VSC sodba Cp 805/2012

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prisodilnem in zavrnilnem delu spremeni tako, da se zavrne zahtevek še za 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 10. 2011 dalje. V preostalem delu se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Spremeni se tudi odločitev o stroških postopka tako, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 849,23 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.
Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo odškodnino za škodo, ki jo je utrpel v prometni nezgodi 20. 12. 2010 v N., kot šofer tovornjaka, ki je zaradi zimskih razmer trčil v ograjo in brežino. Tožnik je zahteval odškodnino iz naslova AO plus zavarovanja. Ob nezgodi je utrpel zlom 10. rebra desno, zlom 11. in 12. rebra levo, lažjo obtolčenino pljuč, zlom prečnih odrastkov 1., 2. in 3. ledvenega vretenca levo in ureznino na levem boku. Izvedenec je ocenil, da sodijo te poškodbe med lahke do srednje hude primere, po Fischerjevi klasifikaciji pa med II. do III. skupino. Sodišče je tožniku priznalo odškodnino za fizične bolečine in neugodnosti povezane z zdravljenjem od zahtevanega zneska 9.000,00 EUR 8.500,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa mu je sodišče prisodilo 6.800,00 EUR od zahtevanih 10.000,00 EUR. Tako mu je prisodilo skupno odškodnino v višini 15.300,00 EUR, od te odškodnine pa mu je odštelo že delno plačano odškodnino, ki jo je valoriziralo na višino 6.394,50 EUR. Tožniku je prisodilo tudi zahtevane zakonske zamudne obresti od 13. 10. 2011 dalje, saj je zaključilo, da je tožena stranka s tem datumom prišla v zamudo. Pri tem se je oprlo na določbo 378. in 299. ter 943. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). O stroških postopka je odločilo glede na tožnikov uspeh v pravdi in ugotovilo, da je tožnik uspel z 70 %, toženka pa z 30 %.

Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila in uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, predlaga, da sodišče zavrne zahtevek še za 6.300,00 EUR in da odloči o stroških tega postopka. Sodišču očita, da je odmerilo previsoko odškodnino, ki ni v skladu s sodno prakso. Pri tem ponavlja dejansko stanje, ki ga je navedlo sodišče prve stopnje, navaja, da ima tožnik le občasne bolečine v lažji obliki ter pri določenih gibih, položajih in pri določenem delu. Sodišče je tudi napačno upoštevalo bodoče bolečine pri odškodnini za fizične bolečine in neugodnosti zdravljenja, saj bi te bolečine lahko upoštevalo le enkrat, ne pa pri obeh odškodninskih postavkah. Sodišču očita, da je v tem delu odločilo tudi preko zahtevka tožeče stranke, saj tožeča stranka pri odškodnini za fizične bolečine in neugodnosti ni zahtevala odškodnine za bodoče bolečine. Tako bi bila utemeljena odškodnina za fizične bolečine in neugodnosti največ 5.000,00 EUR. Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa bi bila primerna odškodnina največ 4.000,00 EUR.

Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem prereka navedbe tožene stranke v pritožbi ter meni, da je stvar materialnopravne presoje, pri kateri obliki škode bo sodišče upoštevalo bodoče bolečine. Meni, da prisojena odškodnina glede na vse posledice in na težo poškodb, ni previsoka.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je kot pravno podlago, po kateri je odmerilo primerno višino odškodnine (temelj odškodninske odgovornosti ni bil sporen), pravilno navedlo določbo 179. člena OZ, po kateri je višina odškodnine odvisna od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, vendar ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njegovo naravo in namenom. Prav tako je pravilno navedlo določbo 182. člena OZ, ki je pravna podlaga za odločanje o odškodnini tudi za bodočo škodo. Vendar pa pritožnica pravilno opozarja, da sodišče tožniku ni utemeljeno priznalo odškodnine za bodoče telesne bolečine tudi pri prvi odškodninski postavki. Ni sicer res, kot trdi pritožnica, da lahko sodišče bodoče fizične bolečine upošteva samo pri eni obliki škode, saj je sodna praksa enotna, da se lahko bodoče bolečine upoštevajo ne le pri odškodnini za fizične bolečine in neugodnosti zdravljenja, ampak tudi, pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kadar takšne bodoče bolečine predstavljajo tudi znatno omejitev na področjih tožnikovega dela ali življenja. Vendar pa je sodišče vezano na trditveno podlago tožeče stranke, zato pritožnica pravilno opozarja, da tožeča stranka pri odškodnini za fizične bolečine in neugodnosti zdravljenja ni zahtevala odškodnine tudi za bodoče fizične bolečine, saj je izrecno navedla, da je tožnik trpel fizične bolečine do konca zdravljenja in sicer lažje oblike z vmesnimi obdobji srednje hudih in hudih bolečin (navedbe v tožbi). Izvedenec je v mnenju sicer navedel, da bo tožnik tudi v bodoče prenašal določeno stopnjo fizičnih bolečin, vendar pa tožeča stranka tudi v vlogi, ki jo je podala po podanem mnenju izvedenca medicinske stroke, ni zatrjevala, da bo tožnik prenašal tudi bodoče fizične bolečine pri odškodninski postavki za fizične bolečine in neugodnosti zdravljenja. Ob bolečinskem obdobju, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in sicer, da je tožnik prenašal trajno hude bolečine le 4 dni, občasne hude dva tedna, trajne zmerne tri tedne in občasne zmerne šest tednov in ob tem, da bo imel občasne pojemajoče lahke bolečine do zaključka zdravljenja, ob upoštevanju, da je zdravljenje trajalo samo tri mesece in 19 dni, je prisojena odškodnina nekoliko previsoka. Tako je primerna odškodnina za to obliko škode 5.500,00 EUR. V tem delu je pritožba delno utemeljena, nižja odškodnina, kot jo je navedla v pritožbi tožena stranka, pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera in ob dejanskem stanju, ki ga je pravilno (razen v navedenem) ugotovilo sodišče prve stopnje, ne bi bila primerna.

Dejanskega stanja, ki ga je v zvezi s trajnimi posledicami poškodbe ugotovilo sodišče prve stopnje in natančno obrazložilo v sodbi, pritožnica s pritožbo ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenca medicinske stroke in ob tožnikovi izpovedbi prepričljivo ugotovilo, da sicer funkcionalnih trajnih posledic pri kliničnem pregledu izvedenec ni ugotovil, je pa kot posledica poškodbe šteti bolečine, ki se javljajo v predelu spodnjih rebrnih lokov obojestransko in so v obsegu občasnih, lažjih do zmernih bolečin, v 50 % pa so posledica poškodbe tudi bolečine, ki se javljajo v ledveni hrbtenici. Takšne bolečine tožnika omejujejo v vsakdanjem življenju pri delih, ki zahtevajo dolgotrajno sedenje, pogosto prepogibanje, dvigovanju težkih bremen in predklona, ležanju na boku in v tem smislu trajno zmanjšajo tožnikove življenjske aktivnosti. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da tožnik opravlja delo prevoznika, zato mora veliko sedeti v tovornem vozilu, zato mu je sodišče tudi verjelo, da pri takšnem delu znatnejše duševno trpi. Pri odmeri odškodnine je sodišče prve stopnje prav tako upoštevalo starost oškodovanca, ki je bil ob prometni nezgodi star 41 let. Ravno ob upoštevanju dejstva, da je tožnik poklicni šofer, kar pomeni, da je njegovo delo vezano na dolgotrajnejše sedenje, je po mnenju pritožbenega sodišča odškodnina za to obliko škode v prisojeni višini primerna in pritožba v tem delu ni utemeljena.

Pritožnica v pritožbi sicer ne pove v čem vidi bistveno kršitev določb postopka, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu sodbe sodišča prve stopnje takšne kršitve ni našlo.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je prisojena odškodnina nekoliko previsoka in ker jo je ob pravilni uporabi materialnega prava (določbe OZ-179,182 člen) znižalo, je bilo potrebno v posledici spremeniti tudi odločitev o stroških postopka, saj je uspeh tožene stranke manjši in sicer sodišče prve stopnje je štelo, da je bil ob prisojeni odškodnini v višini 8.905,00 EUR uspeh tožeče stranke 70 %. Takšnega izračuna uspeha tožeča stranka ni izpodbijala. Zaradi spremembe sodbe sodišča prve stopnje, ko je bilo potrebno odškodnino znižati za 3.000,00 EUR, je sedaj uspeh tožeče stranke ob enakem izračunavanju uspeha, kot ga je opravilo sodišče prve stopnje, 42 %. Glede na to je bilo potrebno spremeniti izrek o stroških postopka.

Na pritožbeni stopnji je bil sporen znesek 6.300,00 EUR, tožena stranka pa je s pritožbo delno uspela, saj je bila odškodnina znižana za 3.000,00 EUR. Tožena stranka stroškov pritožbenega postopka ni priglasila, zato je izrek o stroških odpadel. Odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi zadeve, zato tožeča stranka sama nosi te stroške (ZPP člen 165, 154/1).