VSC sodba Cp 721/2012

Pritožba se zavrne in se potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo z dne 24. 8. 2012 v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki povrniti 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2012 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti tudi 352,80 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema sodbe, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženec se je proti uvodoma navedeni zamudni sodbi pravočasno pritožil. V laični pritožbi navaja, da si je 1. 6. 2011 res sposodil od tožnika denar, vendar ne 2.500,00 EUR, pač pa 1.600,00 EUR. Vsota, ki jo navaja tožnik, je izmišljena, ker so v njej vštete astronomske obresti. Tožnik je od toženca prejel po pošti trikrat po 160,00 EUR (dvakrat Zagorje, enkrat Ljubljana), in enkrat 160,00 EUR (Dolenjska), ter enkrat na roke 300,00 EUR (27. december 2011) vpričo toženčeve žene in nato še od toženčeve žene 26. 4. 2011 v Zagorju vpričo toženčevega tasta 1.000,00 EUR. Toženec navaja, da ima dokazila pošte, da mu je denar pošiljal. Tožniku je tako vrnil 1.940,00 EUR. Toženec priznava, da je podpisal pogodbo, ker je tožnik rekel, da ne more navesti v pogodbi 10 % obresti, ker to pomeni oderuštvo in je kaznivo, ter navaja, da je dvakrat poklical tožnikovega odvetnika za izvensodno poravnavo, ki mu jo je poslal, vendar ga ni dobil. Po telefonu pa mu je povedal, da si je sposodil od tožnika samo 1.600,00 EUR in ne 2.500,00 EUR. Toženec meni, da tožnik nima dovoljenja računati takšne obresti, saj mu je vrnil 1.600,00 EUR in 340,00 EUR obresti.

Tožnik v odgovoru na tožbo navaja, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, sicer pa so tudi pritožbene navedbe glede zneska posojila neresnične, kajti toženec je svoj podpis na posojilni pogodbi z dne 1. 6. 2011 overil pri notarju. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrže in tožencu naloži povrnitev nadaljnjih tožnikovih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zamudno sodbo izdalo v skladu z določbo prvega odstavka 318. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožnik ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da mu je bila tožba pravilno vročena v odgovor, da v roku ni odgovoril na tožbo, in tudi ne ugotovitve, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati. Po oceni pritožbenega sodišča pa je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da so izpolnjeni tudi preostali pogoji za izdajo zamudne sodbe.

Sodišče o utemeljenosti tožbenega zahtevka v zamudni sodbi odloči na podlagi predpostavke, da so tožnikove navedbe, na katerih sloni tožbeni zahtevek, resnične. Posledica toženčeve procesne pasivnosti (dejstva, da toženec v danem roku ni odgovoril na tožbo, ki mu je bila pravilno vročena v odgovor) je namreč absolutna domneva o priznanju resničnosti v tožbi navedenih dejstev. Sodišče prve stopnje zato v tožbi predlaganih dokazov ne izvaja. Preden izda zamudno sodbo, opravi le presojo, ali navedbe o dejstvih morda ne nasprotujejo tožbi priloženim dokazom. Zaključki, do katerih pri tem pride, niso dokazni oziroma vsaj ne v smislu, da bi se z njimi ovrglo ali dokazalo katero od v tožbi navedenih dejstev, pač pa so le podlaga za (ne)izdajo zamudne sodbe. Ali drugače povedano: sodišču prve stopnje ni potrebno ugotavljati nobene od tožbenih trditev o pravnopomembnih dejstvih. Zaradi navedenega zamudne sodbe ni moč izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot je sodišče stranki pravilno opozorilo v pravnem pouku izpodbijane zamudne sodbe (drugi odstavek 338. člena ZPP).

Ker se torej šteje, da je toženec priznal v tožbi navedena dejstva, jim torej ne more ugovarjati po izdaji zamudne sodbe. Z navedbami v pritožbi pa toženec dejansko uveljavlja ravno nedopusten pritožbeni razlog, saj izpodbija ugotovljeno dejansko stanje s trditvami, da si je izposodil manj denarja, in sicer 1.600,00 EUR, da so v vtoževanem znesku vštete astronomske obresti in da je tožniku vrnil 1.940,00 EUR, zaradi česar pritožbene navedbe niso upoštevne. Tudi če bi bilo šteti navedbe v pritožbi kot materialnopravne ugovore, je potrebno ugotoviti, da so ti ugovori nujno povezani z dejanskim stanjem, torej dejanskimi ugotovitvami o okoliščinah sklepanja posojilne pogodbe, na katerih temelji zahtevek tožeče stranke za vračilo posojenega zneska in zamudnih obresti, zato so tudi ti ugovori v pritožbenem postopku neupoštevni.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da iz dejstev, ki so zatrjevana v tožbi (tožnik v tožbi trdi, da je tožencu 1. 6. 2011 posodil 2.500,00 EUR, toženec pa se je zavezal ta znesek vrniti do 30. 1. 2012), izhaja, da so pravna podlaga tožbenemu zahtevku določbe 569. in prvega odstavka 574. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Prvi odstavek 569. člena OZ določa, da se s posojilno pogodbo posojilodajalec zavezuje, da bo posojilojemalcu izročil določen znesek denarja ali določeno količino drugih nadomestnih stvari, posojilojemalec pa se zavezuje, da mu bo po določenem času vrnil enak znesek denarja oziroma enako količino stvari iste vrste in kakovosti. Obveznost posojilojemalca je določena v prvem odstavku 574. člena OZ, in sicer da mora v dogovorjenem roku vrniti enako količino stvari iste vrste in kakovosti. Sodišče prve stopnje je glede na trditve v tožbi o roku, določenem za izpolnitev, pravilno uporabilo materialno pravo tudi v okviru odločanja o zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).

Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani tisti pritožbeni razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje.

Odgovor na pritožbo v ničemer ni prispeval k odločanju pritožbenega sodišča, zato stroški v zvezi z njegovo sestavo niso potrebni pravdni stroški in jih mora tožnik sam kriti (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).