VSL sodba II Cp 195/2013

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

1Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je sodišče združilo v skupno obravnavanje dve pravdi (I P 243/2007 in I P 144/2009). Predmet pritožbenega obravnavanja je le odločitev v zadevi druge tožnice A. K. zoper V. R. in S. R. (prvotna pravda I P 144/2009).

2Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tokrat (ponovno) zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za plačilo glavnice v višini 49.343,18 EUR z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Hkrati je odločilo, da je dolžna tožnica tožencema plačati njune pravdne stroške v znesku 1.704,99 EUR.

3Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da jo pritožbeno sodišče razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Razloguje o tem, da se je sodišče prve stopnje po nepotrebnem posvečalo ugotavljanju notranje volje in subjektivnih namenov strank sodne poravnave, namesto, da bi ugotavljalo, kakšno voljo so stranke sodne poravnave izjavile. Ni pomembno, kaj so stranke sodne poravnave hotele ali kaj bi se hipotetično dogovorile, temveč je bistveno, kaj so se dejansko dogovorile. V sodni poravnavi ni nobenega pisnega določila, da U. tožencema odpušča vse terjatve ali celo terjatev iz naslova uporabnine in do drugačnega sklepa niti ni mogoče priti z razlago določil sodne poravnave. Ni mogoče ugotoviti, ali naj bi bila U. volja, ki je po stališču sodišča v tem, da uporabnine ne terja, izražena v pisnih določilih same sodne poravnave ali pa je bilo to dogovorjeno s posebnim ustnim dogovorom. Opozarja na določbo 56. člena OZ, po katerem za pogodbo, sklenjeno v posebni obliki, velja samo tisto, kar je v tej obliki izraženo. Pripisovanje drugačne vsebine v sodni poravnavi pisno izjavljeni pogodbeni volji, kot izhaja iz možnega besednega pomena njenih določil, je napačno in materialnopravno zmotno, predstavlja pa tudi absolutno postopkovno kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nedopustna je tudi ugotovitev, da naj bi se stranke sodne poravnave pred njeno sklenitvijo ustno dogovorile, da bodo s sklenitvijo sodne poravnave prenehale vse medsebojne obveznosti. Takih trditev toženca nista postavila in je z drugačno ugotovitvijo sodišče preseglo njune trditve in s tem kršilo načelo kontradiktornosti in zagrešilo absolutno postopkovno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kršilo pa je tudi pravico do poštenega sojenja po 22. členu Ustave RS in 6. člen EKČP. Nasprotuje ugotovitvi, da bi bil ustni dogovor resnično sklenjen, in opozarja, da so personalni dokazi praviloma nezanesljivo dokazno sredstvo in je treba potrditev dokaznega rezultata praviloma iskati tudi v listinskih dokazih. Ne gre prezreti, da naj bi se po izpovedi toženca o domnevnem splošnem vzajemnem odpustu dolgov pogovarjali na samem naroku, tik pred sklenitvijo poravnave, torej bi sodnica brez dvoma zahtevala, naj se tako določilo vnese v besedilo poravnave, če bi bilo dogovorjeno. Tako določilo bi bilo odločilnega pomena za pravne posledice poravnave. Toženec ni zmogel dokaznega bremena, ki izhaja iz določb prvega in drugega odstavka 56. člena OZ, da bi s stopnjo prepričanja, brez slehernega dvoma dokazal, da je bil poleg pisne poravnave sklenjen tudi kakšen ustni dogovor. Drugačna ugotovitev je zmotna in procesno nedopustna in predstavlja kršitev 215. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje v razmerju do tožene stranke uporabilo preblag dokazni standard. Ne oporeka dejanskim ugotovitvam o tem, da je bila volja A. U. in tožencev ob sklenitvi sodne poravnave morebiti tudi to, da medsebojno zaključijo vsa medsebojna razmerja, vendar pa morebitna taka volja ni bila izjavljena. Nasprotuje tudi presoji sodišča, da U. terjatev do toženca iz naslova uporabnine ni nastala. Ocenjuje, da je nastopila na več pravnih podlagah, sodišče je presojalo le eno, pa še to nepravilno in nezakonito. V nadaljevanju razloguje o možnih podlagah za obstoj U. terjatve in izrecno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da sta bila toženca domnevno v dobri veri. V zvezi s tem se sklicuje na obsežno sodno prakso in poudarja, da bi morebitna dobra vera tožencev lahko izključevala le stvarnopravno in odškodninsko podlago U. terjatve, ne pa tudi neupravičene obogatitve. Pri uporabnini, kot verzijskem zahtevku, namreč dobra vera ne vpliva na obstoj same terjatve, temveč le na tek zamudnih obresti.

4Toženca sta na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5Pritožba ni utemeljena.

6Sodba je zavzela stališče, da terjatev uporabnine in odškodnine zaradi uporabe trisobnega stanovanja na naslovu ... v K. ni prešla na tožnico in je od tožencev ne more terjati, ker A .U. (1) do tožencev ni imel vtoževane terjatve. Stranke sodne poravnave so pred Okrožnim sodiščem v Kranju P 618/2003 s poravnavo rešile vsa sporna razmerja med njimi v zvezi s stanovanjem. Tudi če bi vtoževana terjatev U. do tožencev pred sklenitvijo sodne poravnave res obstajala, pa se ji je A. U. s sklenitvijo sodne poravnave odpovedal. Sicer pa je sporen tudi nastanek vtoževane terjatve, saj ni pravnega naslova, na podlagi katerega bi terjatev A. U. lahko nastala. Toženca v stanovanju nista bivala brez pravnega naslova, saj jima je bilo stanovanje izročeno na podlagi prodajne oziroma darilne pogodbe, tožnica pa njune nedobrovernosti glede lastništva stanovanja ni dokazala.

7Tožnica je zahtevek za plačilo uporabnine od tožencev utemeljevala s trditvijo, da sta toženca od julija 1998 do 31. 3. 2006, ko je bila sklenjena sodna poravnava, uporabljala stanovanje A.U. (U. je bil lastnik stanovanja na podlagi prodajne pogodbe z dne 19. 4. 1996) brez pravnega naslova.

8Toženca sta se zahtevku upirala s trditvijo, da so bila vsa odprta pravna razmerja z A. U. rešena s sklenitvijo sodne poravnave, s katero jima je A. U. izrecno priznal lastninsko pravico na spornem stanovanju (3. točka sodne poravnave) in s tem tudi, da sta od leta 1998 do 31. 3. 2006 uporabljala svoje stanovanje in ne stanovanje last A. U.. Terjatev A. U. iz naslova uporabnine zato ne obstaja.

9Po stališču tožnice je bilo s sklenjeno poravnavo nesporno ugotovljeno, da lastništvo na stanovanju izkazuje A.U. (1. točka sodne poravnave), ki pa je sporno stanovanje prepustil v last tožencem (3. točka sodne poravnave).

10Zapis sodne poravnave je med strankama sporen, saj mu pripisujeta različen pomen, zato je sodišče prve stopnje ob tokratnem odločanju (2) postopalo pravilno, ko je ugotavljalo skupni namen pogodbenikov. Po ustrezno izvedenem dokaznem postopku (zaslišanju strank sodne poravnave) je dokazno ocenilo, da je bil skupen namen pogodbenikov, da so s sklenjeno poravnavo rešena vsa sporna vprašanja. Sicer pa je že v razveljavitvenem sklepu 13. 4. 2011 pritožbeno sodišče pritrdilo sodišču prve stopnje, da je zapis sodne poravnave med strankama sporen in se zato v odgovor pritožnici, ki trdi, da sodišče ni imelo podlage za ugotavljanje namena pogodbenikov, sklicuje na že podano obrazložitev.

11Določila pogodbe se uporabljajo tako kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena OZ). Pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku (drugi odstavek 82. člena OZ). Zmotno je pritožničino stališče, da „ni bilo sporno nobeno določilo sodne poravnave“ in zato tudi ni bilo potrebe po razlagi poravnave. Sodišče prve stopnje je pri presoji pravilno povezovalo vsebino posameznih točk poravnave s celotno vsebino poravnave.

12Sodna poravnava je v materialnopravnem smislu pogodba (1050. člen OZ). Za njeno razlago veljajo pravila o razlagi pogodb (82. člen OZ). Po nepotrebnem se pritožnica zato sklicuje, da gre za pogodbo, sklenjeno v posebni obliki, in je zmotno njeno stališče, da velja le tisto, kar je v njej zapisano. Dejstvo, da domnevna terjatev uporabnine oziroma odškodnine, ki jo vtožuje tožeča stranka, ni bila predmet pravde, v kateri je prišlo do sodne poravnave, in v sodni poravnavi ni omenjena, ne pomeni, da ni bil namen strank s sodno poravnavo rešiti vsa sporna razmerja iz naslova stanovanja, čeprav to v poravnavi ni izrecno zapisano. Sodba poravnavi ne pripisuje drugačne vsebine od zapisane, kot očita pritožnica, temveč ugotavlja le skupen namen pogodbenikov. Toženca sta zatrjevala, da so bila s sklenjeno sodno poravnavo rešena vsa morebitna sporna razmerja z A.U., zato z ugotovitvijo glede spremljajočih ustnih (nezapisanih) dogovorov pred sklenitvijo poravnave na podlagi izpovedbe zaslišanih prič, sodišče prve stopnje ni prekoračilo trditvene podlage in posledično ne zagrešilo očitane bistvene kršitve določb postopka (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), pa tudi ne kršitve ustavnih pravic (22. člen Ustave, 6 člen EKČP). Namen pogodbenikov se ugotavlja tudi s pogajanji pred sklenitvijo poravnave in razkritjem interesov za njihovo sklenitev. Odveč je pritožbeno izčrpno razlogovanje o tem, da tožena stranka ni dokazala, da je bil poleg pisne sodne poravnave dejansko sklenjen kakšen ustni dogovor. Kršena pa tudi ni bila določba 215. člena ZPP, ki je po pritožničini trditvi v tem, da je sodišče prve stopnje v razmerju do tožencev uporabilo preblag dokazni standard.

13Ugotovitve sodišča prve stopnje, 1) da je bilo pred sklenitvijo sodne poravnave sporno lastništvo spornega stanovanja (obstajali sta dve verigi prodajnih pogodb, ena od A. R. do A. U. in druga od A. R. do tožencev), 2) da sta toženca stanovanje pridobila na podlagi menjalne in darilne pogodbe z dne 17. 7. 1998, 3) da ne A. U. ne toženca v zemljiško knjigo pred in v času sklenitve sodne poravnave niso bili vknjiženi kot lastniki navedenega stanovanja, zemljiškoknjižna lastnica tega stanovanja pa je tretja oseba, 4) da domnevna terjatev uporabnine oziroma odškodnine, ki jo vtožuje tožeča stranka sicer ni bila predmet pravde, v kateri je prišlo do sklenjene sodne poravnave, da pa so stranke s sklenjeno sodno poravnavo rešile vsa sporna razmerja med njimi v zvezi s stanovanjem, 5) da A. U. od tožencev ni nikdar terjal najemnine in je tudi ni imel namena terjati ter da je štel, ko je bil poplačan dolg do K. (gre za toženčevega upnika), da so vsa razmerja med njim in tožencema urejena, zadoščajo za zaključek, da A. U. do tožencev ni imel vtoževane terjatve in zato terjatev v izvršilnem postopku tudi ni prešla na tožnico.

14Podlago za stališče, da so bila s sklenjeno sodno poravnavo urejena medsebojna razmerja, je sodišče nedvomno imelo v skladni izpovedbi vseh strank poravnave, še zlasti pa v izpovedi A. U., ki jo je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje (20. točka obrazložitve)(3). Kot je že pravilno povedalo sodišče prve stopnje, bi tožnica, če bi štela, da je bila zaradi takega ravnanja A. U. oškodovana, lahko izpodbijala sodno poravnavo kot pravno dejanje, storjeno v njeno škodo, česar pa ne zatrjuje.

15Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da, čeprav v sodni poravnavi ni izrecne določbe, je bilo soglasje volj med udeleženci poravnave, da rešijo vsa medsebojna sporna razmerja iz naslova spornega stanovanja. Pritožbeno sodišče se pridružuje prepričljivim in izčrpnim razlogom sodišča prve stopnje. Dodaja še, da tudi, če bi se štelo, kot je trdila pritožnica, da je lastništvo na spornem stanovanju A. U. tožencema prepustil šele s sklenjeno sodno poravnavo, to ne pomeni, kot si očitno narobe razlaga, da bi lahko zahteval plačilo uporabnine. Predpostavka za zahtevek za plačilo uporabnine oziroma odškodnine, kot ga opredeli tožnica (190. člen, 198. člen OZ, enako tudi prej veljavni Zakon o obligacijskih razmerjih – ZOR, 219, člen), so poleg prikrajšanja in obogatitve tudi neprivolitev lastnika v uporabo (v predmetni zadevi A. U.), kar je pritožnica očitno spregledala. Za upravičenje do uporabnine ne zadošča le uporaba spornega stanovanja brez pravne podlage. Ob jasni izjavi priče A.U., da ni nikoli terjal uporabnine in je tudi ni nameraval terjati, je nedvomno v (morebitno) prikrajšanje privolil. Tožnica ni niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi trdila, da bi U. od tožencev zahteval plačilo uporabnine, v pritožbi pa tudi ne nasprotuje njegovi izpovedbi. Vprašanje nedobrovernosti oziroma dobrovernosti tožencev v zvezi z uporabo spornega stanovanja se izkaže kot nepomembno, zato pritožbeno sodišče na pritožbene trditve v zvezi z njim ne bo odgovarjalo (prvi odstavek 366. člena ZPP). Morebitnih drugih pravnih podlag, glede katerih pritožnica očita, da jih sodišče ni upoštevalo, tožnica v trditveni podlagi ni ponudila, sodišče pa je na trditveno in dokazno podlago vezano (2. člen, 7. člen ZPP).

16Ob ugotovitvi, da A.U. do tožencev ni imel vtoževane terjatve, ni pomembno, ali bi se lahko štelo, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, da se ji je A. U., če bi pred sklenitvijo sodne poravnave res obstajala, odpovedal s sklenitvijo sodne poravnave. Na pritožničino izčrpno teoretično razlogovanje, zakaj je tako stališče nepravilno, pritožbenemu sodišču zato ni treba odgovarjati (prvi odstavek 366. člena ZPP).

17Pritožbene trditve, na katere ni izrecno odgovorjeno, po oceni pritožbenega sodišča na pravilnost odločitve ne morejo imeti vpliva (prvi odstavek 366. člena ZPP).

18Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP) je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

19Tožnica s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), stroški tožencev za odgovor na pritožbo so nepotrebni, saj niso prispevali k odločitvi (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Terjatev iz naslova uporabnine naj bi tožnica pridobila od A. U. na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Domžalah o prenosu terjatve In 07/00014 z dne 18. 12. 2008

(2) Sodba sodišča prve stopnje z dne 3. 9. 2010 (sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo) je bila razveljavljena s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani 13. 4. 2011, ker je sodišče prve stopnje ob odločanju zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka (namen udeležencev sodne poravnave je ugotavljalo, ne da bi jih zaslišalo).

(3) A. U. je ob zaslišanju povedal: „ ... da jaz od R. nisem nikdar zahteval najemnine in je tudi ne bi zahteval. Onadva sta stanovanje kupila, plačala sta ga, živela sta notri in potem še enkrat plačala …... Jaz po podpisu sodne poravnave od R. nisem imel namena nič več zahtevati …. Ko je bil poplačan dolg do K. po podpisu sodne poravnave sem štel, da so vsa razmerja med menoj in R. urejena in da je zadeva v celoti končana. Zame je bilo vse v zvezi s stanovanjem končano.“