UPRS sodba I U 2304/2011

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo tožeči stranki za davčno obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2008 od davčne osnove 323 109,88 EUR odmeril in naložil v plačilo davek po petem odstavku 68. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) po povprečni stopnji dohodnine 38,75% v znesku 125 205,08 EUR s pripadajočimi obrestmi v znesku 3 030,46 EUR, obračunanimi od vključno 5. 6. 2009 do dneva izdaje odločbe.

Iz razlogov izpodbijane odločbe sledi, da je prvostopni davčni organ že pred uvedbo postopka davčne odmere ugotovil, da je tožnik kot fizična oseba razpolagal s sredstvi za privatno potrošnjo oziroma s premoženjem, ki je precej presegalo napovedane dohodke. Na podlagi podatkov iz uradnih evidenc, od drugih oseb in iz prijavljenega premoženja s strani tožnika je bilo namreč ugotovljeno, da je le-ta v obdobju od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2008 pridobil oziroma razpolagal z denarnimi sredstvi v višini 141 120,01 EUR, ki so bila dne 12. 12. 2006 prejeta na njegov TRR pri banki A., z osebnima avtomobiloma BMW X5 in Toyota Yaris v vrednosti 44 000,00 EUR in 15 000,00 EUR, z avtodomom Fiat Ducato v vrednosti 45 000,00 EUR in z lastniškim deležem v družbi B. d.o.o. v vrednosti 95 000,00 EUR ter da navedena sredstva, vključno s premoženjem, precej presegajo dohodke, ki so za isto obdobje znašali le bruto 76 172,13 EUR. Zato je bil uveden postopek davčnega nadzora oziroma postopek odmere davka v skladu s petim odstavkom 68. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). V tem postopku je davčni organ zbral podatke in dokumentacijo o premoženju in obveznostih tožnika na dan 1. 1. 2006 in 31. 12. 2008 ter podatke o porabi in o dohodkih tožnika ter na tej podlagi ugotovil, da se je neto vrednost premoženja tožnika v navedenem obdobju povečala za 255 778,98 EUR, izgube in sredstva za osebno porabo so znašali 141 105,34 EUR, dohodki, od katerih se davki ne plačajo, so za isto obdobje znašali 26 769,25 EUR, njegovi neto dohodki, od katerih se je obračunal davek, pa 47 005,19 EUR. Po izračunu davčnega organa, narejenem z uporabo metode neto vrednosti, znaša osnova za odmero davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 za obravnavano davčno obdobje 323 109,88 EUR, davek od nenapovedanih dohodkov, odmerjen po povprečni stopnji dohodnine od enoletnih dohodkov zadnjega davčnega obdobja (38,75%), pa skupno 125 205,08 EUR.

Pripombe tožnika na zapisniške ugotovitve je davčni organ zavrnil kot neutemeljene. Kot neutemeljen zavrača očitek, da ni navedel razlogov za začetek postopka, in poudarja, da je vse razloge navedel in utemeljil že v sklepu o začetku inšpekcijskega nadzora. Kot neutemeljene zavrača tudi očitke, da je kršil pravila postopka in zlorabil pooblastila, ker je pridobival podatke že pred začetkom nadzora, ter se pri tem sklicuje na pooblastila, ki mu jih dajejo v tem pogledu določbe 12. in 24. člena Zakona o davčni službi (v nadaljevanju ZDS-1) ter 131. člena ZDavP-2. Prav tako ne gre za prepovedano retroaktivno učinkovanje zakona, saj je imel že ZDavP-1, ki se je uporabljal od 1. 1. 2005, v zvezi z odmero davka enako določbo, kot je določba petega odstavka 68. člena ZDavP-2, in se je torej nadzor v konkretnem primeru lahko nanašal tudi na leto 2006. V zvezi z očitkom o pristranskosti pa prvostopni organ poudari, da je obravnaval vse dokaze in vse navedbe tožnika in tudi pojasnil, katerih ni upošteval in zakaj. Tako je presodil in ocenil tudi navedbe in dokaze v zvezi z zatrjevanimi prihranki v znesku 160 000,00 EUR, presojo pa opravil skladno z načelom proste presoje dokazov iz 10. člena ZUP ter navedel razloge, zakaj navedb tožnika in predloženih dokazov (pisnih izjav C.C. in Č.Č.) ni upošteval. Tožnik drugih dokazil, čeprav je bil k temu izrecno pozvan, ni predložil. Namesto tega je poudarjal in dokazoval, da ni bil dolžan ničesar hraniti in ničesar predložiti, česar pa davčni organ ne more sprejeti. Kot neutemeljen davčni organ zavrača predlog tožnika za zaslišanje C.C., saj ugotavlja, da je le-ta dal izjavo, ki vsebuje vse bistvene podatke in da bi dodatno zaslišanje ne pripomoglo k razjasnitvi zadeve. Zavrača tudi predlog, naj uradoma pridobi policijski zapisnik o tem, da je bil potni list C.C. ukraden, saj iz zapisnika ne bi mogel pridobiti relevantnega podatka, to je podatka o navzočnosti C.C. v Sloveniji v času, ko naj bi prejel posojilo v višini spornega zneska (160 000,00 EUR). Tožnikova ostala pojasnila v zvezi s pridobitvijo in hrambo denarja pa po presoji davčnega organa niso prepričljiva in jih zato kot takšna (obrazloženo) zavrača. Kot neprepričljiva in nedokazana zavrača tudi pojasnila v zvezi z nakupi vozil in dvigom gotovine v znesku 44 000 EUR s tožnikovega računa ter upoštevanjem le-te kot osebne porabe. Avto BMW je bil kupljen nekaj mesecev pred dvigom denarja, rok plačila pa določen na dan nakupa, kar vse sledi iz računa družbe D. d.o.o., in torej gotovina ni mogla biti porabljena za plačilo avtomobila. O tem, da bi bilo dogovorjeno oziroma izvršeno kasnejše plačilo, pa tožnik ni predložil nobenega dokazila.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnika zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih v celoti pritrjuje odločitvi in razlogom prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi ugovori glede uvedbe postopka navaja, da je davčni organ postopek uvedel skladno z določbami petega odstavka 68. člena ZDavP-2, ter poudari, da se pri cenitvi davčne osnove, za kakršno gre v konkretnem primeru, dejansko stanje ugotavlja do stopnje verjetnosti in ne gotovosti ter izvaja s pomočjo približkov ter izkušenj in ob uporabi miselnih operacij in računskih metod, kar vse omogoča ugotovitev davčne osnove na najobjektivnejši možni način. Pooblaščeni uradni osebi sta lahko pridobivali podatke že pred uvedbo postopka. Podana tudi ni retroaktivna uporaba predpisa. Kot neutemeljene pa drugostopni organ zavrača tudi očitke o kršitvi načela materialne resnice in kršitvah pravil postopka. Postopek se je vodil pravilno in skladno z določbami ZDavP-2. Prvostopni organ se je opredelil do vseh ugovorov vsebinske narave in navedel razloge. Izpodbijana odločitev je sprejeta na podlagi listin, tožnik pa tudi po presoji organa druge stopnje ni navedel okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da bi bila predlagana zaslišanja lahko pomembna za odločitev. Tožnikova navedba, po kateri naj bi prvostopni organ od tožnika zahteval, da predloži kopijo policijskega zapisnika o tem, da je bil potni list C.C. ukraden, ne drži. Poleg tega je to nepomembno za ta postopek. Neutemeljeni pa so tudi tožnikovi ugovori v zvezi s posojili. Iz predloženih izpiskov z računa družbe B. d.o.o., izpiskov kontov glavne knjige in iz posojilnih pogodb izhaja, da je tožnik posodil omenjeni družbi skupaj 374 416,68 EUR, kot je to ugotovil in natančno opisal že prvostopni organ v izpodbijani odločbi. Dejansko stanje posojila na dan 31. 12. 2008 je bilo tako, ob upoštevanju vrnjenih posojil s strani omenjene družbe, pravilno ugotovljeno v višini 280 770,83 EUR.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Še prej pa predlaga, da sodišče postopek prekine in pri Ustavnem sodišču zahteva oceno ustavnosti četrtega oziroma petega odstavka 68. člena ZDavP-2, in sicer glede dopustnosti cenitve premoženja zavezanca, ki izvira iz časa pred uveljavitvijo ZDavP-1 oziroma ZDavP-2. Cenitev davčne osnove fizičnih oseb je pomanjkljiva, ker ne določa t.i. ničelne točke, od katere naprej bi bilo mogoče preverjati izvor premoženja. Institut cenitve je bil uveden šele 1. 1. 2005, pred tem pa davčni organi niso imeli pooblastil za tovrstno preiskavo zavezančevega premoženja in s tem tudi ne za pozive k predložitvi dokazil o izvoru premoženja. Posledično zavezanci niso imeli dolžnosti, da dokazila hranijo. Kako je zavezanec pridobil premoženje pred 1. 1. 2005, zato ni relevantno, obenem pa je nujna časovna točka, od katere naprej bi davčni organ lahko preveril izvor premoženja. V nasprotnem primeru gre za retroaktivno učinkovanje instituta ocene, ki je v nasprotju s 155. členom Ustave, saj se posega v razmerja iz obdobja, ko zakonodaja še ni dopuščala cenitve davčne osnove. Posledično ni obstajala obveznost zavezancev, da evidentirajo izvor svojega premoženja, še posebej ne v smislu 77. člena ZDavP-2, ki daje prednost listinskim dokazom. Institut je tudi sicer urejen pomanjkljivo, predvsem pa retroaktivno posega v že končana pravna in poslovna razmerja, kot je bilo to storjeno tudi v konkretnem primeru, ko je davčni organ tožnika pozval k predložitvi dokazil o premoženju, ki po pojasnilih tožnika v pretežnem delu izvira iz obdobja pred 1. 1. 2005.

V zvezi z vsebino izpodbijane odločitve pa tožeča stranka navaja, da je pri ocenjevanju davčne osnove dokazno breme sicer postavljeno na raven verjetnosti, da pa je na podlagi splošnih določb ZDavP-2 davčni zavezanec (pravilno organ) vseeno zavezan k ugotavljanju materialne resnice. Zato so posamezne odločitve glede določenega premoženja in o njegovem izvoru napačne, ker so se posamezne dokazne listine presojale selektivno in ne v celotnem kontekstu izvora premoženja. Poleg tega je davčni organ zavrnil dokazne predloge za zaslišanje prič, s katerimi je želel tožnik dokazati izvor premoženja, že na podlagi vnaprejšnje ocene o njihovi verodostojnosti, kar je napačno, saj se verodostojnost prič presoja šele na podlagi njihovega zaslišanja. Vnaprejšnja odklonitev je procesnopravno zmotna in predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka, saj gre za kršitev pravice do izjave, ki je pripomogla k napačni oziroma nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja.

Glede izvora premoženja je tožnik pojasnil, od kod mu na dan 1. 1. 2006 prihranki v višini 160 000 EUR in v potrditev navedb predložil in predlagal dokaze. Za zavrnitev predlaganega zaslišanja priče C.C. davčni organ ni navedel utemeljenih razlogov. Nikjer namreč ni določeno, da velja samo pisna dokumentacija. ZDavP-2 o samem postopku dokazovanja nima posebnih določb, ZUP pa ne vsebuje dokaznih pravil. Zato je davčni organ z zavrnitvijo predlaganega zaslišanja tožeči stranki odvzel možnost učinkovitega sodelovanja v postopku in s tem pri ugotavljanju materialne resnice. Prav tako ne bi smel dokaznega bremena glede njegovega potnega lista prenesti na tožnika. Gre za nesorazmerno obvezo, ki je hkrati v nasprotju z obveznostjo davčnega organa, da pridobi tiste listine, ki jih lažje pridobi kot stranka v postopku. Glede ustreznosti utemeljitve dokaznega predloga pa tožeča stranka poudarja, da gre v konkretnem primeru za dokazovanje izvora premoženja, ki je nastalo v obdobju pred nastankom obveznosti iz 68. člena ZDavP-2 in s tem pred nastankom obveznosti davčnih zavezancev, da hranijo dokaze o izvoru premoženja. Zato pisnih dokazil v večini primerov ni, še zlasti glede na okoliščine, ki jih je opisal tožnik že v pripombah na zapisnik. Dogovore je zato mogoče dokazovati zgolj s pričami, ki pa so v večini primerov v sorodstvenem razmerju. Osebe, ki bi uživale položaj tretje nepristranske osebe, zato v takšnih primerih ne obstajajo. Vse to bi moral davčni organ upoštevati pri odločanju, ne pa izvajati zaključkov na podlagi površne vnaprejšnje ocene posameznega dokaznega predloga. Enako velja glede presoje davčnega organa v zvezi z nakupom osebnega vozila BMW v letu 2007, ko je tožnik pojasnil, da je bilo plačilo izvršeno nekaj mesecev po nakupu. Zato bi moral davčni organ zaslišati predlagano pričo - prodajalca, ki bi lahko potrdil tožnikove navedbe ter s tem omogočiti tožniku, da sam dokaže dejstva, ki so mu v korist in s tem zadosti naloženemu obrnjenemu dokaznemu bremenu.

Ker tožniku ni bila dana možnost učinkovitega sodelovanja v davčnem postopku, podaja dodatne trditve in dokazne predloge. Tako v zvezi s trditvijo, da je že pred 1. 1. 2006 razpolagal s premoženjem, vlaga v spis posojilni pogodbi, sklenjeni med družbo E. d.o.o. kot posojilojemalcem in tožnikom kot posojilodajalcem za znesek 9 500 000,00 SIT in za 21 000 000,00 SIT ter bilance stanja in uspeha za družbo za leta 1996, 1997 in 1998, iz katerih izhajajo okoliščine poslovanja navedene družbe. Vsi navedeni listinski dokazi posredno izkazujejo, da je tožnik razpolagal z zadostnim premoženjem, ki opravičuje razpolaganja v inšpiciranem obdobju. Izvor tega premoženja ni relevanten, saj gre za premoženje iz obdobja, v katerega davčni organ z ozirom na določbe 68. člena ZDavP-2 ne sme posegati. So pa pogodbe indic in jih je treba povezati z drugimi izvedenimi in predlaganimi dokazi, predvsem s posojilnim razmerjem s C.C. Tožnik vlaga v spis tudi fotokopijo njegovega potnega lista, iz katerega izhaja, da je razpolagal z letnimi vizami za vstop v Slovenijo in iz katerih je mogoče sklepati, da je bil imetnik dovoljenja tudi v relevantnem obdobju. Sicer pa bi moral po prepričanju tožeče stranke davčni organ o tem opraviti poizvedbo po uradni dolžnosti, saj ima do ustreznih evidenc lažji dostop kot tožnik. Kljub temu je tožnik sam opravil poizvedbe in s strani srbskih organov prejel obvestilo, da bo od njih dobil potrdilo, ki ga bo v spis vložil naknadno.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Na naroku za glavno obravnavo stranki vztrajata pri svojih dosedanjih navedbah in predlogih. Tožnik dodatno ugovarja zakonski ureditvi v pogledu dokaznega standarda, ki velja za davčnega zavezanca, ko izpodbija ocenjeno davčno osnovo, ter načinu izvajanja dokazov oziroma obravnavi dokaznih predlogov davčnih zavezancev v postopku ocene ter vztraja, da bi bili zaključki v konkretnem primeru drugačni, kolikor bi se izvedli vsi predlagani dokazi. - Tožena stranka navedbe tožeče stranke prereka ter opozarja, da so dokazi, ki jih predlaga tožeča stranka v tožbi (na 11. strani) tožbena novota. V zvezi z dvigom spornih 44 000,00 EUR poudarja, da tožeča stranka zaslišanja prodajalca v davčnem postopku ni predlagala. Poleg tega iz registra MVRL izhaja, da je bilo osebno vozilo isti dan, kot je izstavljen račun, tudi že registrirano na tožečo stranko, predhodni lastnik pa je bil F. leasing. V zvezi s spornim zneskom 160 000,00 EUR pa navaja, da sta se tako prvostopni kot drugostopni organ opredelila do predloga za zaslišanje priče C.C. ter predlog zavrnila ob upoštevanju dejstva, da je priča že dala pisno izjavo, ki je po vsej verjetnosti ne bi spreminjala.

Tožba ni utemeljena.

Po določbah petega odstavka 68. člena ZDavP-2, na katerih temelji odmera davka v konkretnem primeru, se v primeru, če davčni organ ugotovi, da davčni zavezanec – fizična oseba razpolaga s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki precej presegajo dohodke, ki jih je zavezanec napovedal, ali če je davčni organ na drugačen način seznanjen s podatki o sredstvih, s katerimi razpolaga davčni zavezanec – fizična oseba, oziroma s trošenjem fizične osebe ali s podatki o pridobljenem premoženju davčnega zavezanca – fizične osebe, se davek odmeri od razlike med vrednostjo premoženja, sredstev oziroma porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni, oziroma dohodki, od katerih se davki ne plačajo. Postopek se lahko uvede za eno ali več koledarskih let v obdobju zadnjih pet let pred letom, v katerem je bil ta postopek uveden. Od tako ugotovljene osnove se plača davek po povprečni stopnji dohodnine od enoletnih dohodkov zadnjega davčnega obdobja. Po določbah šestega odstavka istega člena se verjetna davčna osnova oziroma z oceno določena davčna osnova zniža, če zavezanec dokaže, da je nižja.

Institut ocene davčne osnove je bil, kot pravilno navaja že tožnik v tožbi, (tudi) za fizične osebe sicer uveden že z ZDavP, ki je veljal od leta 1997 do 2004. Pravilno tudi navaja, da je bila zakonska ureditev spremenjena z ZDavP-1 in nato še z ZDavP-2, s tem da se je posebej uredilo ugotavljanje skladnosti dejanskega premoženja fizičnih oseb z dohodninskimi napovedmi. Ne drži pa tožbena trditev, da davčni organi pred letom 2005 niso imel pooblastil za preiskavo izvora zavezančevega premoženja. Že po določbah ZDavP so bile namreč tudi fizične osebe dolžne davčnemu organu posredovati vse podatke, ki imajo vpliv na davčno obveznost (32. člen), oziroma na javni poziv prijaviti premoženje davčnemu organu ter pri tem navesti datum in način pridobitve premoženja (33. člen). Določen je bil tudi (desetletni) rok hrambe listin in evidenc, ki se nanašajo na davčno obveznost, zato ne drži tudi nadaljnja tožbena trditev, da zavezanci niso imeli dolžnosti, da hranijo dokazila o izvoru premoženja ter da posledično od njih dokazil ni mogoče zahtevati. Nedopustno retroaktivno učinkovanje instituta ocene, ki ga tožnik zatrjuje v tožbi, po presoji sodišča zato ni podano, zato posledično tudi ni mogoče slediti tožbenemu predlogu, da se vloži zahteva za oceno ustavnosti zadevnih zakonskih določb pri Ustavnem sodišču.

V postopku ocene se materialna resnica ugotavlja do stopnje verjetnosti, kar po presoji sodišča in nenazadnje tudi po mnenju tožeče stranke ni neustrezno, saj se ocena opravi ravno zato, ker davčni zavezanec ni predložil oziroma zagotovil podatkov, ki so potrebni za obdavčenje. Ugotovitev davčne osnove z oceno je torej posledica opustitve dolžnega ravnanja s strani zavezanca za davek. Čim pa je tako, je povsem logična tudi citirana določba šestega odstavka 68. člena, po kateri je na zavezancu, da dokaže morebitno nižjo davčno osnovo od ocenjene, saj s tem zgolj izpolni dolžnost, ki jo ima po davčnem zakonu in ki je v tem, da davčnemu organu zagotovi resnične, pravilne in popolne podatke, ki jih davčni organ potrebuje za pobiranje davka (10. člen ZDavP-2).

Do stopnje verjetnosti in s tem na ustrezen način se je ugotavljala materialna resnica tudi v konkretnem primeru. Drugačne tožbene trditve nimajo opore v podatkih spisov. Katere dokazne listine je davčni organ presojal selektivno, tožnik ne pove. Prav tako ne drži tožbena trditev, da davčni organ pri presoji ni upošteval celotnega konteksta oziroma vseh posredovanih in zbranih podatkov. Le presodil jih je drugače, kot bi želela tožeča stranka. Dokazne predloge je obrazloženo zavrnil, tudi predlog za zaslišanje priče C.C., s katerim je tožnik dokazoval prihranke v znesku 160 000,00 EUR, ter pri tem (na 7. in 8. strani izpodbijane odločbe) navedel povsem logične in utemeljene razloge. Pri tem ne gre za apriorno ocenjevanje verodostojnosti priče, kot se zatrjuje v tožbi, temveč za oceno tistega, kar je priča že navedla v pisni izjavi, v odnosu na ostale zbrane podatke, zlasti glede na izjavo priče Č.Č. in tožnikove navedbe o izvoru in hrambi spornega zneska (pri očetu). Na tej podlagi je davčni organ tudi po presoji sodišča utemeljeno zaključil, da zatrjevani izvor denarja ni zadosti dokazan in da tudi izvedba dokaza z zaslišanjem C.C. ne bi mogla vplivati na drugačno odločitev. Tudi sodišča namreč okoliščine v zvezi s hrambo denarja in posojilom C.C., ki jih tožnik navaja v tožbi in ki jih je pred tem zatrjeval že v davčnem postopku, ne prepričajo. Poleg tega, da so neobičajne, tudi niso podkrepljene s prav nobenim listinskim dokazom, niti tistim o navzočnosti C.C. v Sloveniji. Davčni organ je namreč po presoji sodišča utemeljeno zahteval od tožnika, da ob dejstvu, da nima listinskih dokazil o zatrjevanem posojilnem razmerju, dokaže vsaj navzočnost posojilojemalca na kraju dogodka. Dokazno breme glede na povedano ni bilo nesorazmerno niti ni bilo, kolikor so resnične njegove navedbe o razmerju do priče C.C., tožniku nedosegljivo.

Povsem logična in prepričljiva ter podprta z listinami pa je obrazložitev izpodbijane določbe tudi, kolikor se nanaša na dvig gotovine v znesku 44 000,00 EUR s tožnikovega tekočega računa. Izvedba dokaza z zaslišanjem priče (prodajalca) v davčnem postopku ni bila predlagana. Drugačna tožbena trditev nima opore v podatkih spisov. Sodišče zato tožbene očitke v tej zvezi zavrača kot neutemeljene, trditev tožnika (osebno) na naroku, da je izvedbo predlagal inšpektorju med postopkom, pa kot prepozno in predvsem kot neizkazano. V tej zvezi sodišče še pripominja, da je imel tožnik strokovno pomoč ves davčni postopek ter da kljub temu in kljub pozivom davčnega organa, da svoje trditve dokaže, zatrjevanega dokaznega predloga ne vsebuje nobena od vlog, ki so v spisih. Predloga za zaslišanje prodajalca nasploh in še manj predloga za zaslišanje konkretne osebe (z imenom in priimkom) pa tudi ne vsebuje tožba, ki jo je tožnik vložil po pooblaščeni odvetniški družbi. Zato sodišče tudi tistih trditev, ki jih je v tej zvezi izrekel tožnik na naroku, ni moglo upoštevati kot relevantnih za odločitev.

Dokazi, ki se predlagajo v tožbi, so novi, saj jih tožnik v davčnem postopku ni predlagal niti se ni skliceval na okoliščine (obstoj prihrankov oziroma večjih denarnih zneskov), ki naj bi jih predložene listine (sklenjene posojilne pogodbe) dokazovale. Sodišče je zato štelo predlagane dokaze za nedopustno tožbeno novoto in jih kot takšnih pri odločanju ni upoštevalo. Nov in predvsem nezadosten dokaz pa je tudi fotokopija potnega lista C.C., ki se na časovno obdobje, ko je bil izposojen sporni znesek (160 000,00 EUR), ne nanaša in ki zato tudi kot indic nima zadostne dokazne vrednosti. Dodatnih dokazil o zatrjevani navzočnosti C.C. v Sloveniji, ki jih obljublja v tožbi, pa tožnik tudi na naroku ni predložil.

V ostalem tožnik ugovorov nima. Sodišče samo pa nepravilnosti v preostalem delu izpodbijane odločbe tudi ni našlo. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.