodnine za vse vrste škode nepravilno uporabljeno. Pritožbeno sodišče s pritožnikom soglaša, da merila iz 179. čl. Obligacijskega zakonika pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti ter odškodnine za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti niso bila ustrezno uporabljena. Okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje (na strani 12 sodbe – telesne bolečine in nevšečnosti; na 13. strani sodbe – duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti) opravičujejo višjo odškodnino. Pri odmeri je treba upoštevati intenzivnost in trajanje bolečin, neprijetnosti ter omejitev, ki so tožnika spremljale v času zdravljenja in duševne bolečine, ki ga bodo zaradi trajnih posledic spremljale v bodoče (načelo individualizacije). Odmerjena odškodnina pa mora biti tudi objektivno pogojena, upoštevajoč pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Upoštevajoč dolgotrajno bolnišnično zdravljenje in bolečine tako zaradi prizadetosti kože kot reber ter vse ostale neprijetnosti, je za telesne bolečine in nevšečnosti primerna odškodnina v višini 20.000,00 EUR. Zaradi izgube funkcionalnosti desne roke je za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti primerna odškodnina 20.000,00 EUR. Skupaj s prisojeno odškodnino za strah 3.000,00 EUR in skaženost 3.000,00 EUR, odmerjena odškodnina znaša 46.000,00 EUR in ustreza 46 povprečnim plačam. S tem je zadeva ustrezno umeščena v sistem določanja odškodnin za manjše, večje in katastrofalne škode.

9Zaradi tožnikovega 20 % soprispevka k nastali škodi, je tožena stranka dolžna plačati zgolj 80 % odškodnine, to je 36.800,00 EUR, zaradi odbitne franšize pa še za 10 % manjši znesek, to je 33.120,00 EUR. Ker je, upoštevajoč valorizacijo, ki jo je izvedlo prvostopenjsko sodišče, to obveznost že poravnala do višine 20.936,88 EUR, je dolžna plačati še 12.183,12 EUR; poleg že prisojenih 2.373,20 EUR torej še 9.809,92 EUR. V tem obsegu je na podlagi 358. čl. ZPP odločitev prvostopenjskega sodišča spremenjena. Že sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka za obstoj in obseg škode izvedela dne 15.9.2007 (s prejemom izvedenskega mnenja). V zamudi s plačilom obveznosti je od 30.9.2007 (1. odstavek 299. čl. Obligacijskega zakonika), ko se je iztekel primeren rok za izpolnitev obveznosti.

10Kadar pritožbeno sodišče odločitev spremeni, odloči o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. čl. ZPP). S tožbo je tožnica zahtevala 51.000,00 EUR odškodnine. Takoj po delnem, v teku pravdnega postopka izvedenem plačilu, pa 29.400,00 EUR odškodnine. Njen uspeh je nekaj manjši od polovice, do delnega plačila, pa je bil njen zahtevek utemeljen bistveno več od polovice. Delni umik tožbe je bil izvršen takoj po delnem plačilu terjatve. Kljub temu, da je predujem za stroške izvedencev založila tožena stranka, je zaradi zastopanja po odvetniku tožeča stranka imela večje stroške od tožene stranke. Upoštevajoč vse te okoliščine je primerno, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka na prvi stopnji (2. odstavek 154. čl. ZPP).

11Tožnikov uspeh v pritožbenem postopku je 36 %, zato je v tem obsegu upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, ki so mu nastali v sledeči višini: sestava pritožbe 401,63 EUR po Odvetniški tarifi (Ur. list 70/2003 s spremembami), 2 % materialni stroški 8,02 EUR, DDV 82,00 EUR in sodna taksa za pritožbo 540,40 EUR. Glede na uspeh je tožnik upravičen do povrnitve 371,52 EUR stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 154. čl. in 2. odstavek 165. čl. ZPP).

---------------------

(1) 43. čl. Zakona o delovnih razmerjih (Ur. list RS 42/2002) in 8. čl. v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. list RS 56/99).

(2) Menjave trna na izklopljenem oz. v ročni pogon nameščenem stroju ne bi bilo mogoče opredeliti kot nevarne dejavnosti.