VSRS Sodba I Ips 39930/2011-824

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

A.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 10. 5. 2012 spoznalo za kriva:

L. B. storitve kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po drugem in četrtem odstavku 314. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 (dejanje opisano pod točko 1 izreka) ter mu izreklo kazen tri leta in šest mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas pripora od 21. 8. 2012 dalje, oprostilo pa ga je plačila stroškov kazenskega postopka in

R. M. storitve kaznivega dejanja pomoči pri izvršitvi kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po drugem v zvezi s četrtim odstavkom 314. člena KZ-1 v zvezi s 38. členom KZ-1 (dejanje je opisano pod točko 2 izreka) ter mu izreklo kazen tri leta in šest mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas pripora od 27. 10. 2011 dalje; oprostilo ga je plačila stroškov kazenskega postopka; v plačilo mu je naložilo premoženjskopravni zahtevek oškodovanca v znesku 1.560 EUR.

2Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 18. 9. 2012 ob delni ugoditvi pritožbi zagovornika obtoženega L. B., sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o vštevanju časa odvzema prostosti spremenilo tako, da se obtoženemu L. B. v izrečeno kazen všteje čas odvzema prostosti od 21. 8. 2011 dalje; v preostalem pa je pritožbo njegovega zagovornika ter v celoti pritožbi zagovornika obtoženega R. M. in okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Oba obtoženca je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

3Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega R. M. pravočasno, dne 18. 12. 2012, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v sodbi sodišča druge stopnje. Vrhovnemu sodišču predlaga, da razveljavi sodbo sodišča prve in druge stopnje v delu, ki se nanaša na obsojenega R. M. in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem dne 1. 2. 2013, meni, da zahteva ni utemeljena. Sodba obsojencu očita storitev kaznivega dejanja in v izreku navede vse izvršitvene oblike kaznivega dejanja pomoči pri storitvi kaznivega dejanja, kot je to določeno v 38. členu KZ-1. Sodišče druge stopnje je v točki 18. obrazložitve obrazložilo, kakšen je bil prispevek obsojenca pri storitvi kaznivega dejanja. Ne gre za nikakršna nasprotja med obrazložitvijo in izrekom, saj obrazložitev pojasni le odločilno vlogo obsojenca, ki nedvomno pomeni vsaj obliko udeležbe, ki mu je očitana. Z odgovorom državnega tožilca sta bila obsojenec in njegov zagovornik seznanjena ter se je zagovornik o odgovoru izjavil v vlogi z dne 7. 2. 2013.

B.

5Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v sodbi sodišča druge stopnje z navedbo, da je pritožbeno sodišče v obrazložitvi na strani 7 zapisalo, da je obsojeni „očitno vodil logistiko obravnavanega kaznivega dejanja“ ter da je „v bistvu na nek način vodil in koordiniral celotno dogajanje...“. Ker je v izreku potrjena sodba sodišča prve stopnje, ki govori o pomoči pri izvršitvi kaznivega dejanja, se izrek sodbe in obrazložitev sodbe ne skladata glede odločilnih dejstev in pomembnih pravnih vprašanj, obrazložitev pritožbenega sodišča pa je nejasna in nedorečena glede razlogov sodbe. Vložnik meni, da je navedena bistvena kršitev posledica nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja s strani prvostopnega sodišča, ki pritožbenemu sodišču otežuje izrek ustrezne sodbe.

6Obsojenec je bil z izpodbijano pravnomočno sodbo spoznan za krivega storitve pomoči pri izvršitvi kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po četrtem v zvezi z drugim odstavkom 314. člena v zvezi z 38. členom KZ-1. Iz v opisu dejanja v sodbi sodišča prve stopnje navedenemu načinu obsojenčevega delovanja izhaja, da je storilcem kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti dal na razpolago sredstva in odstranil ovire za storitev kaznivega dejanja (ta njegova ravnanja so v nadaljevanju opisa tudi konkretizirana), kar je storilcem (L. B., P. Č. in A. H.) omogočilo priti v notranjost hiše in tam povzročiti eksplozijo, zaradi česar je na stanovanjski hiši bila povzročena premoženjska škoda. V razlogih sodbe je sodišče prve stopnje glede udeležbe obsojenca pri kaznivem dejanju navedlo obširne razloge (stran 14 do 16). Tem razlogom je ob zavrnitvi pritožbe obsojenčevega zagovornika (vložene tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja), pritrdilo sodišče druge stopnje (točke 10 do 18 sodbe).

7Neutemeljeno zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zaradi neskladja med izrekom sodbe in njeno obrazložitvijo v sodbi sodišča druge stopnje, ko iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje (točka 18 sodbe) iztrga le del stavka, na podlagi katerega ocenjuje, da je zaradi tega podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe. V točki 18 sodbe je sodišče druge stopnje pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje o vlogi, načinu delovanja in udeležbi obsojenca pri kaznivem dejanju. Obrazloženo je sodišče zavrnilo zagovornikove pritožbene navedbe, da obsojenčev prispevek ni bil odločilen pri kaznivem dejanju in pritrdilo presoji sodišča prve stopnje o obsojenčevi vlogi in njegovi udeležbi kot pomagača pri kaznivem dejanju povzročitve splošne nevarnosti. Ravnanje in v sodbi sodišča prve stopnje opisano delovanje obsojenca, ki se je že pred dejanjem zanimal o možnosti nastanka požara na hiši, poskrbel za odstranitev varnostnih naprav, kasneje pa storilcem pomagal z nabavo predmetov, ki so jih storilci uporabili za izvršitev kaznivega dejanja, puščanjem odprtega okna na hiši, skozi katerega so storilci vstopili in puščanjem ključa v ključavnici, je ocenilo kot vodenje logistike obravnavanega kaznivega dejanja; s tem pa ni povzročilo nobene nejasnosti ali nedorečenosti v razlogih sodbe. Kolikor pa zagovornik v zahtevi razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe o udeležbi obsojenca kot pomagača pri kaznivem dejanju povzročitve splošne nevarnosti ne sprejema ter zatrjuje, da od sklenjene zavarovalne pogodbe ne bi imel nihče koristi, pod videzom bistvenih kršitev določb kazenskega postopka uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8Vrhovno sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki jo je zagovornik v zahtevi uveljavljal, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja kar ni dovoljeno, je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo.

9Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določbi 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek, nastal z vloženim izrednim pravnim sredstvom. Sodno takso bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje.