VSK sodba Cp 609/2012

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik je dolžan tožencu povrniti pritožbene stroške v znesku 2.243,84 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku paricijskega roka.

S sodbo P 1 z dne 16.7.2009 v zvezi z odločbo pritožbenega sodišča Cp 17/2010 z dne 9.6.2010 je bil pravnomočno zavrnjen primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal ničnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 21.3.1998 z notarskim zapisom med preživljancem F.Š. (očetom pravdnih strank) in tožencem. V posledici zavrnitve tega tožbenega zahtevka sta bila zavrnjena tudi zahtevka, da se v zapuščino po pok. F.Š. vrnejo nepremičnine, ki so bile predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju in zahtevek, da se v zemljiški knjigi vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje, torej vpišejo nepremičnine ponovno na pok. F.Š. Z izpodbijano sodbo pa je sodišče prve stopnje odločalo o podrejenem zahtevku in je zavrnilo tudi zahtevek na ugotovitev, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju z dne 21.3.1998 z notarskim zapisom sestavljena po notarju M.M., sklenjena med preživljancem F.Š. in preživljalcem D.Š., glede razpolaganja s 95/100 nepremičnin parc. št. 1805, 1806, 1868/169, 1868/186 in 1868/354, vse vpisane v vložku številka 61 k.o. B., darilo F.Š. D.Š.-ju; prav tako je zavrnilo ostala dva podrejena zahtevka: - da se te nepremičnine v obsegu neodplačnega dela s 95/100 nepremičnin glede na celoto vrnejo v zapuščino po pokojnem F.Š., umrlem 22.12.2004 in - na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe Okrajnega sodišča v Sežani pod opravilno številko Dn 1 in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, da se razveljavi vpis lastninske pravice pri 95/100 nepremičnin 1805, 1806, 1868/169, 1868/186 in 1868/354, vse vpisane v vložku 61 k.o. B. in se pri teh parcelah vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje z vknjižbo lastninske pravice v korist F.Š. do deleža 1/1. Odločilo je o vseh stroških postopka in tožniku, ki v pravdi ni uspel niti s primarnim niti s podrejenim zahtevkom, naložilo, da plača tožencu 18.218,78 EUR pravdnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči 15. dne po roku za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Tožnik v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz člena 338. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Sodišču prve stopnje očita kršitev določbe prvega odstavka 184. člena ZPP. Moralo bi odločiti o njegovem podrejenem zahtevku iz vloge z dne 29.1.2008, saj je bila obravnava v tej zadevi zaključena 31.1.2008 in ne o podrejenem zahtevku z dne 30.6.2009, ki ga je tožnik spremenil po razveljavitvi prvostopenjske sodbe s sklepom z dne 31.3.2009. Tožnik ne razume, zakaj je sodišče v povezavi s spremenjenim tožbenim zahtevkom navedlo določbe o prekluziji glede navajanja novih dejstev in dokazov. V zvezi s tožbenim zahtevkom, ki je bil spremenjen 30.6.2009, tožnik ni ponudil nobenih novih dokazov in navajal nobenih novih dejstev. Vsa dejstva in dokaze je navajal že v tožbi in jih je na naslednjih obravnavah zgolj konkretiziral. Obrazložitev je v tem delu nerazumljiva in v nasprotju z zapisniki. V sodbi je sicer obrazloženo, zakaj ni izveden dokaz z izvedencem, vendar se tožnik z obrazložitvijo na 11. strani sodbe ne strinja. Tožnik je izvedenca gradbene in finančne stroke predlagal že v tožb. Toženec ni izrecno ugovarjal tožnikovi oceni vrednosti nepremičnin, ki so bile predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Šele na naroku 22.11.2007 je izjavil, da je vrednost nepremičnega premoženja v višini, kot je določena v pogodbi o dosmrtnem preživljanju. Toženčeva ocena vrednosti nepremičnin se je bistveno razlikovala od vrednosti, ki jo je navajal tožnik v tožbi in ki jo je ugotovil na podlagi ocene nepremičninskih agencij. Zato tožnik meni, da bi sodišče moralo izvesti dokaz, ki je bil predlagan že v tožbi. Sodišče je sicer na eni od obravnav sledilo tožnikovemu predlogu, vendar kasneje ni nikoli izdalo pisnega sklepa o postavitvi izvedenca gradbene stroke, niti tega dokaza ni izvedlo. V tem delu vidi kršitev določb 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izvedba tega dokaza je pomembna za presojo tožbenega zahtevka, saj je tožnik s tem dokazom in oceno realnega bremena preživljanja dokazoval, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju dejansko mešana pogodba in da predstavlja v 95 % darilo, torej neodplačno razpolaganje, le v 5 % je pogodba o dosmrtnem preživljanju in v tem delu odplačna. Izpodbijana sodba je nerazumljiva, v njej ni zaključkov, na podlagi katerih bi sodišče razsodilo, da pogodba o dosmrtnem preživljanju ni mešana pogodba in zaradi česar je posledično zavrnjen tožbeni zahtevek. Tožnik se strinja z zaključkom, da gre pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju za rizično pogodbo, ker je šele s smrtjo preživljanca mogoče dokončno ugotoviti, za katero pogodbeno stranko je bila pogodba bolj, oziroma manj rizična. Vendar pa mora biti riziko v takih pogodbah ob sklenitvi enak za obe pogodbeni stranki. V času sklenitve pogodbe je mogoče natančno oceniti vrednost preživljančevega premoženja, ne pa tudi vrednost realnega bremena. V praksi so izvedenci ocenjevali vrednost realnega bremena na podlagi pričakovane življenjske dobe pogodbenih strank in obsega obveznosti, ki so jih pogodbene stranke prevzele s pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Če dajatev in protidajatev že ob sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju nista v sorazmerju, ker že objektivno ni mogoče, da bi bilo kadarkoli dajatev in protidajatev izenačiti, kot je bilo v konkretnem primeru, kjer je šlo za izrazito nesorazmerje med vrednostjo premoženja preživljanca in vrednostjo realnega bremena preživljalca, je nemogoče govoriti o enakosti pogodbenih strank in o samo odplačni pogodbi. Napačna je dokazna oceni posameznih navedb o okoliščinah ob sklenitvi pogodbe. Dejansko stanje v tem delu ni pravilno ugotovljeno. Prav tako niso ugotovljena vsa relevantna dejstva. Tudi o stroških postopka ni pravilno odločeno. Tožencu so priznani stroški za sestavo dveh odgovorov na tožbo in dveh odgovorov na začasno odredbo, čeprav je toženec te vloge posredoval hkrati v enem aktu. Sodišče pa je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo sploh že pred je toženec odgovoril na ta predlog. Sodbe v delu, ki se nanaša na stroške za sestavo pripravljalnih vlog za zastopanje na narokih, sestavo pritožb in odgovorov na pritožbe ter taks ni mogoče preizkusiti, ker je naveden le skupen znesek in zato ni mogoče ugotoviti, ali so bili ti stroški odmerjeni v skladu z določili ZPP, odvetniško tarifo in sodno takso kot navaja sodišče. Hkrati tožnik še navaja, da se glede na ustaljeno sodno takso za sestavo odgovora na pritožbo stroški priznajo le izjemoma. To sodno prakso bi moralo sodišče upoštevati tudi v tem primeru.

Toženec je odgovoril na pritožbo in v odgovoru navajal, da tožnik očitno niti sam ne ve, kakšen zahtevek se še obravnava. Zahtevke je med pravdo neprestano spreminjal. Ves čas je izpostavljal ekvivalenco, saj je od začetka zatrjeval, da je nesorazmerje med tem, kaj je toženec prejel po pogodbi in kaj je očetu na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju dal. Ta okoliščina pri rizičnih pogodbah sploh ni pomembna. Za očeta je skrbel ves čas in to že 20 let pred sklenitvijo pogodbe. Toženec za tožnika sploh vedel ni, saj se je pojavil šele v zapuščinskem postopku kot nezakonski sin. Za očeta se ni brigal. Premoženje, ki ga je prejel, ni le premoženje pokojnega F.Š., ampak je to premoženje ves čas ustvarjal tudi toženec, kar pa za sedanje pravdaje niti ni pomembno. Vztraja da pogodba, ki sta jo sklenila z očetom 21.3.1998, ni mešana pogodba. Mešana ni bila niti ob sklepanju, niti po vsebini. Nikoli ni bila razveljavljena, pravnomočno je zavrnjen zahtevek na ugotovitev njene ničnosti, zato meni, da mora sodišče upoštevati pravno podlago prenosa lastništva na toženca, to je veljavno pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Tudi glede stroškov postopka je sodišče prve stopnje pravilno odločilo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, tožencu pa naloži v plačilo še stroške odgovora na pritožbo. Toženec je sicer skušal s tožnikom skleniti poravnavo, da ne bi imel tako visokih stroškov, vendar tožnik nikoli ni bil pripravljen z njim skleniti poravnave, zato vztraja tudi pri povračilu stroškov odgovora na pritožbo, saj mu je tožnik v tem postopku povzročil velike stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje odločiti o podrejenem tožbenem zahtevku, ki ga je tožnik uveljavljal v pripravljalni vlogi z dne 29.1.2008 in ne o tistem, ki je bil dokončno postavljen na glavni obravnavi 30.6.2009 (list. št. 152 spisa), ni utemeljen. Na tej obravnavi je tožnikova pooblaščenka „popravila“ podrejeni tožbeni zahtevek tako, da je zahtevala „črtanje“ 1. točke, ki se nanaša na premičnine, v ostalem delu pa samo preštevilčenje členov. Sodišče prve stopnje je spremembo tožbe, ki je dejansko pomenila delni umik podrejenega zahtevka glede premičnin, dovolilo, zato je pravilno s sodbo odločalo o podrejenem zahtevku, ki je bil sicer v celoti oblikovan v pripravljalni vlogi 29.1.2008 (l. št. 94 spisa), iz tega zahtevka je izločilo le premičnine, ker je za premičnine bil zahtevek na obravnavi 30.6.2009 umaknjen. Tožnik kršitev postopka v tem delu zato očita neutemeljeno.

Drži pa pritožbeni očitek, da je izpodbijana sodba težko berljiva in mestoma težje razumljiva. Tudi v tej sodbi je, tako kot v predhodnih, sodišče prepisalo razloge prejšnjih prvostopenjskih in drugostopenjskih odločb, ki so v pretežnem delu brezpredmetni za konkretno odločitev, saj se nanašajo na pravnomočno zavrnjeni primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal ničnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju z navedbami, da sta pok. oče in toženec sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju zato, da bi tožnika prikrajšala za nujni delež, da dejansko oče preživljanja sploh ni potreboval in naj bi bila pogodba o dosmrtnem preživljanju sklenjena v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Ker je ta tožbeni zahtevek pravnomočno zavrnjen, prepisovanje utemeljitev iz prejšnjih odločb le po nepotrebnem obremenjuje izpodbijano odločbo.

Ker zahteva tožnik z zahtevkom, ki je predmet konkretne odločbe, ugotovitev, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju gleda razpolaganja s 95/100 darilo (iz tega zahtevka izvaja še zahtevka na vračilo nepremičnin v obsegu neodplačanega dela (95/100) v zapuščino po pok. F.Š. in na vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja, pred vknjižbo toženca na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju), je v ponovljenem postopku sodišče prve stopnje ugotavljalo kakšna je bila prava pogodbena volja pok. očeta pravdnih strank in toženca, ko sta sklepala pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Ugotovilo je, da je toženec že pred sklenitvijo pogodbe skrbel za očeta, saj s tožnikom oče ni imel nobenih stikov. Tožnik je bil njegov izvenzakonski sin, za katerega je toženec zvedel šele, ko je bil star 50 let. Toženec pa je živel skupaj s starši v stari hiši vse do leta 1996, ko se je preselil v novo hišo, ki je zgrajena v bližini. Za očeta, ki mu je preuredil del stavbe, je ves čas skrbel, ker je bila razdalja med stavbama 10 do 15 metrov. Oče je bil bolnik, imel je sladkorno bolezen, visok krvni tlak, težave s hrbtenico, prizadeta pljuča, povečano prostato. 9 let je očetu kuhal kosila, večerje je kuhala njegova žena, ki je očetu tudi prala in likala. Finančne pomoči oče ni potreboval. Glede na okoliščine, v katerih je bila sklenjena sporna pogodba o dosmrtnem preživljanju je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bila prava pogodbena volja skleniti odplačen pravni posel. Za očeta je ves čas skrbel toženec. S tožnikom zapustnik ni imel nobenih stikov. Po smrti žene je ostal sam. Zato je odločitev očeta, da sklene s sinom, za katerega je vedel, da bo moral zanj skrbeti tudi v starosti in bolezni in da bo le od njega prejel vso pomoč in podporo, ki jo bo potreboval in mu jo je toženec dajal že pred sklenitvijo pogodbe, razumna. Drži stališče izpodbijane sodbe, da pogodba o dosmrtnem preživljanju kot tvegana pogodba, ni podvržena presoji načela enake vrednosti dajatev. Enaka vrednost dajatev, če se upoštevajo samo materialne dajatve, niti ne more priti v poštev že zaradi dejstva, da ob sklepanju pogodbe ni znano kakšno starost bo preživljanec dejansko dočakal oziroma koliko časa bo moral preživljalec izpolnjevati svojo obveznost. Poleg dejstva, da so te pogodbe aleatorne, pa se morajo pri teh pogodbah preživljalčeve obveznosti presojati bolj kompleksno in upoštevati tudi tiste obveznosti, ki so nedenarne narave in so lahko še bolj obremenjujoče, kot tiste, ki se lahko denarno ovrednotijo. Glede na razmerje, ki je vladalo med pogodbenima strankama, je zato prepričljiva ugotovitev, da je zapustnik s sklenitvijo pogodbe dejansko hotel zaradi zagotovitve vse pomoči, ki jo bo potreboval, dati tožencu ustrezno odmeno, to je svoje premoženje. Drži pa pritožbena navedba, da sodna praksa tudi pri teh pogodbah večkrat terja ugotavljanje, ali le niso v odplačnem poslu, sklenjenem med zapustnikom in dedičem, tudi elementi darilne pogodbe in v kakšnem obsegu. V sodni praksi se zato v primerih zatrjevanj velikih nesorazmerij v dokaznem postopku te trditve dokazujejo z izvedenci. V teh sporih se običajno upošteva obseg izročenega premoženja; obseg dogovorjene obveznosti, kakršen se je pričakoval ob sklenitvi pogodbe in kakršen je kasneje dejansko bil; ob vsem tem pa še aleatornost takšnega posla (1). V primeru, da bi bila v tej zadevi vložena sklepčna tožba, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, bi zato tudi po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje moralo v postopek pritegniti izvedenca, ki ju je predlagal tožnik že v tožbi.

Tožba na ugotovitev, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju delno darilna, je tožba, s katero tožnik zahteva ugotovitev dejstva. Takšna ugotovitvena tožba je načeloma nedopustna. Vendar se je v sodni praksi v primerih izpodbojnih tožb dopuščal tudi takšen vmesni ugotovitveni zahtevek. Če bi zapustnik sklenil s tožencem pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki bi bila delno fiktivna, ker bi prikrivala darilo, bi vrnitev darila v zapuščino moral uveljavljati z izpodbojno tožbo. Pravica dediča, ki zahteva nujni delež, ko je prišlo do odsvojitve tega, kar bi sicer spadalo v zapuščino z darilom, je namreč posebna vrsta izpodbojne tožbe. Zato bi moral tožnik zahtevek v tem sporu oblikovati kot oblikovalni in dajatveni. Ne zadošča le dajatveni zahtevek, kot je bil oblikovan 2. in 3. točki, ampak bi tožnik moral uveljavljati tudi zahtevek, da pravno dejanje (darilno, neodplačno razpolaganje v pogodbi o dosmrtnem preživljanju) nima pravnega učinka proti tožniku glede nepremičnin, ki so bile predmet darilne pogodbe do deleža, ki je potreben zato, da bo prejel nujni delež. Izpodbojna pravica se lahko uveljavlja samo sodno (2). Med postopkom je toženec tožnika oziroma njegovo pooblaščenko večkrat opozoril, da je vložena tožba nesklepčna. Tudi pritožbeno sodišče je v odločbi Cp 17/2010 z dne 9.6.2010 opozorilo na pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka. V tej odločbi je bil citiran tudi strokovni članek dr. Mateje Končina-Peternel o Oblikovanju tožbenih zahtevkov v takšnih sporih, kot je konkreten. Ko je razveljavilo prejšnjo sodbo, s katero je sodišče prve stopnje že odločalo o podrejenem tožbenem zahtevku (naš Cp 1385/2010 z dne 7.6.2010), je v tč. 12 še enkrat opozorilo tožnika na pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka. Tožnik oziroma njegova pooblaščenka teh opozoril ni upoštevala. Med postopkom se je sicer tožbeni zahtevek večkrat spreminjal, a vse do konca obravnave ni bil postavljen oblikovalni zahtevek. Tožba, ki poleg zahtevka za vrnitev darila v zapuščino ne vsebuje tudi oblikovalnega zahtevka, ni sklepčna (3). Čeprav so sodišča v dosedanji sodni praksi večkrat tolerirala zahtevke, ki niso vsebovali oblikovalnega zahtevka, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnik v tej zadevi bil tolikokrat opozorjen in napoten na strokovno literaturo, da bi moral postaviti sklepčno tožbo in kakšna toleranca, da se mu to spregleda, ne bi bila razumna. Tožnik (oziroma njegova pooblaščenka) je vse napotke prezrl in vztrajal pri nesklepčni tožbi, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo (13. stran obrazložitve sodbe), da tožnik vrnitve darila v zapuščino ne more zahtevati, saj pogodba o dosmrtnem preživljanju ni bila ugotovljena kot nična, niti ni bila v nobenem delu izpodbita (razveljavljena). Toženec je v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik spornih nepremičnin na podlagi veljavnega pravnega posla. Pritožbeno sodišče je zato moralo pritožbo zavrniti in potrditi sodbo, s katero je bil zavrnjen podrejeni tožbeni zahtevek (člen 353 ZPP). Odločitev samo o vmesnem ugotovitvenem zahtevku bi bila ob dejstvu, da je zaradi nesklepčnosti zavrnjen zahtevek za vrnitev darila v zapuščino in za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, nesmiselna. Ker je tožba nesklepčna, okoliščina, da je bil zavrnjen dokazni predlog za izvedbo dokaza z izvedencem, ne more predstavljati bistvene kršitve postopka. Ta kršitev bi bila podana le, če bi bila vložena sklepčna tožba.

Neutemeljena je pritožba, ki izpodbija odločbo o stroških postopka. Tožnik utemeljeno navaja, da je toženec vložil en sam odgovor na tožbo in odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe. Res sta mu bili vročeni dve vlogi, vendar je bilo iz obeh jasno, da gre le za eno tožbo in en predlog za izdajo začasne odredbe. Zato bi moralo sodišče tožencu priznati kot potreben strošek samo za en odgovor in ne za dva, kot je zapisalo na 14. strani sodbe. Drži pritožbena navedba, da je predlog za izdajo začasne odredbe sodišče prve stopnje zavrnilo že s sklepom 13.2.2006, to je preden je toženec odgovoril na tožbo, vendar je ta sklep bil poslan le tožniku, zato je tožencu strošek z odgovorom na predlog za izdajo začasne odredbe nastal, saj za zavrnitev tega predloga v času vložitve odgovora ni vedel. Ne glede na to, da je v obrazložitvi odločbe o stroških zapisano, da mora tožnik tožencu plačati stroške dveh odgovorov na tožbo v višini 3000 točk in dveh odgovorov na predlog za začasno odredbo, pa je pritožbeno sodišče pri preizkusu pravilnosti izračuna stroškov ugotovilo, da je sodišče opravilo napačen seštevek, saj seštevek vseh priznanih stroškov znaša 21.775 odvetniških točk, sodišče pa je skupno seštelo ta znesek na 19.075 odvetniških točk. Če bi pritožbeno sodišče poseglo v to odločitev tako, da bi od pravilnega seštevka odbilo 2250 odvetniških točk (1500 za dodaten odgovor na tožbo, ki je bil neutemeljeno priznan in za neutemeljeno priznan dodaten odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe v višini 750 odvetniških točk), bi po pravilnem izračunu bil tožnik dolžan plačati tožencu 19.525 odvetniških točk, kar je več, kot je odmerjeno z izpodbijano odločbo. Iz teh razlogov pritožbeno sodišče, ne glede na zgoraj pojasnjeno napačno stališče, v stroškovno odločbo ni posegalo. V ostalem delu pritožba pavšalno napada stroškovno odločbo. Ne drži, da se odločitev o odmeri stroškov ne da preizkusiti. V spisu so specificirani stroški in bi zato moral tožnik konkretno povedati, kateri stroški so bili napačno odmerjeni in zakaj. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ne bi smelo tožencu priznavati stroškov za sestavo odgovorov na pritožbe. ZPP določa, da se pošlje po 344. členu nasprotni stranki pritožba v odgovor in nasprotna stranka sme v 15 dneh od prejema pritožbe podati pri sodišču odgovor na pritožbo. Sodna praksa res večkrat ne prizna stroškov odgovora na pritožbo, vendar to v primerih, ko odgovor na pritožbo nima nobene vsebine. Če pa je odgovor na pritožbo sestavljen vsebinsko, ima stranka glede na določbo 344. člena ZPP pravico do povračila stroškov, ki so ji nastali z odgovorom. Poleg tega stranka, ki ne vloži odgovora na pritožbo, lahko izgubi pravico do nadaljnjega pravnega sredstva, saj je po stališču Ustavnega sodišča odgovor na vloženo pravno sredstvo procesna predpostavka za morebitno ustavno pritožbo (4). Zato je pritožbeno sodišče tudi v tem primeru toženi stranki priznalo stroške odgovora na pritožbo, ki so odmerjeni v skladu z odvetniško tarifo, neutemeljeno pritožbo pa zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353. ZPP).

-------------------------------

op. št. 1: Npr. odločba II Ips 703/94, II Ips 441/93, II Ips 811/2008.

op. št. 2: Obligacijski zakonik s komentarjem N. Plavšak in drugih, 1. knjiga, stran 163.

op. št. 3: Dr. Mateja Končina-Peternel: Oblikovanje tožbenih zahtevkov za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža; GV založba, d.o.o., Podjetje in delo 7/2008.

op. št. 4: Odločba US RS Up-43/2010.