VSC sklep Cpg 362/2012

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 174/2010 z dne 8.6.2012 izreklo: “I. Tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki glasi: „Ugotovi se, da obstoji ločitvena pravica - terjatev z ločitveno pravico v znesku 374.946,18 EUR tožeče stranke G. d.o.o., L.,; C. L. b. ..., L. kot stečajnega upnika do tožene stranke S. N., P. s. R. S. d.o.o. - v stečaju, S. u. ...., R. S. kot stečajnega dolžnika v stečajnem postopku, ki se vodi pod opr. št. St 370/2009 na Okrožnem sodišču v Celju, na podlagi Pogodbe o kratkoročnem posojilu z dne 19.2.2009 in notarskega zapisa Sporazuma o zavarovanju terjatev z ustanovitvijo neposestne zastavne pravice na zalogah, opr. št. ... z dne 26.9.2009. Toženi stranki S. N., P. s. R. S. d.o.o. - v stečaju, S. u. ..., R. S. se naloži prednostno plačilo zavarovane terjatve tožeče stranke v znesku 374.946,18 EUR tako, da je tožeči stranki G. d.o.o., L., C. L. b. ..., L. dolžna prednostno, pred drugimi upniki, plačati zavarovano terjatev v znesku 374.946,18 EUR, iz premoženja, ki je predmet ločitvene pravice – zaloge steklenih proizvodov tožene stranke po Pogodbi o kratkoročnem posojilu z dne 19.2.2009 in po notarskem zapisu Sporazuma o zavarovanju terjatev z ustanovitvijo neposestne zastavne pravice na zalogah, opr. št. ... z dne 26.9.2009, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe,“ se zavrne. II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške v višini 5.129,33 EUR v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začno teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev, pod izvršbo.“

Zoper to sodbo je vložila po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku po tožbi tožeče stranke, podredno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje, toženi stranki pa naloži, da je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v postopku na I. stopnji in njene pravdne stroške s pritožbo, vse v roku 15 dni od vročitve odločbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude pa za ves čas zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, da ne bo izvršbe. Pritožbene navedbe bodo povzete, ko bo pritožbeno sodišče nanje odgovarjalo.

Tožeča stranka je priglasila stroške pritožbe.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in menila da je sodba v celoti pravilna in zakonita.

Tožena stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je moralo odločiti na podlagi naslednjih pravno relevantnih trditev pravdnih strank:- tožeča stranka je kot stečajni upnik dne 4.2.2010 vložila zoper toženo stranko kot stečajnega dolžnika tožbo, v kateri pojasnjuje, da je nad toženo stranko bil s sklepom Okrožnega sodišča v Celju St 370/2009 z dne 21.5.2009 začet stečajni postopek in v stečajnem postopku je prijavila denarno terjatev v znesku 374.946,18 EUR ter ločitveno pravico; denarna terjatev je tožeči stranki priznana, prerekana pa je ločitvena pravica s pojasnilom v končnem seznamu preizkušenih terjatev: „da je tožeča stranka kot upnik prijavila ločitveno pravico na zalogah v znesku 374.946,18 EUR, s tem da stečajni upravitelj prizna prijavljeno terjatev (kot navadno), prereka pa ločitveno pravico, ker naj bi bila ločitvena pravica pridobljena v zadnjem letu (19.2.2009) pred začetkom stečajnega postopka za terjatve, ki naj bi zapadle pred vzpostavitvijo hipoteke - ločitvene pravice in je prerekanje skladno z določbami 271. in 272. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP);“ skladno s 305. členom ZFPPIPP je bila tožeča stranka kot stečajni upnik napotena na pravdo za uveljavitev prerekane ločitvene pravice; tako je pravni interes tožeče stranke za vložitev tožbe podan s sklepom Okrožnega sodišča v Celju St 370/2009 z dne 12.1.2010 in skladno s končnim seznamom preizkušenih terjatev z dne 6.1.2010, ki je sestavni del sklepa izreka sklepa; tožeča stranka v tožbi navaja, da je kot posojilodajalec s toženo stranko kot posojilojemalcem dne 19.2.2009 sklenila Pogodbo o kratkoročnem posojilu za znesek 383.224,81 EUR s tem, da je bilo določeno, da naj bi posojilojemalec posojilo vrnil do 1.9.2009 in so zato v okviru tega zneska bile za čas od 19.2.2009 do 1.9.2009 obračunane dogovorjene pogodbene obresti z obrestno mero 7,90 % v znesku 15.442,82 EUR in je znesek posojila po tej pogodbi brez kreditnih obresti znašal 367.781,99 EUR, obresti, obračunane od 20.2.2009 do dneva začetka stečajnega postopka pa obračunane kreditne obresti znašajo 7.164,29 EUR in tako dolg tožene stranke na dan začetka stečajnega postopka znaša 374.946,18 EUR; zaradi zavarovanja posojila sta sedaj pravdni stranki dne 26.2.2009 sklenili v obliki notarskega zapisa SV 124/09 Sporazum o zavarovanju terjatev z ustanovitvijo neposestne zastavne pravice na zalogah; po tem sporazumu je bilo določeno, da se zaradi zavarovanja kratkoročnega posojila ustanavlja zastavna pravica na zalogah, ki se nahajajo v skladiščnem šotoru, brez posebne identifikacijske številke ter da gre pri teh zalogah za steklene proizvode v minimalni vrednosti 500.000,00 EUR in v korist tožeče stranke kot zastavnega upnika je pri Agenciji za javnopravne evidence in storitve – A. dne 26.2.2009 izveden vpis zastavne pravice pod št. ...; s tem ima tožeča stranka ločitveno pravico za terjatev skupnem znesku 374.946,18 EUR; terjatev ni zapadla pred pridobitvijo zastavne pravice, saj je zapadla 1.9.2009, zastavna pravica pa je nastala 26.2.2009; ločitvena pravica je tako zakonita, obstoječa in veljavna; ne gre za izpodbojno dejanje po 271. členu ZFPPIPP, saj je tožeča stranka tudi po sklenitvi posojilne pogodbe na podlagi Dolgoročne kupoprodajne pogodbe za zemeljski plin z dne 19.7.2006 in pripadajočih Aneksih še vedno redno dobavljala toženi stranki zemeljski plin, česar ne bi storila, če bi vedela, da je tožena stranka insolventna; tožena stranka je izdobavo tudi plačevala, kar ni znak insolventnosti; posojilni znesek predstavlja višino do 19.2.2009 neplačanih in zapadlih računov, s sklenitvijo posojilne pogodbe pa je bil določen nov datum zapadlosti, ki je bil določen na 1.9.2009 in ne gre več za terjatve za nazaj; s kreditom je bil poplačan ves dolg tožene stranke do tožeče stranke, kot je obstajal na dan 19.2.2009, nato pa je tožena stranka plin odplačevala z nakazili denarnih zneskov; s posojilno pogodbo se ni zmanjšalo premoženje tožeče stranke, tožeča stranka pa z zastavno pravico ni pridobila ugodnejše pogoje poplačila; toženi stranki je bilo dano posojilo, ki se je zavarovalo z neposestno zastavno pravico na zalogah, kar ni nič neobičajnega; tožena stranka je ugovarjala utemeljenosti tožbenega zahtevka, ker meni, da je prerekanje ločitvene pravice v celoti utemeljeno, saj je bila ločitvena pravica vzpostavljena v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka, denarna terjatev pa je zapadla pred vzpostavitvijo ločitvene pravice ; že iz same posojilne pogodbe z dne 19.2.2009 sledi, da glavnico posojila predstavlja vsota neplačanih zapadlih računov iz naslova dobav zemeljskega plina, pripadajočih pogodbenih obresti do dneva sklenitve posojilne pogodbe in kreditnih obresti od dneva sklenitve do dneva vračila posojila; tožeča stranka je vedela za insolventnost tožene stranke, saj je bil dolg tožene stranke poplačan s posojilom, nato pa je tožena stranka plačevala le minimalne zneske; tožeča stranka je toženi stranki večkrat zagrozila s prekinitvijo izdobave plina, kar je tudi storila ter je tako vedela za insolventnost tožene stranke in je zato poskusila izterjati poplačilo svoje terjatve na način, ki ni bil običajen po poslovnih običajih med sedaj pravdnima strankama; iz bilančnih podatkov tožene stranke, objavljenih na AJPES, je razvidno, da je tožena stranka postala insolventna že konec leta 2006, prezadolžena pa v letu 2008, ko je bil njen kapital negativen; s tem, ko bi tožeča stranka svoje terjatve dobila poplačane v celoti, bi bila privilegirana v primerjavi z drugimi upniki; tožeča stranka je svojo terjatev izterjala s sklenitvijo posojilne pogodbe za že zapadle terjatve, vse do tedaj pa takšen način poplačevanja terjatev ni bil običajen in tudi tožeča stranka ni nikoli zahtevala zavarovanja svojih terjatev;

Sodišče prve stopnje je v razlogih za svojo presojo med drugim navedlo (11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da bi ob pravilni uporabi materialnega prava v konkretnem primeru v skladu s 1.točko drugega odstavka 308.člena ZFPPIPP izpodbojno tožbo iz 275. člena ZFPPIPP (upoštevaje 271. in 272. člen tega zakona) moral vložiti stečajni upravitelj zoper upnika, saj on izpodbija ločitveno pravico iz razloga, ker je bil pridobljena v zadnjem letu pred uvedbo stečajnega postopka. Napotitvene določbe 305. člena ZFPPIPP v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti, saj ni sporno, da je tožeča stranka pridobila ločitveno pravico na podlagi izvršilnega naslova. Prav tako je stečajni upravitelj terjatev tožeče stranke v višini 374.946,18 EUR priznal, prerekal je le ločitveno pravico, tožeča stranka pa je tudi ves čas zatrjevala, da ima ločitveno pravico pridobljeno na podlagi izvršilnega naslova, zato je potrebno glede napotitve za uveljavljanje prerekanih pravic uporabiti določbo 308. člena ZFPPIPP kot edino materialno pravno pravilno. Ta določba pa določa, kdo in kakšno tožbo mora vložiti za uveljavljaje prerekane pravice. 308. člen ZFPPIPP določa: 1) Pravila, določena v tem členu, se uporabljajo, če je prerekana ločitvena pravica, ki je nastala z vpisom v zemljiško knjigo ali na podlagi izvršilnega naslova. 2) Če je prerekana ločitvena pravica iz prvega odstavka tega člena, mora tisti, ki je prerekal ločitveno pravico, v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev vložiti:1. Če je ločitveno pravico prerekal , ker je bila pridobljena z izpodbojnim dejanjem iz 271. člena tega zakona: tožbo v skladu z 275. členom tega zakona, 2. v drugih primerih: tožbo za ugotovitev, da je ločitvena pravica prenehala ali da ne obstaja. 3) Tožbo iz 2. točke drugega odstavka tega člena mora tisti, ki je prerekal ločitveno pravico, vložiti proti upniku, katerega ločitveno pravico je prerekal. 4) Če nihče od tistih, ki so prerekali ločitveno pravico iz prvega odstavka tega člena v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev ne vloži tožbe v skladu z drugim ali tretjim odstavkom tega člena, terjatev in ločitvena pravica, s katero je zavarovana ta terjatev, veljata za priznani. 5) Če je tisti, ki je prerekal ločitveno pravico, pravočasno vložil tožbo v skladu z drugim in tretjim odstavkom tega člena in je njegov tožbeni zahtevek pravnomočno zavrnjen, terjatev in ločitvena pravica, s katero je zavarovana terjatev, veljata za priznani. 6) V primeru iz četrtega ali petega odstavka tega člena sodišče na predlog upnika, katerega ločitvena pravica je bila prerekana, izda sklep iz 304. člena tega zakona. Kljub temu, da je napotitveni sklep Okrožnega sodišča v Celju z dne 12.1.2010 St 370/2009, postal pravnomočen, po oceni sodišča , sklep Okrožnega sodišča tožeči stranki ne more dati več pravic, kot bi jih imela po materialnem pravu (določba 308. člena ZFPPIPP). Tožeča stranka na podlagi citirane določbe materialnega prava v konkretnem primeru ni upravičena, nima pravnega interesa za vložitev tožbe, kot jo je vložila. Zato je bilo potrebno njen zahtevek zavrniti po materialnem pravu. V konkretnem primeru bi tožbo morala vložiti tožena stranka (stečajni upravitelj - izpodbojno tožbo iz 275. člena ZFPPIPP kot to določa 308. člena ZFPPIPP). Tožeča stranka pa bi se zaradi zavarovanja svojih pravic morala zoper sklep o preizkusu terjatev pritožiti, saj je evidentno, da je bil ta v napotitvenem delu, upoštevajoč končni seznama, napačen. Ker se tožeča stranka ni pritožila, je sklep o preizkusu terjatev postal pravnomočen, kar pa ne spremeni ocene sodišča, da tožeča stranka nima pravnega interesa za vložitev predmetne tožbe glede na določbe materialnega prava.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s pritožbo, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tožeči stranki odvzelo pravico do polnega obravnavanja pred sodiščem, ko je štelo, da zaradi napačnega napotitvenega sklepa, izdanega v stečajnem postopku nad toženo stranko, nima pravnega interesa za tožbo, četudi je sicer ta napotitveni sklep postal pravnomočen in je z njim tožeča stranka bila napotena na pravdo za ugotovitev obstoja ločitvene pravice, s tem pa je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožba utemeljeno opozarja na procesno odločilno dejstvo, da je sklep o napotitvi tožeče stranke na pravdo za ugotovitev obstoja prerekane ločitvene pravice (četudi napačen), postal pravnomočen in sodišče je na pravnomočno sodno odločbo vezano, kar izhaja tudi iz 158. člena Ustave Republike Slovenije, ki določa, da je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom.

Vezanost sodišča na pravnomočno sodno odločbo pa pomeni, da jo je sodišče dolžno upoštevati, tako kot glasi, četudi meni, da je odločitev zmotna.

Prej navedeno pomeni, da sodišče prve stopnje, potem ko je samo ugotovilo, da je napotitveni sklep postal pravnomočen, ni imelo več pravice vsebinsko odločati o obstoju pravnega interesa za vložitev tožbe, ker je o tem že bilo pravnomočno odločeno, čeprav dejansko na škodo tožeče stranke, ki je z opustitvijo pritožbe zoper nezakonit napotitveni sklep stečajnega sodišča, nase prevzela breme zatrjevanja in dokazovanja obstoja ločitvene pravice, pridobljene z neposredno izvršljivo notarsko listino in z vpisom v evidenco neposestnih zastavnih pravic pri AJPES.

Sodišče prve stopnje zmotno materialno pravno zaključuje, da je napotitveni sklep tožeči stranki dal več pravic, kot bi jih ta imela po materialnem pravu, saj napotitev na pravdo zagotavlja zgolj procesno upravičenje do vložitve tožbe, šele presoja o utemeljenosti tožbenega zahtevka pa pomeni odločanje o obstoju ali neobstoju pravice po materialnem pravu.

Pritožba je tako v celoti utemeljena, kolikor meni, da je sodišče prve stopnje ravnalo nezakonito, ko je kljub pravnomočnemu napotitvenemu sklepu stečajnega sodišča štelo, da tožeča stranka nima pravnega interesa za vložitev tožbe, takšne kot jo je vložila, in ko je ob zmotni ugotovitvi, da tožeča stranka nima pravnega interesa za tožbo, še zavrnilo tožbeni zahtevek po materialnem pravu, čeprav o njem sploh ni vsebinsko odločalo.

Če sodišče meni, da tožeča stranka nima pravnega interesa za tožbo, potem mora takšno tožbo zavreči s sklepom (274. člen ZPP), s sodbo pa sme odločiti le, če odloča o tožbenem zahtevku (drugi odstavke 128. člena ZPP).

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje (354. člen ZPP), saj o zadevi ne more odločiti samo, ker bi sicer stranki prikrajšalo za pravico do pritožbe. (25. člen Ustave RS).

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti bistveno kršitev določb pravdnega postopka tako, da bo tožbo vsebinsko obravnavalo in da bo glede na ugotovljeno dejansko stanje odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka po materialnem pravu.