UPRS sodba II U 423/2012

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči v postopku osebnega stečaja. V obrazložitvi odločbe navaja, da mora prosilec za dodelitev brezplačne pravne pomoči izpolnjevati tudi objektivni pogoji iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). V smislu navedenega pogoja se pri presoji dodelitve BPP upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna, oz. da ima prosilec v zadevi verjeten izgled za uspeh. Pri tem se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Na podlagi navedb prosilke ter predloženih listin in poizvedb po uradni dolžnosti je tožena stranka ugotovila, da prosilka prejema denarno socialno pomoč, drugih dohodkov in premoženja pa nima. Po določbi 382. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) je namen postopka osebnega stečaja, da bi vsi upniki iz premoženja stečajnega dolžnika prejeli plačilo svojih terjatev v enakih deležih. Terjatve upnikov v delu, v katerem te niso plačane iz razdelitve mase stečajnega dolžnika, ne prenehajo in jih lahko upniki uveljavljajo proti stečajnemu dolžniku tudi po koncu stečajnega postopka. Iz navedenega sledi, da je pogoj za začetek postopka osebnega stečaja obstoj stečajne mase. Denarna socialna pomoč, ki jo prejema tožnica, spada med prejemke, ki so po 101. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju izvzeti iz izvršbe, zato tudi iz stečajne mase v postopku osebnega stečaja. Tožnica torej ne razpolaga s premoženjem in ne prejema dohodkov, ki bi omogočili kakršno koli poplačilo njenih upnikov, kar pomeni, da namen osebnega stečaja ne bi bil realiziran. Tako bi v stečajnem postopku nastali samo stroški stečajnega postopka, do delitve stečajne mase in poplačila upnikov pa sploh ne bi prišlo. Zaradi navedenega je njena vloga nerazumna, zaradi česar ne izpolnjuje kriterijev iz 24. člena ZBPP.

Tožnica v tožbi navaja, da ZFPPIPP določa, da gre za insolventnost, če dolžnik v daljšem obdobju ni sposoben poravnavati vseh svojih obveznosti ali postane dolgoročno plačilno nesposoben. Pri tem pa ne določa posebnih pogojev za uvedbo stečaja. Tožnica nedvomno izpolnjuje pogoje za postopek osebnega stečaja, saj sodišče samo ugotavlja, da nima prejemkov ter da ne more poravnati zapadlih terjatev. Stališče sodišča, da je obstoj stečajne mase pogoj za začetek postopka osebnega stečaja, nima podlage v določbah ZFPPIPP. Za odločitev v tej zadevi sta odločilni samo dve dejstvi in sicer ali obstajajo pogoji za začetek stečajnega postopka ter ali ima tožnica dovolj sredstev za plačilo predujma oz. je upravičena do BPP. ZFPPIPP res določa, da terjatve upnikov v delu, v katerem niso plačane iz razdelitvene mase, ne prenehajo in jih lahko upniki uveljavljajo proti stečajnemu dolžniku tudi po koncu stečajnega postopka. Vendar pa navedeni zakon pozna tudi možnost odpusta obveznosti. Člen 408 tako izrecno določa, da odpust obveznosti učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka osebnega stečaja. Pri tem določa tudi preizkusno obdobje v trajanju dveh do pet let, v katerem mora stečajni dolžnik izpolnjevati naložene obveznosti. Namen instituta osebnega stečaja v povezavi z odpustom dolgov je namreč vrnitev prezadolženih oseb v premoženjske razmere, ki jim bodo omogočale normalno življenje. Tožena stranka bi tako morala ob ugotovitvi, da obstajajo pogoji za začetek stečajnega postopka, prošnji ugoditi, ugibanje o poteku stečajnega postopka oz. odstotka poplačanih terjatev pa presega njene pristojnosti. Tožnica predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Prav tako zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Tudi po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna, prav tako vsebuje vsa pravno relevantna dejstva in jih tudi veže na ustrezno pravno podlago. Sodišče zato na podlagi določbe drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sledi utemeljitvi tožene stranke, saj tožnica v tožbi ne navaja nič takega, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev.

Kot je pravilno navedla že tožena stranka v izpodbijani odločbi, pogoj za začetek osebnega stečaja ni samo trajna insolventnost dolžnika, temveč tudi obstoj stečajne mase, opredeljene v 224. in 389. členu ZFPPIPP. Če te ni, pogoji za sprožitev osebnega stečaja sploh niso podani, o čemer se je sodna praksa iz tega področja že večkrat izrekla. Tako bi v stečajnem postopku nastali samo stroški stečajnega postopka, do delitve stečajne mase in poplačila upnikov pa sploh ne bi prišlo. Postopek osebnega stečaja je namreč namenjen poplačilu stečajnih upnikov znotraj stečajnega postopka. Če obstoj stečajne mase kot dejanska predpostavka za zasledovanje tega namena ni izpolnjen, sodišče takega postopka ne začne. Če pa je že začet, postopek ustavi. Po drugi strani pa sprožitev osebnega stečaja ne bi povzročila prenehanja terjatev, saj v skladu z drugim odstavkom 382. člena ZFPPIPP terjatve upnikov v delu, v katerem še niso plačane iz razdelitvene mase, ne prenehajo in jih lahko upniki uveljavljajo proti stečajnemu dolžniku tudi po koncu stečajnega postopka.

Tožnica ne ugovarja ugotovitvi tožene stranke, da nima premoženja ter drugih prihodkov, razen denarne socialne pomoči. Ti prejemki so po 3. in 4. točki 101. člena Zakona o izvršbi izvzeti iz izvršbe, kar pomeni, da so po 2. točki drugega odstavka 389. člena ZFPPIPP izvzeti tudi iz stečajne mase. Tožnica torej ne razpolaga s premoženjem in ne prejema dohodkov, ki bi omogočili kakršno koli poplačilo njenih upnikov, to pa pomeni, da je pravilna ugotovitev organa za brezplačno pravno pomoč, da namen osebnega stečaja ne bi bil dosežen, s tem pa tudi po presoji sodišča ni izpolnjen pogoj iz 24. člena ZBPP za dodelitev brezplačne pravne pomoči.

Sodišče tudi kot neutemeljene zavrača tožničine tožbene ugovore. V zvezi s presojo, ali prosilec izpolnjuje pogoje za dodelitev BPP, mora organ za BPP upoštevati okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (prvi odstavek 24. člena ZBPP). V obravnavanem primeru se je zahteva tožnice nanašala na postopek osebnega stečaja. Okoliščine, ki jih je moral organ upoštevati, ZBPP že sam primeroma našteva. Tako mora v skladu s 24. členom ZBPP tudi presoditi, ali ima zadeva verjeten izgled za uspeh ter jo je razumno sprožiti. S takšnim presojanjem pa ne prejudicira vnaprej odločitve v konkretni zadevi, prav tako ne presega svojih pristojnosti. Njegova ugotovitev pa vpliva le na postopek odobritve brezplačne pravne pomoči, ne pa tudi na postopek, na katerega se nanaša brezplačna pravna pomoč. Ker iz spisa ne izhaja, da je tožnica v postopku uveljavljala odpust obveznosti na podlagi 398. člena ZFPPIPP, niti v tožbi ne zatrjuje, da za to izpolnjuje pogoje, oziroma da ne obstajajo ovire iz 399. člena ZFPPIPP, sodišče ni moglo upoštevati njenega sklicevanja na navedeno določbo.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zavrnitev zahtevka za povračilo stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.