VSK sklep Cp 757/2012

Pritožba proti sklepu z dne 7.6.2012 se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbi proti sklepu z dne 20.7.2012 se ugodi in se zato sklep razveljavi ter zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

K sklepu z dne 7. junija 2012

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo predlog za izdajo predhodne odredbe, s katero naj bi se prepovedalo organizacijam za plačilni promet, da tožencu ali komu drugemu po njegovem nalogu izplačajo s toženčevega računa znesek v višini 196.615,87 EUR.

Proti sklepu se pritožuje tožeča stranka po pooblaščencu. Navaja, da je bila predhodna odredba predlagana na podlagi domnevane nevarnosti iz 1. alineje 1. točke 258. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Trdi,da ne drži ugotovitev sodišča, da toženec ni zanikal obstoja obligacijskega razmerja s tožnikom, zato je potrebno šteti, da je nevarnost, da bo uveljavitev tožničine terjatve onemogočena ali precej otežena, izkazana. Toženec je namreč trdil, da nastopa v razmerju med tožečo stranko in dolžnikom kot subsidiarni in ne solidarni porok. Gre za toženčevo napačno pravno kvalifikacijo svojega položaja, ki je podlaga njegovemu zanikanju obligacijskega razmerja s tožečo stranko. V zvezi z dodatno utemeljitvijo prvostopenjskega sodišča, da morajo biti listine, ki so podlaga za izvršbo, tožencu najprej vročene, pa pritožnica trdi, da je bil toženec zelo dobro seznanjen s stanjem svojih obveznosti, saj je bil udeležen v gospodarskih poslih s tožečo stranko kot direktor glavnega dolžnika – družbe E. d.o.o. v stečaju. Tega tožeča stranka pred prvostopenjskim sodiščem ni mogla zatrjevati, saj ni mogla predvideti, da bo sodišče štelo ta podatek za pomemben. Pritožba prilaga še preostanek pogodb, ki zavezujejo toženca in ki jih do sedaj ni predložila.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče pravilno povzema pogoje, ki morejo biti izkazani, da je mogoče na podlagi odločbe sodišča, ki se glasi na denarno terjatev in ki še ni izvršljiva, izdati predhodno odredbo in jih tudi pravilno razlaga. Po 1. točki prvega odstavka 258. člena ZIZ se namreč šteje, da je upnik izkazal za verjetno nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, kadar se predlog za zavarovanje s predhodno odredbo opira na sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, proti kateremu je bil pravočasno vložen ugovor, že v primeru, če dolžnik v ugovoru zanika obstoj obligacijskega razmerja z upnikom, upnik pa predloži listino, iz katere izhaja verjetnost obstoja obligacijskega razmerja. Namen določbe je preprečiti nekonkretizirane ugovore, ki pavšalno zanikajo obstoj obligacijskega razmerja z upnikom in so le zavlačevalnega značaja V obravnavanem primeru je toženec v ugovoru proti sklepu o izvršbi zanikal upniško – dolžniško razmerje s tožečo stranko in v nadaljevanju pojasnil, da v pogodbi med tožnikom in dolžnikom E. d.o.o. nastopa le kot porok, vendar ne kot solidarni temveč subsidiarni, zaradi česar naj ne bi bili izpolnjeni pogoji za izterjavo terjatve najprej njemu. Toženčevo zanikanje obveznosti do tožeče stranke torej ni bilo neargumentirano, temveč je vsebovalo utemeljitev, o kateri se bo moralo sodišče opredeliti pri vsebinskem presojanju zadeve. Pogoji za izdajo predhodne odredbe po zgoraj naveden določilu (o domnevani nevarnosti) torej že zato niso bili izpolnjeni, zaradi česar se pritožbeno sodišče z ostalimi pritožbenemi razlogi (glede seznanjenosti z listinami) ni ukvarjalo.

Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

K sklepu z dne 20.7.2012

Z izpodbijanim sklepom je sodišče zavrnilo tožnikov predlog z dne 16.7.2012 za izdajo predhodne odredbe s predznambo zastavne pravice na toženčevih nepremičninah. Odločitev temelji na argumentu, da je tožeča stranka v tej zadevi že predlagala izdajo predhodne odredbe v zavarovanje iste terjatve, zaradi česar naj bi obstajala procesna ovira za vložitev novega predloga v smislu 189. člena ZPP.

Proti sklepu se pritožuje tožeča stranka po pooblaščencu. V pritožbi navaja, da je njen prvi predlog za izdajo predhodne odredbe temeljil na obstoju domnevane nevarnosti iz 258. člena ZIZ, medtem ko je drugi predlog vložila potem ko je dobila odgovore na svoje poizvedbe o finančnem in premoženjskem stanju dolžnika. Ko je ugotovila, da je stanje slabo, je nov predlog utemeljila na objektivno podani nevarnosti, da bo uveljavitev njene terjatve otežena ali onemogočena, torej na 1. odstavku 257. člena ZIZ. Prvi predlog se je nanašal na prepoved izplačil tožencu s strani organizacije za plačilni promet, z drugim predlogom pa je tožeča stranka zahtevala zavarovanje svoje terjatve s predznambo zastavne pravice na toženčevih nepremičninah. Ob presoji obstoja visečnosti pravde, za katero je sodišče uporabilo tri merila (postopek med istima strankama, zavarovanje iste terjatve, ista dejstva), je sodišče prezrlo popolnoma drugačno dejansko podlago drugega predloga za izdajo predhodne odredbe, ki temelji na objektivni nevarnosti, za razliko od prvega, ki je temeljil na domnevani nevarnosti. Sporna je tudi 7. točka obrazložitve, saj sodišče potem, ko je v 6. točki ugotovilo, da oba predloga temeljita na enakih dejstvih, v točki 7 navaja kot vzrok za zavrnitev predloga neupoštevanje novih dejstev.

Pritožba je utemeljena.

Drugi odstavek 260. člena ZIZ izrecno določa, da lahko sodišče na upnikov predlog glede na okoliščine primera odredi dve ali več predhodnih odredb, če je to potrebno. V konkretnem primeru je tožeča stranka prvo predhodno odredbo predlagala na podlagi domnevane nevarnosti, da bo njena terjatev onemogočena ali precej otežena, pri čemer se taka nevarnost šteje za izkazano, že če se predlog za predhodno odredbo opira na sklep o izvršbi izdan na podlagi verodostojne listine, v zvezi s katerim je dolžnik v ugovoru (pavšalno) zanikal obstoj obligacijskega razmerja z upnikom, kot je bilo to zgoraj obrazloženo. Druga predhodna odredba, ki je predmet izpodbijanega sklepa, pa je temeljila na trditvah tožeče stranke, da je toženec v finančnih težavah oziroma prezadolžen, ima blokirane račune ter da je družba, katere direktor in družbenik je toženec, v stečaju. Predlog je torej temeljil na prvem odstavku 257. člena ZIZ, ki dovoljuje izdati predhodno odredbo, če izkaže upnik za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

Judikati, na katere se prvostopenjsko sodišče sklicuje in ki naj bi kazali na nedopustnost nove predhodne odredbe tudi v tej zadevi, ne obravnavajo enake situacije. V zadevi Cp 4262/2011 je tožeča stranka predlagala le drugo izvršilno sredstvo, medtem ko je njen predlog za zavarovanje temeljil na isti dejanski podlagi kot prejšnji. V zadevi VSL I Cpg 1397/1999 sta bila vložena dva predloga z istim sredstvom zavarovanja, vendar je predlagateljica v obeh primerih navajala tudi identično podlago. V zadevi VSL I Cp 2654/2005 je bilo izrecno opozorjeno, da so različne okoliščine lahko podlaga več različnim začasnim odredbam. V zadevi VSL I Cpg 1276/1999 je bilo zavzeto stališče, da za že razsojeno stvar ne gre, če so se dejanske okoliščine v zadevi tako spremenile, da opravičujejo izdajo enake začasne odredbe. V obravnavanem primeru torej ni najti stičnih točk z nobeno od citiranih zadev. Tožeča stranka je namreč vložila dva predloga za dve različni predhodni odredbi (z različno obliko zavarovanja), ki tudi temeljita na različni pravni in dejanski podlagi (kar nenazadnje ugotavlja tudi sodišče samo v točki 7 obrazložitve v nasprotju z navedbami v točki 6, kjer je zapisalo, da naj bi bila predlagana predhodna odredba na podlagi enakih dejstev). Zato ni ovire, da ne bi nov predlog obravnavalo vsebinsko.

Utemeljeni pritožbi tožeče stranke je zato pritožbeno sodišče ugodilo in ta sklep razveljavilo ter v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).