VSRS Sklep III Ips 76/2011

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Dosedanji potek postopka

1Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani v 1. in 3. točki izreka in ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 288.712,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2001 do 13. 12. 2002. Odločilo je še o stroških postopka.

2Pritožbeno sodišče je ugodilo pritožbi tožene stranke in zavrglo tožbo na podlagi ugotovitve, da je tožeča stranka (kot upnica) prepozno predlagala nadaljevanje izvršilnega postopka. Tožeča stranka je bila s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani napotena, da začne v roku 15 dni gospodarski spor ali kakšen drug postopek za uveljavitev prerekane terjatve, vendar je predlagala nadaljevanje izvršilnega postopka po preteku postavljenega roka.

3Tožeča stranka z revizijo napada sklep pritožbenega sodišča in z njo uveljavlja „bistvene kršitve določb ZPP, zmotne uporabe materialnega prava, kršitve ustavnih pravic in kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin tožeče stranke.“ Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, tako da bi Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4Tožena stranka na prejeto revizijo ni odgovorila.

Relevantno procesno dejansko stanje

5Na podlagi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine je Okrajno sodišče v Ljubljani dne 14. 3. 2002 izdalo sklep o izvršbi, zoper katerega je dolžnica (tožena stranka) dne 5. 4. 2002 vložila ugovor. Zaradi začetka postopka prisilne poravnave nad dolžnico (dne 12. 3. 2002) je bila s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani dne 6. 6. 2002 izvršba prekinjena. Dne 13. 12. 2002 je bil nad toženo stranko začet stečajni postopek. S sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 3. 3. 2003 je bila tožeča stranka glede terjatve, uveljavljane s predlogom za izvršbo in prijavljene v stečajnem postopku, napotena, da začne v roku 15 dni gospodarski spor ali kakšen drug postopek pred sodiščem. Tožeča stranka je vložila predlog za nadaljevanje prekinjenega izvršilnega postopka dne 20. 9. 2006 (s predlogom, da se zadeva odstopi Okrožnemu sodišču v Ljubljani), torej več kot tri leta po napotitvi.

6Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 15. 4. 2009, potem ko je bil njegov prvi sklep o zavrnitvi nadaljevanja postopka razveljavljen, izvršbo nadaljevalo, sklep o izvršbi razveljavilo v delu, v katerem je bila izvršba dovoljena, in sklenilo, da bo o zahtevku in stroških odločilo Okrožno sodišče v Ljubljani v pravdnem postopku. Pritožbo tožene stranke je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo s sklepom z dne 11. 11. 2009.

Razlogi za zavrnitev revizije

7Po določbi prvega odstavka 144. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. l. RS, št. 67/93 in nasl. – v nadaljevanju ZPPSL) je stečajni senat s sklepom napotil upnika, čigar terjatev je bila prerekana, da začne v 15 dneh od dneva vročitve sklepa postopek pred sodiščem ali drugim organom za ugotovitev prerekane terjatve. Za primer, če tako ni ravnal, je v bilo v drugem odstavku istega člena določeno, da se njegova terjatev ne upošteva pri razdelitvi stečajne mase.

8Navedena zakonska ureditev ne govori o začetku pravdnega postopka, ampak o začetku kakršnega koli postopka pred sodiščem ali drugim organom za ugotovitev prerekane terjatve, kar vključuje tudi predlaganje nadaljevanja že začetega postopka, ki je bil po določbi drugega odstavka 36. člena ZPPSL (zaradi začetka postopka prisilne poravnave) oziroma določbi 4. točke 205. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) (zaradi začetka stečajnega postopka) prekinjen. Tako stališče je bilo zavzeto v sklepih Vrhovnega sodišča III Ips 46/99 z dne 28. 5. 999, III Ips 88/99 z dne 8. 7. 1999 in sodbi III Ips 85/2004 z dne 14. 6. 2005 ter je del ustaljene sodne prakse.

9Revident omenja zadevo III Ips 131/2007, v kateri naj bi Vrhovno sodišče, kot pravi, od te prakse odstopilo in svoj odstop ustrezno utemeljilo. V navedeni zadevi (sklep z dne 20. 1. 2009) se Vrhovno sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem, ki je odločilno v tej zadevi. Ukvarjalo se je z vprašanjem, kakšne posledice ima ravnanje stranke, ki ravna v skladu z vsebino izreka sklepa stečajnega sodišča, in zavzelo stališče, da ji pravnega interesa v takem primeru ni mogoče odreči. V tej zadevi pa gre za obratno situacijo, saj tožeča stranka ni ravnala v skladu z napotitvenim sklepom. Revident omenja še nekatere odločbe višjih sodišč, ki pa niso sestavni del (ustaljene) sodne prakse Vrhovnega sodišča. Skrb za enotnost sodne prakse je naložena Vrhovnemu sodišču.

10Revident še uveljavlja, da bi moral stečajni upravitelj predlagati nadaljevanje postopkov, če prereka prijavljeno terjatev, pa ve, da glede nje že teče (prekinjen) postopek, medtem ko stečajni senat ne bi smel izdati napotitvenega sklepa. Tako stališče nima opore v zgoraj opisani zakonski ureditvi.

11Napotilo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bilo v skladu s prvim odstavkom 144. člena ZPPSL, tožeča stranka pa ni ravnala po njem, saj nadaljevanja prekinjenega postopka ni predlagala v petnajstih dneh. ZPPSL sicer neposredno ne določa, da je treba v primeru zamude omenjenega roka tožbo zavreči, vendar taka posledica izhaja iz nastalega pravnega položaja tožeče stranke. Po določbi drugega odstavka 144. člena ZPPSL njena terjatev, tudi če bi bila pravnomočno ugotovljena v tem gospodarskem sporu, ne bi bila upoštevana pri razdelitvi stečajne mase. Zato nima pravnega interesa za vodenje tega gospodarskega spora. Pritožbeno sodišče je zato njeno tožbo utemeljeno zavrglo na podlagi določbe drugega odstavka 181. člena ZPP, ki dovoljuje ugotovitveno tožbo le tedaj, če ima stranka korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja.

12Revident uveljavlja, da je bila v postopku kršena Ustava RS. Sklicuje se na načelo pravne države (2. člen Ustave), ki „zahteva, da so predpisi jasni in določni.“ Če predpisi niso taki, „je dana možnost različne uporabe zakona ter arbitrarnost državnih in drugih organov, kadar odločajo o pravicah državljanov“. Na abstraktni ravni to nedvomno drži.

13Določba prvega odstavka 144. člena ZPPSL najbrž res ni bila dovolj jasna in zato morda tudi ustavno sporna, vendar je to lahko veljalo le do objave sklepov Vrhovnega sodišča, navedenih v 8. točki obrazložitve. Od tedaj dalje ni bilo več nejasnosti, kako razumeti sporno zakonsko določbo. Zakonska določba je poleg tega takšna, da je nedvomno terjala odziv upnika, katerega terjatev je bila v stečajnem postopku prerekana in je prejel napotitveni sklep. Če je bil v negotovosti, kako ravnati, bi se lahko in moral pozanimati, kako zakonsko določbo in na njej temelječ napotitveni sklep razume sodna praksa. Zato v sedanjem času določbe ni mogoče (več) šteti za neustavno zaradi njene nejasnosti.

14Revident na koncu revizije uveljavlja, da je bilo kršeno načelo enakosti pred zakonom (14. člen Ustave), ker naj bi bili odločitvi višjega sodišča v tej zadevi (sklepom Višjega sodišča z dne 11. 11. 2009 in izpodbijani sklep) različni. Vendar pa bi bilo načelo enakosti pred zakonom kršeno le, če bi Vrhovno sodišče v tej zadevi odločilo v nasprotju z ustaljeno sodno prakso in takega odstopa ne bi utemeljilo s prepričljivimi razlogi.

15Ker se je izkazalo, da v reviziji uveljavljani razlogi niso utemeljeni, je Vrhovno sodišče revizijo tožeče stranke na podlagi četrtega odstavka 384. člena ZPP v zvezi s 378. členom ZPP zavrnilo.

Izrek o stroških postopka

16Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.