UPRS sodba I U 1022/2012

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo št. 705-579/2012/1 z dne 4. 6. 2012 je Ministrstvo za pravosodje in javno upravo odločilo, da se tožnik kot sodni izvedenec, imenovan za strokovno področje stroji in oprema, podpodročje orožje, razreši z dnem dokončnosti te odločbe; da mora v treh dneh od prejema te odločbe oddati svojo štampiljko in izkaznico in da se razrešitev izvedenca vpiše v imenik sodnih izvedencev ter objavi v Uradnem listu RS in na spletnih straneh Ministrstva za pravosodje in javno upravo. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je bil tožnik z odločbo št. 165-04-165/00 z dne 4. 2. 2004 imenovan za sodnega izvedenca za strokovno področje stroji in oprema, podpodročje orožje. Glede na Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (v nadaljevanju Pravilnik), in sicer glede na 19. člena Pravilnika o spremembah Pravilnika, je izvedence, imenovane v skladu s predpisi, ki so veljali do 15. 4. 1995, minister po uradni dolžnosti imenoval za strokovna področja, za katera izpolnjujejo pogoje.

V skladu s prvim odstavkom 84. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) so sodni izvedenci osebe, imenovane za neomejen čas s pravico in dolžnostjo, da sodišču na njegovo zahtevo podajo izvid in mnenje glede strokovnih vprašanj, za katera tako določa zakon ali glede katerih sodišče oceni, da mu je pri njihovi presoji potrebna pomoč strokovnjaka. Ne glede na določbo prvega odstavka 84. člena ZS, pa so sodni izvedenci na podlagi četrtega odstavka tega člena, po preteku petih let od dneva imenovanja in po preteku vsakih nadaljnjih pet let, ministru, pristojnemu za pravosodje dolžni predložiti dokazila o strokovnem izpopolnjevanju in seznanitvi z novimi dognanji in metodami v stroki oziroma o sodelovanju na posvetovanjih in strokovnih izobraževanjih iz šestega odstavka 87. člena tega zakona. Šesti odstavek 87. člena ZS določa, da so se sodni izvedenci dolžni strokovno izpopolnjevati in sproti seznanjati zlasti z novimi dognanji in metodami v stroki oziroma sodelovati na posvetovanjih in strokovnih izobraževanjih, ki jih organizira pristojni državni organ, pooblaščena organizacija ali strokovno združenje. Druga točka prvega odstavka 89. člena ZS določa, da minister, pristojen za pravosodje, razreši sodnega izvedenca, če ne izpolnjuje več pogojev iz četrtega odstavka 84. člena tega zakona.

Minister za pravosodje in javno upravo ugotavlja, da je bil tožnik kot sodni izvedenec dolžan predložiti dokazila o strokovnem izpopolnjevanju do 4. 2. 2009. Ne glede na navedeno zakonsko določeno obveznost, je ministrstvo dne 18. 12. 2008 imenovanim sodnim izvedencem posredovalo obvestilo, v katerem jih je opomnilo na izpolnitev dolžnosti. Ker tožnik kljub obvestilu ni predložil dokazil, ga je ministrstvo z dopisom z dne 12. 2. 2010, ki mu je bil vročen 23. 3. 2010, ponovno pozvalo, naj v roku 30 dni od prejema poziva predloži predpisana dokazila. Ker ministrstvo od tožnika ni prejelo nobenega dokazila o ustreznem strokovnem znanju ter praktičnih sposobnosti in izkušnjah, tožnik svoje zakonske dolžnosti ni izpolnil. S tem je, po oceni Ministra za pravosodje in javno upravo, izpolnjen razlog za razrešitev po 2. točki prvega odstavka 89. člena ZS, in sicer, da tožnik ne izpolnjuje več pogojev iz četrtega odstavka 84. člena ZS.

Tožnik se z odločbo ne strinja in jo izpodbija s tožbo. Poudarja, da ima univerzitetno izobrazbo (kar je dokazoval že ob imenovanju za sodnega izvedenca) ter ustrezno strokovno znanje ter praktične sposobnosti in izkušnje za specifično vrsto izvedenskega dela, značilnega za podpodročje orožje. Za to področje pa organizirano strokovno izpopolnjevanje ne obstaja in zato meni, da pogoji za razrešitev niso podani. Sodišču smiselno predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka je sodišču poslala obširen odgovor na tožbo, v katerem povzema potek postopka in se sklicuje na relevantne določbe ZS in Pravilnika. Glede na tožbene navedbe dodaja, da se, glede na določbo prvega odstavka 6. člena ZS, kot dokazila o ustreznem strokovnem znanju ter praktičnih sposobnostih in izkušnjah ne upoštevajo samo potrdila o udeležbi na strokovnih posvetovanjih in drugih izobraževalnih oblikah, temveč tudi podatki o objavljenih strokovnih in znanstvenih prispevkih, raziskovalni in izobraževalni dejavnosti, mnenja, ocene in priporočila drugih državnih ali izobraževalnih organov, ustanov, strokovnih združenj in drugih strokovnih institucij s strokovnega področja in podpodročja dela izvedenca ter druga ustrezna potrdila in izjave o strokovnosti. Med ustrezna dokazila tako nikakor ne sodijo samo dokazila o udeležbi tožeče stranke na strokovnih posvetovanjih in izobraževanjih, ki bi jih za sodne izvedence in cenilce (za strokovno področje in podpodročje, za katero je bila tožeča stranka imenovana) organizirala tožena stranka ali krovno združenje sodnih izvedencev ali cenilcev. Dolžnost predložitve dokazil glede strokovnega izpopolnjevanja in seznanitve z novimi dognanji in metodami v stroki se izpolni tudi z udeležbo na strokovnih posvetovanjih in izobraževanjih, organiziranih za širšo strokovno področje, ali s predložitvijo dokazil o udeležbi na strokovnih posvetovanjih in izobraževalnih oblikah drugih (domačih in tujih) organov. Poudarja, da tudi Center za izobraževanje v pravosodju (v nadaljevanju CIP), ki deluje v okviru tožene stranke, redno organizira tako posebne kot tudi splošne izpopolnjevalne seminarje. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožnik v nadaljnji vlogi poudarja, da do sedaj ni bil organiziran noben seminar za sodne izvedence za orožje. V Sloveniji trenutno tudi ni strokovnjakov, ki bi to lahko kvalitetno opravili. Dodaja, da je s področja orožja objavil več pisnih prispevkov, tako v tujejezičnih strokovnih publikacijah kot tudi v slovenskem tisku.

V svoji nadaljnji vlogi tožena stranka navaja, da je tožnik šele v svoji zadnji vlogi prvič navedel, da naj bi pripravil nekaj deset pisnih prispevkov, ki so bili objavljeni v strokovnih publikacijah. Iz podatkov upravnih spisov pa ni razvidno, da bi tožnik kadarkoli po pozivu z dne 18. 12. 2008 ali po pozivu z dne 12. 2. 2010 predložil dokazila, ki jih je dolžan predložiti glede na določbe ZS. Tudi članstvo v izpitni komisiji tožnika ne odvezuje od izpolnitve obveznosti iz 84. člena ZS.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker dejstva, pomembna za odločitev v zadevi, med strankama niso sporna (prvi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

V prvem odstavku 84. člena ZS je določeno, da so sodni izvedenci osebe, imenovane za neomejen čas s pravico in dolžnostjo, da sodišču na njegovo zahtevo podajo izvid in mnenje glede strokovnih vprašanj, za katera tako določa zakon ali glede katerih sodišče oceni, da mu je pri njihovi presoji potrebna pomoč strokovnjaka. Po četrtem odstavku istega člena ZS pa so, ne glede na določbe prejšnjih odstavkov, dolžni sodni izvedenci, enako pa tudi sodni cenilci in sodni tolmači, po preteku petih let od dneva imenovanja in po preteku vsakih nadaljnjih pet let predložiti ministru, pristojnemu za pravosodje, dokazila o strokovnem izpopolnjevanju in seznanitvi z novimi dognanji in metodami v stroki oziroma o sodelovanju na posvetovanjih in strokovnih izobraževanjih iz šestega odstavka 87. člena ZS. V 89. členu ZS so navedeni primeri, v katerih minister, pristojen za pravosodje, razreši sodnega izvedenca. Tako je med drugim tudi določeno, da minister razreši sodnega izvedenca, če ne izpolnjuje več pogojev iz četrtega odstavka 84. člena tega zakona ali pogojev iz prvega odstavka 87. člena tega zakona (2. točka prvega odstavka 89. člena ZS).

Kot izhaja iz podatkov upravnih spisov, je Ministrstvo za pravosodje in javno upravo z odločbo z dne 4. 2. 2004 tožnika imenovalo za sodnega izvedenca za strokovno področje stroji in oprema, podpodročje orožje. Tožnik je bil tako, glede na četrti odstavek 84. člena ZS, dolžan predložiti dokazila o strokovnem izpopolnjevanju do 4. 2. 2009. Ministrstvo za pravosodje in javno upravo je tožnika (tako kot ostale sodne izvedence) z obvestilom z dne 18. 12. 2008 opomnilo na izpolnitev naložene dolžnosti. Ker tožnik kljub obvestilu ni predložil dokazil, ga je ministrstvo z dopisom z dne 12. 2. 2010 ponovno pozvalo, da naj v roku 30 dni od prejema poziva predloži predpisana dokazila. Tožnik se na nobenega od navedenih pozivov ni odzval in ministrstvu ni predložil nikakršnih dokazil, kar med strankama niti ni sporno. Čim je pa tako, je tudi po presoji sodišča odločitev, da se tožnik kot sodni izvedenec razreši pravilna in na zakonu utemeljena, saj je bil izpolnjen razlog iz 2. točke prvega odstavka 89. člena ZS.

V zvezi s tožnikovo navedbo iz vloge, da je objavil več pisnih prispevkov v tujih strokovnih publikacijah in tudi v slovenskem tisku, sodišče pripominja, da je tožnik to (sicer neizkazano) navedel šele v vlogi z dne 15. 10. 2012, ki jo je poslal po tem, ko je prejel odgovor tožene stranke na tožbo. Po določbi 52. člena ZUS-1 pa se lahko nova dejstva in novi dokazi kot tožbeni razlogi upoštevajo le, če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Tožnik pa tekom postopka ni nikjer navedel, niti zakaj se po dveh pozivih tožene stranke k predložitvi dokazil o strokovnem izpopolnjevanju ni odzval, niti zakaj v postopku ni navedel, da je objavil več pisnih strokovnih prispevkov, in jih citiral ali priložil.

Po povedanem je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 po tem, ko je ugotovilo, da tožbeni ugovori niso utemeljeni in da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, odločba pa pravilna in na zakonu utemeljena.