VSL sklep I Cp 3208/2012

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Okrajno sodišče v Radovljici je z izpodbijanim sklepom ponovno prekinilo zapuščinski postopek in dedinjo B. N. napotilo na pravdo z zahtevkom, da v zapuščino ne spada denarna vrednost zapustnikovega nepremičnega premoženja v višini 563.110,45 EUR. Tožbo je po napotilu sodišča dolžna vložiti v roku 15 dni.

2Pritožbo vlaga na pravdo napotena dedinja. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sklepa in ustavitev zapuščinskega postopka. Navaja, da je v zapuščinskem postopku izjavila, da premoženje, ki ga navaja M. R., ne spada v zapuščino. M. R. že toži B. N., da ji mora izplačati 187.703,48 EUR in je tam navedla, da je B. N. prejela denar od Agrarne skupnosti. Menila je torej, da zapuščine ni in bi moralo sodišče zapuščinski postopek ustaviti. Vlaganje nove tožbe in prekinitev tega postopka je nepotrebno.

3Dedinja M. R. je na pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev. Podlage za ustavitev tega postopka ni. Zapuščinsko sodišče bo tisto, ki bo ugotovilo kaj sestavlja zapuščino, kdo so dediči in kakšne pravice jim gredo, v pravdi pa je postavljen dajatveni zahtevek. V tožbi ni navedla, da je B. N. prejela denar od Agrarne skupnosti katere član je bil zapustnik, ampak, da je slednja nepremičnine, ki so bile last zapustnika, že pred izdajo sklepa o dedovanju odsvojila in v celoti prevzela vso kupnino in ostale koristi. Zato je v tej zadevi potrebno upoštevati načelo realne subrogacije. Tožbo je vložila, ker meni, da zapuščinsko premoženje je in ji ga je sodedinja dolžna izročiti.

4Pritožba ni utemeljena.

5V teku tega zapuščinskega postopka, ki ga je sodišče uvedlo na podlagi predloga M. R., je slednja zatrjevala, da v zapuščinsko premoženje spada:

- zapustniku pripadajoč delež do 6,666 % (6666/100.000) na skupni lastnini, ki jo predstavljajo nepremičnine vrnjene v postopku denacionalizacije in sicer parc. št. 547/1, 547/35, 547/47, 547/51, 547/52, 547/44, 547/45, 547/32, 547/48, 1364/1, 1363/18, 547/2, 547/3, 547/31, 1364/4, 1364/6, 1337/1, 547/50, 1361/2, 1364/7, 1364/11, 1363/17, 547/40, 1363/2, 1363/28, 1363/29 in 548/1, vse k.o. X;

- denarna sredstva v višini 70.764,23 EUR, ki predstavljajo zapustnikov delež do 6666/100.000 na odškodnini, ki je bila plačana za podržavljena zemljišča parc. št. 1362, 1363/30, 1363/31, 1363/32 in 1363/1, vse k.o. X.

6V zvezi z nepremičninami, ki so navedene pod prvo alinejo prejšnje točke te obrazložitve, je dedinja M. R. navajala in v zvezi s tem predložila tudi dokazila, da je bil pri njih vpis lastninske pravice (skupne lastnine) na zapustnika po pravnomočnosti delnih denacionalizacijskih odločb v zemljiški knjigi izveden (pri vl. št. 1548 k.o. X), vendar pa so bile ne glede na to vse, kar vključuje tudi zapustniku pripadajoč nedoločen delež na njih, že pred izdajo ustreznega sklepa o dedovanju, s katerim bi bilo odločeno, kdo je dedič tega premoženja, odtujene. Sedanji člani Agrarne skupnosti, med katerimi je (bila) tudi dedinja B. N., so del nepremičnin prodali, del pa je bil vložen kot stvarni vložek v dve podjetji s tem, da so sedanji člani Agrarne skupnosti postali tudi njuni družbeniki in so posledično pridobili tudi ustrezen poslovni delež. Zgolj podredno (točka VIII pripravljalne vloge z dne 18.8.2010), če bi sodišče ugotovilo, da zaradi odtujitve nepremičnin navedenih pod prvo alinejo, le-te ne spadajo v zapuščino, pa je trdila, da je predmet dedovanja denarna vrednost zapustnikovega deleža na teh nepremičninah, to je znesek 492.346,22 EUR.

7Odškodnina (druga alineja pod točko 5 obrazložitve) je bila po trditvah pritožnice plačana v zvezi z vloženima zahtevama za denacionalizacijo s strani zavezanih strank in sicer po dveh poravnavah sklenjenih med zavezanima strankama in pravnimi nasledniki pokojnih denacionalizacijskih upravičencev, ki so tudi člani novo vzpostavljene Agrarne skupnosti, nakazana pa je bila na transakcijski račun te agrarne skupnosti. Pri sklepanju poravnave je, kot pravna naslednica zapustnika, sodelovala le dedinja B. N..

8Po razveljavitvi prvega sklepa o prekinitvi tega zapuščinskega postopka, je dedinja M. R. vztrajala, da v zapuščinsko premoženje spada denarna protivrednost zapustnikovega nepremičnega premoženja v znesku 492.346,22 EUR in izplačana odškodnina v višini 70.764,23 EUR.

9Pritožnica B. N. je v zvezi z zgoraj navedenimi trditvami in dokazi, ki so bili predloženi, navedla, da deleža na nepremičnem premoženju, ki je bilo vrnjeno zapustniku, ni več in sodišče zato o tem ne more več odločati. O trditvi M. R., kakšen je zapustnikov delež na skupnem premoženju in kakšna je denarna protivrednost odtujenega premoženja, se tudi v nadaljevanju postopka ni izrekla. Je pa postavila trditev, da denarna protivrednost odtujenega premoženja in odškodnina ne spadata v zapuščino, saj gre za njeno osebno premoženje kot članice Agrarne skupnosti. Denar je tudi sicer prejela Agrarna skupnost. Menila je, da zapuščine ni in ker je M. R. tožbo zoper njo že vložila, bi bilo potrebno zapuščinski postopek ustaviti. Tudi F. D. je, ne da bi za to navedla razloge, trdila, da premoženje, ki ga navaja M. R., ne spada v zapuščino.

10Glede na dane in povzete trditve dedinje M. R. na eni in trditve pritožnice N. B. na drugi strani, ter predložene listine, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je postopek prekinilo in pritožnico napotilo na pravdo, pravilna.

11Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov, da je v konkretnem primeru med dedinjami prišlo do spora glede obsega zapuščinskega premoženja, kar po 212. členu ZD narekuje njegovo prekinitev in napotitev dedičev na pravdo. Dejstvo, da je pritožnica še pred odločitvijo, kdo je dedič premoženja, ki je bilo vrnjeno zapustniku, z njim brez soglasja sodedinje M. R. razpolagala, ne pomeni, da zapuščinskega premoženja ni več in je treba ta postopek ustaviti. Kot je dedinja M. R. že opozorila, je v takšni situaciji potrebno uporabiti načelo realne subrogacije. V skladu s tem načelom je del skupnega premoženja dedičev, torej zapuščinskega premoženja, tudi tisto, kar je bilo pridobljeno z prodajo stvari, ki je skupna. V konkretnem primeru gre namreč za položaj, ki je podoben položaju, ko en zakonec brez soglasja drugega zakonca, torej nedovoljeno, razpolaga z skupnim premoženjem. V takšnem primeru lahko drugi zakonec zahteva, da spada v skupno premoženje na novo pridobljeno premoženje. Gre namreč le za njegovo preoblikovanje. Ker tudi dediči, enako kot zakonca (primerjaj 52. člen ZZZDR) do delitve upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno (145. člen ZD), ni nobenega razumnega razloga, da bi dediče glede njihovih pravic v pogledu zapuščine kot skupnega premoženja, obravnavali drugače. Drugačno stališče bi dediča, ki z razpolaganjem ni soglašal, postavilo v slabši položaj od položaja tistega dediča, ki je ravnal protipravno. Res je sicer, da je bila pritožnica članica Agrarne skupnosti, kar ji je, upoštevajoč določila ZVAPS, dalo deloma drugačen položaj (pravico do dedovanja v naravi), ne pa tudi pravice, da je izključna dedinja, niti pravice, da brez soglasja ostalih dedičev s premoženjem zapustnika razpolaga.

12Da gre za spor glede obsega zapuščinskega premoženja tudi v pogledu odškodnine, ki je bila plačana na podlagi sklenjenih poravnav za premoženje, katerega skupni lastnik je bil pred podržavljenjem zapustnik, ne more biti dvoma. Tudi glede tega premoženja namreč pritožnica zanika, da bi sodilo v zapuščino.

13Okoliščina, da je M. R. v teku tega postopka (že) vložila tožbo (priloga C 176), v kateri s postavitvijo dajatvenega zahtevka od pritožnice terja plačilo zneska 187.703,48 EUR, ne pomeni, da spora o obsegu zapuščinskega premoženja ni, sploh pa ne predstavlja razloga za ustavitev tega postopka. Zapuščinsko sodišče je namreč tisto, ki je pristojno, da v sklepu o dedovanju ugotovi obseg zapuščinskega premoženja, katerim osebam gre pravica do dediščine in da jih za dediče tudi razglasi. Vse ostalo (delitev, morebitna izročitev, plačilo in podobno), pa je stvar dogovora oziroma drugih postopkov, tudi postopka kot ga je M. R. sprožila z vložitvijo tožbe. S tem tudi ni priznala, da zapuščine ni, ampak le zahtevala, da ji sodedinja del zapuščine, za katero trdi, da obstaja, ustrezno dednemu deležu, za katerega meni, da ji pripada, tudi izroči oziroma plača.

14Pritožbeno sodišče, čeprav pritožnica sklepa v tem pogledu ne izpodbija, ugotavlja, da je sklep pravilen tudi glede vprašanja, koga napotiti na pravdo. Upoštevajoč trditve dedinj, ki so bile povzete, predvsem pa z njihove strani predložena dokazila, je pravica pritožnice, ki trdi, da gre za njeno osebno premoženje, ki ga je prejela kot članica agrarne skupnosti, vsekakor manj verjetna. Kot je bilo poudarjeno že v sklepu I Cp 4801/2010 z dne 1. 6. 2011, pri tem pritožnica tudi ni napotena, da dokazuje negativna dejstva. Morala bo sicer dokazati negativno trditev ( da denarna vrednost odtujenega premoženja (delno ali v celoti) in odškodnina ne spadata v zapuščino), vendar pa ne z dokazovanjem negativnih dejstev, ampak pozitivnih. Trditi in dokazati bo pač mogla, da je denacionalizirano premoženje, ki je bilo vrnjeno zapustniku, (v celoti) njeno in na kakšni podlagi in ji zato posledično v celoti pripada tudi njegova denarna protivrednost oziroma odškodnina.

15Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker tudi uradni preizkus izpodbijanega sklepa ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.