VSRS Sklep II Ips 341/2010

Revizija se zavrže.

1Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik terjal odločitev, da sta mu „toženi stranki dolžni plačati“ odškodnino 77.783,32 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo s predlogom za razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj in vrnitev zadeve v novo sojenje.

4Izvod tožnikove revizije je bil vročen toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

5Revizija ni dovoljena.

6Po določbah drugega in tretjega odstavka 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR, ali če jo v skladu s 367.a členom istega zakona dopusti sodišče. Noben od obeh navedenih pogojev v obravnavanem primeru ni izpolnjen, saj revizija ni bila dopuščena, medtem ko vrednost izpodbijane zavrnilne pravnomočne sodbe ne presega navedenega mejnega zneska za dovoljenost neposredne revizije. Izrek pravnomočne sodbe namreč določa, da se zavrne tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik terjal odločitev sodišča, da sta mu „toženi stranki dolžni“ plačati znesek 77.783,32 ERU s pripadki. V izreku sodbe, povzetem po zahtevku iz tožbe tožnika, torej ni določeno, da je podana solidarnost dolžnikov – tožencev pri plačilu zahtevanega zneska odškodnine 77.783,32 EUR. Solidarnost dolžnikov (tožencev) se ne domneva, temveč mora biti s tožbenim zahtevkom uveljavljana in v izreku sodbe izrecno opredeljena. V primeru, da denarna obveznost ni opredeljena kot nerazdelna obveznost dolžnikov (tožencev), gre za deljivo obveznost. Če je pri deljivi obveznosti več dolžnikov in ni določena drugačna delitev, se po določbi drugega odstavka 412. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (glej 1060. člen Obligacijskega zakonika) deli obveznost med njimi na enake dele. To pomeni, da je vrednost izpodbijanih delov pravnomočne sodbe o zavrnitvi zoper vsakega od obeh tožencev uveljavljanih odškodninskih zahtevkov (2-krat po) 38.891,67 EUR, ki ju glede na določbo drugega odstavka 41. člena ZPP ni mogoče seštevati; posamično pa znesek 38.891,67 EUR ne presega mejnega zneska za dovoljenost tako imenovane direktne revizije. Zato je bilo treba revizijo tožnika na podlagi določbe 377. člena ZPP kot nedovoljeno zavreči.