131. člen ZDavP-2

Glede na navedeno je tudi za določbo 68.a člena ZDavP-2, na podlagi katere je bil tožnik obdavčen z izpodbijano odločbo, moč reči, da ureja posebno vrsto davka, podvrsto dohodnine, s katero se v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora obdavči nenapovedane dohodke fizičnih oseb, z njo pa so določeni predmet obdavčitve, davčna osnova, davčna stopnja in obdobje, za katero se postopek odmere tega davka lahko uvede. Ta določba torej ni nejasna ali nepopolna, tako kot to trdi tožnik. Povedano drugače, ker iz razlogov na strani zavezancev ni mogoče ugotoviti dejanskih podatkov za izračun davčne osnove, tudi ni mogoče ugotoviti same davčne osnove ter obračunati oz. odmeriti davka in izdati odločbe; v takšnih primerih zaradi načel zakonitosti in enakosti pride v poštev ugotavljanje davčne osnove na alternativen način, s cenitvijo. Ker zavezanec davčnemu organu torej ne omogoči verifikacije in ugotovitve izvora svojih dohodkov oz. premoženja, tudi ne more pričakovati, da bo obdavčen tako "ugodno", kot bi bil v nasprotnem primeru, niti ne more na davčni organ prelagati ugotavljanja teh okoliščin. Zastaranja odmere ni mogoče uveljavljati po posameznih letih, ki so zajeta v časo

Tretji odstavek 125. člena ZDavP-2 določa, da pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati (relativni rok), pri čemer tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o kateri je bil tožnik obveščen (drugi odstavek 126. člena ZDavP-2) in začne po pretrganju zastaranje znova teči ter se čas, ki je potekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok (četrti odstavek 126. člena ZDavP-2). Izpodbijani sklep o izvršbi je bil izdan 11. 1. 2018 (vročen 30. 1. 2018), kar pomeni, da je izdan v danem petletnem roku od dneva pretrganja zastaranja in v danem desetletnem absolutnem roku od dneva, ko je zastaranje prvič začelo teči.

Zahteva tožeče stranke za vpogled se nanaša na dokumentarno gradivo zbrano v postopku finančne preiskave zoper tožečo stranko, ki se je vodila na podlagi 131. člena tedaj veljavnega (ZDavP-2), ki določa, da davčni inšpektor po opravljeni davčni preiskavi izdela zaključno preiskovalno poročilo, v katerem opiše ugotovitve davčne preiskave in navede zbrane podatke, dokumente in druge dokaze (četrti odstavek 131. člena ZDavP-2). Če so razlogi za sum utemeljeni, davčni organ začne postopek davčnega inšpekcijskega nadzora, s tem, da zavezancu za davek izda sklep o začetku postopka in ga seznani z ugotovitvami v izvedeni preiskavi. Po tedaj veljavni zakonodaji, se je postopek davčne preiskave časovno uvrščal v tako imenovano "predpostopkovno fazo", torej v čas pred uradnim-formalnim začetkom postopka davčnega inšpekcijskega nadzora, zato tožeča stranka pred začetkom davčnega postopka ni dobila pravice do vpogleda v zahtevane dokumente na podlagi določb ZUP, ne kot stranka ne kot tretja oseba, sklep davčnega organa o zavrnitvi vpogleda tako po vsebini ne pomeni odločitve na podlagi 82. člena ZUP, saj se z njim ni odločalo o njegovi pravici do vpogleda v dokumente upravne zadeve.

Postopek davčne preiskave se časovno uvršča v t. i. "predpostopkovno fazo", torej v čas pred uradnim - formalnim začetkom postopka davčnega inšpekcijskega nadzora, zato pritožnik pred začetkom davčnega postopka ni dobil pravice do vpogleda v zahtevane dokumente na podlagi ZUP ne kot stranka in ne kot tretja oseba (ob izkazanem pravnem interesu). Posledično izpodbijani sklep po vsebini ne pomeni odločitve na podlagi 82. člena ZUP, saj se z njim ni odločilo o njegovi pravici do vpogleda v dokumente upravne zadeve (vpogleda v spis). Kršitev pravic iz 30. člena ZVOP-1 bi moral pritožnik skladno s 1. alinejo prvega odstavka 2. člena Zakona o informacijskem pooblaščencu uveljavljati pred Informacijskim pooblaščencem, zoper odločitev tega organa pa je nato možno sodno varstvo v upravnem sporu (2. člen ZUS-1). O tej pritožbi oziroma varstvu navedenih pravic do seznanitve z zahtevanimi podatki na podlagi ZVOP-1 z odločbo Ministrstva za finance sploh ni bilo odločeno, o njej pa tudi sicer Ministrstvo za finance ne bi smelo odločiti. Posledično pa navedeno tudi ni del sodne presoje v tem upravnem sporu.

Davčni organ se v obrazložitvi izpodbijane odločbe izrecno in konkretno sklicuje na davčne posledice in učinke ugotovitvene odločbe v predhodno navedenem DIN in iz teh učinkov izpeljuje davčne posledice tudi v obravnavani zadevi, ki je predmet tega spora. Z odpravo ugotovitvene odločbe so odpadli razlogi davčnega organa glede davčnih posledic izkazanih in vodenih poslovnih učinkov v glavni knjigi (prvega) tožnika iz naslova naslova razpolaganja s poslovnim deležem v družbah F. d.o.o. in E. d.o.o. ter iz naslova dolgoročne obveznosti do B.B. Ob takem stanju stvari, dejanski in pravni zaključki, ki slonijo na predhodno ugotovljenih okoliščinah iz odpravljene ugotovitvene odločbe, ne morejo imeti relevantnih posledic v obravnavani zadevi, drugačnih relevantnih razlogov pa davčni organ in toženka nista navedla.

Ugotovitve in morebitni za davčnega zavezanca obremenilni dokazi, ki so bili pridobljeni v davčni preiskavi, so se prenesli v upravni postopek davčnega inšpekcijskega nadzora (peti odstavek 131. člena ZDavP-2), v katerem ima pritožnik polne procesne pravice, med drugim tudi pravico do kontradiktornosti in s tem do vpogleda v podatke, dokumente ter dokaze, ki so podlaga za odločitev davčnega organa.

Iz določbe drugega odstavka 68. člena ZDavP-2 izhaja, da je cenitev ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki omogočajo davčnemu organu določiti verjetno davčno osnovo. Verjetno se torej določi davčna osnova, ki se mora približati resnični vrednosti. Temu je tako ravno zato, ker davčni zavezanec ni napovedal dohodkov, ki bi jih moral. Glede poslov, s katerimi zavezanec, v konkretnem primeru tožnik, dokazuje nasprotno (v skladu s šestim odstavkom 68. člena ZDvP-2), da je davčna osnova nižja, pa je logično, da je dokazno breme na njem. Zavezanec - tožnik je namreč v teh primerih tisti, ki razpolaga oziroma bi moral razpolagati s podatki, ki so pomembni za davčno odmero, zato se od njega utemeljeno zahteva, da dejstva oziroma okoliščine, ki izvirajo iz njegove sfere, dokaže s stopnjo gotovosti.

Postopek davčne preiskave se časovno uvršča v t.i. „predpostopkovno fazo“, torej v čas pred uradnim – formalnim začetkom postopka davčnega inšpekcijskega nadzora. Davčna preiskava na podlagi 131. člena ZDavP-2 ne pomeni posebnega davčnega postopka.

V predloženem upravnem spisu se nahajajo vse listine, ki so podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, oziroma drugače, da davčni organ v izpodbijani odločbi dejstva ugotavlja le na podlagi listin, ki se nahajajo v spisih. Pravica do pregleda dokumentov oziroma drugih spisov, v katerih naj bi se nahajali, se uveljavlja v upravnem oziroma v davčnem postopku in ne z zahtevo za dopolnjevanje spisov v upravnem sporu. Sodišče zato predlogu tožeče stranke za dopolnitev spisov ni sledilo. Z ugotovitvami, ki so bile podlaga za uvedbo inšpekcijskega postopka, je bil tožnik seznanjen s sklepom o začetku inšpekcijskega postopka. Skladno s petim odstavkom tedaj veljavnega 131. člena ZDavP-2 se v davčni preiskavi zbrani dokazi in podatki lahko uporabijo kot dokaz tudi v davčnem inšpekcijskem nadzoru. Po določbah 141. člena ZDavP-2 od dneva začetka postopka do izdaje odločbe ne sme preteči več kot šest oziroma devet mesecev, če se davčna osnova ugotavlja z oceno. Vendar pa to ne pomeni, da je treba postopek ustaviti, oziroma da odločba ne bi smela biti izdana. Kot s sklicevanjem na ustaljeno sodno prakso in pravno teorijo navede že tožena stranka, je rok, ki ga za izdajo odločbe v davčnem i

V predpostovkovni fazi se še ni odločalo o pravicah, obveznostih in pravnih koristih tožnika s področja upravnega prava (upravna zadeva po 2. členu ZUP) in se torej tudi niso vzpostavili dokumenti upravne zadeve v smislu 82. člena ZUP, ki lahko nastanejo šele po začetku upravnega postopka. Tak upravni spis, oziroma dokumenti upravne zadeve, v času davčne preiskave v navedeni obliki torej sploh niso obstajali in kot taki niso bili vodeni, zato tožnik pred začetkom davčnega postopka ni dobil pravice do vpogleda v zahtevane dokumente na podlagi ZUP, ne kot stranka, ne kot tretja oseba ob izkazanem pravnem interesu. Ker je DURS zahtevo za vpogled v listine, ki se nanašajo na osebne podatke tožnika, zavrnil, je tožnik vložil pritožbo, v kateri se sklicuje na kršitev pravic iz 30. člena ZVOP-1. V obravnavani zadevi gre za pritožbo posameznika iz 3. alinee prvega odstavka 2. člena ZVOP-1. Tožena stranka bi zato morala pritožbo v delu, ki se nanaša na kršitev ZVOP-1, odstopiti v pristojno poslovanje Informacijskemu pooblaščencu. Zoper odločitev Informacijskega pooblaščenca je zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu. Iz upravnega spisa pa ne izhaja, da bi b

Postopek davčne preiskave se časovno uvršča v tako imenovano predpostopkovno fazo, to je na čas pred uradnim formalnim začetkom postopka davčnega inšpekcijskega nadzora. Na podlagi izsledkov preiskave se je namreč skladno s tedaj veljavnim 131. členom ZDavP-2 šele sprejela odločitev o uvedbi postopka davčnega inšpekcijskega nadzora in se torej ni neposredno na podlagi davčne preiskave izdala davčna odločba, s katero bi bilo odločeno o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznika. V tej predpostopkovni fazi se tako še ni odločalo o pravicah, obveznostih in pravnih koristih davčnega zavezanca s področja upravnega prava in se torej tudi niso vzpostavili dokumenti upravne zadeve v smislu 82. člena ZUP, ki lahko nastanejo šele po začetku upravnega postopka. Zato pred začetkom davčnega postopka tožnik ni dobil pravice do vpogleda v zahtevano dokumentacijo na podlagi ZUP ne kot stranka in ne kot tretja oseba. Posledično izpodbijani sklep po vsebini ne pomeni odločitve na podlagi 82. člena ZUP, saj se z njim ni odločalo o pravici do vpogleda v dokumentacijo upravne zadeve.

Postopek davčne preiskave se uvršča v t.i. „predpostopkovno fazo“, torej v čas pred uradnim – formalnim začetkom davčnega inšpekcijskega nadzora, zato tožnik nima prav, ko uveljavlja, da je davčna preiskava na podlagi 131. člena ZDavP-2 pomenila poseben davčni postopek. V tej fazi postopka se tako še ni odločalo o pravicah, obveznostih in pravnih koristih zavezanca s področja upravnega prava in se torej tudi niso vzpostavili dokumenti upravne zadeve v smislu 82. člena ZUP, ki lahko nastanejo šele po začetku upravnega postopka. Taki upravni spisi oziroma dokumenti upravne zadeve v času davčne preiskave torej sploh niso obstajali in niso bili vodeni. Zato pred začetkom davčnega postopka tožnik ni dobil pravice do vpogleda v dokumente na podlagi ZUP ne kot stranka in ne kot tretja oseba.

Po presoji Vrhovnega sodišča se postopek davčne preiskave časovno uvršča v t. i. „predpostopkovno fazo“, torej v čas pred uradnim - formalnim začetkom postopka davčnega inšpekcijskega nadzora, zato pritožnik nima prav, ko uveljavlja, da je davčna preiskava na podlagi 131. člena ZDavP-2 pomenila poseben davčni postopek. V tej predpostopkovni fazi se tako (še) ni odločalo o pravicah, obveznostih in pravnih koristih davčnega zavezanca s področja upravnega prava (upravna zadeva po 2. členu ZUP) in se torej tudi niso vzpostavili dokumenti upravne zadeve v smislu 82. člena ZUP, ki lahko nastanejo šele po začetku upravnega postopka. Posledično izpodbijani sklep po vsebini ne pomeni odločitve na podlagi 82. člena ZUP, saj se z njim ni odločilo o njegovi pravici do vpogleda v dokumente upravne zadeve (vpogleda v spis). Pritožnik utemeljeno navaja, da je s tožbo uveljavljal tudi svoje pravice na podlagi 30. člena in drugih ZVOP-1. Iz tožbenega predloga in utemeljitve tožbe izhaja, da je postavil tudi temu skladen tožbeni zahtevek.

V postopkih odmere davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 davčni organ nesorazmerje ugotovi na podlagi podatkov, zbranih uradoma, zato ima podlago, da po uradni dolžnosti začne postopek in revidenta pozove k prijavi premoženja. Ne gre za retroaktivno uporabo zakona, saj je bil institut, kot ga določa peti odstavek 68. člena ZDavP-2, v slovenski pravni red vpeljan s četrtim odstavkom 113. člena ZDavP-1, ki je veljal od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2006. Splošna opredelitev iz 39. člena ZDavP, prvega odstavka 113. člena ZDavP-1 in 2. alineje prvega odstavka 68. člena ZDavP-2 glede tega, kdaj mora davčni organ davčno osnovo oceniti, je bila s predmetnima določbama konkretizirana. Institut obdavčitve nepojasnjenega vira ni uzakonjen na novo, ampak gre le za posamezni poseben način izvedbe cenitve kot postopka za ugotavljanje verjetne davčne osnove. Metoda za izračun davčne osnove glede podarjenega stanovanja hčerki in obrokov po lizing pogodbi je bila uporabljena pravilno. Stanovanje, ki ga je revident podaril hčeri, na davčno osnovo za odmero davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 ne vpliva. Darilo kot poraba sredstev v nadzorovanem obdobju davčno osnovo sicer

Tožnik v tožbenih ugovorih ne prereka dejstva, da je odločba o odmeri obveznosti plačila RTV prispevka postala izvršljiva dne 15. 5. 2010, zato sodišče nima pravne podlage za upoštevanje tožbenih navedb, ki se vsebinsko nanašajo na samo obveznost plačila prispevka za programe RTV (da so prispevki že plačani s strani najemodajalca in da je obveznost zastarala) in ne na sam sklep o davčni izvršbi (npr. obstoj, izvršljivost in izpolnitev obveznosti določene v odločbi, ki se izvršuje).