VSRS Sodba IV Ips 54/2012

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

A.

1Postaja prometne policije Maribor (prekrškovni organ) je dne 8. 6. 2009 R. Z. izdala plačilni nalog, št. 5967028, zaradi prekrška po točki c sedmega odstavka 32. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) ter ji izrekla globo v višini 500,000 EUR in pet kazenskih točk. Okrajno sodišče v Idriji je storilkini zahtevi za sodno varstvo (delno) ugodilo in plačilni nalog spremenilo tako, da je kršiteljici namesto globe, na osnovi 21. člena Zakona o prekršku (v nadaljevanju ZP-1) izreklo opomin.

2Zoper navedeno sodbo vlaga vrhovni državni tožilec zahtevo za varstvo zakonitosti s predlogom, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo zaradi kršitev 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 in drugega odstavka 155. člena ZP-1 v zvezi s tretjim odstavkom 4. člena ZP-1, razveljavi in vrne zadevo sodišču v novo sojenje.

3Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilki, ki je izjavila, da so navedbe Vrhovnega državnega tožilstva v zahtevi za varstvo zakonitosti popolnoma zmotne in v nasprotju s pozitivno zakonodajo R Slovenije. Storilka trdi, da je sodišče v skladu z določili tretjega odstavka 4. člena KZ-1 pravilno odločilo in v delu, kjer je govora o glavni sankciji, ko je obdolženki izreklo opomin.

B.

4Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da glede na to, da se opomin na podlagi tretjega odstavka 4. člena ZP-1 lahko izreče le namesto globe (glavne sankcije), ne pa tudi namesto kazenskih točk, sodišče s sodbo ni odločilo o stranski kazenski sankciji petih kazenskih točk, s tem pa kršilo drugi odstavek 155. člena ZP-1 v zvezi s tretjim odstavkom 4. člena ZP-1.

5Uveljavljana materialna kršitev ni podana. Sodišče prve stopnje je storilki izreklo opomin namesto globe. Iz zahteve za sodno varstvo storilke izhaja, da je ugovarjala zgolj višini globe, ne pa tudi kazenskim točkam. Prav tako iz izreka sodbe kot tudi obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče delno ugodilo storilki in namesto globe izreklo opomin. V stransko kazensko sankcijo pa ni posegalo. Zmotno je torej stališče vrhovnega državnega tožilca, da je sodišče izreklo opomin namesto globe in kazenskih točk. Glede na navedeno je zahteva za varstvo zakonitosti v tem delu neutemeljena.

6Vrhovni državni tožilec pravilno opozarja na pomanjkljivo obrazložitev sodbe Okrajnega sodišča v Idriji, ki je obrazložitev kazenske sankcije oprlo zgolj na zakonsko dikcijo in s tem uveljavlja kršitev 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Sodišče prve stopnje namreč ni z ničemer obrazložilo olajševalnih okoliščin, ki prekršek delajo posebno lahek (prvi odstavek 21. člena ZP-1). Očitek vrhovnega državnega tožilca glede neobrazloženosti sodbe je tako utemeljen, zato je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču v novo odločanje (prvi odstavek 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).