UPRS sklep II U 313/2012

Tožba se zavrže.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijanim sklepom je upravni organ prve stopnje pod 1. točko izreka zavezancu A.A. - sedaj tožniku izrekel denarno kazen v znesku 200,00 EUR, ki mu je bila zagrožena s sklepom istega organa z dne 31. 1. 2012, ki jo je dolžan plačati v 3-dneh po vročitvi tega sklepa; pod 2. točko izreka je odločil, da bo v primeru, če se zavezanec v roku 3 dni po pravnomočnosti tega sklepa ne bo vključil v sistem ravnanja s komunalnimi odpadki v Mestni občini Slovenj Gradec, kot prisilno sredstvo uporabljena nova denarna kazen v znesku 300,00 EUR; pod 3. točko izreka je odločil, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvedbe izvršbe in pod 4. točko izreka je odločil, da v postopku izdaje tega sklepa niso nastali posebni stroški. V svoji obrazložitvi navaja, da je bilo tožniku s sklepom z dne 31. 1. 2012 naloženo, da se mora v roku 7 dni po prejemu tega sklepa vključiti v sistem ravnanja s komunalnimi odpadki, kot je bilo odločeno že v odločbi Inšpektorata z dne 2. 12. 2011. S sklepom z dne 31. 1. 2012 je bila tožniku zagrožena denarna kazen v znesku 200,00 EUR, v kolikor se v postavljenem roku ne bo vključil v sistem ravnanja s komunalnimi odpadki. Tožnik v danem roku ni izpolnil svoje obveznosti, zato je bilo na podlagi 298. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) potrebno uporabiti prisilni ukrep in mu zagroziti z novim.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil in potrdil sklep prve stopnje. V svoji obrazložitvi navaja, da se je bil tožnik dolžan vključiti v sistem ravnanja s komunalnimi odpadki po odločbi z dne 2. 12. 2011 in sklepu z dne 31. 1. 2012. Ugotovljeno je bilo, da se tožnik v ta sistem ni vključil, zato izpodbijani sklep predstavlja izvršbo s prisilitvijo. V pravnem pouku izpodbijanega sklepa je bilo določeno tudi, da se pritožba lahko nanaša le na samo izvršbo in z njo ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje. Postopek izvršbe je potekal v skladu z določbami ZUP, zato je izpodbijani sklep izdan v skladu z zakonom. Prav tako je bil zakonit sam postopek na prvi stopnji in zato za odpravo sklepa ni pravne podlage. Glede na pritožbeni razlog, da je pri tožniku prišlo do očitne dejanske bistvene zmote, organ meni, da zmota, v kolikor bi bila dejansko opravičljiva in bistvena, ni razlog za odpravo odločbe. ZUP sicer dopušča obstoj zmote, vendar v drugih okoliščinah (npr. pri obnovi postopka). V danem primeru pa je bil tožnik dolžan nekaj storiti na podlagi izdane odločbe, zato ne more biti v zmoti. Napake volje, med katere spada tudi zmota, so inštitut, ki spada v civilni del prava in pomeni napačno predstavo o določenem delu pravnega posla. V konkretnem primeru pa ni mogoče govoriti o pravnem poslu, temveč o odločbi oziroma sklepu, izdanem s strani represivnega organa, ki ne temelji na obojestranski volji udeležencev. Tožnik se po mnenju organa zaradi lastne malomarnosti ni vključil v sistem ravnanja s komunalnimi odpadki in je bil v zmoti zaradi malomarnosti, taka zmota pa ni opravičljiva. Zato drugostopenjski organ meni, da je izpodbijani sklep pravilen in je zato bilo treba pritožbo zavrniti.

Tožnik vlaga tožbo iz vseh izpodbojnih razlogov. Navaja, da je vsled dela in družinskih obveznosti pogosto v tujini, kjer živi tudi njegova družina. Dne 9. 2. 2012 je odšel na Javno podjetje Komunala Slovenj Gradec (JPK) ter se želel vključiti v sistem ravnanja z odpadki in hkrati povedal, da je veliko odsoten ter da na naslovu, kjer ima stalno prebivališče, razen občasno, ne prebiva, niti tam ne prebiva kdo drug. Tako je dne 9. 2. 2012 tudi dobil potrdilo o prijavi oziroma odjavi števila članov gospodinjstva za obračun komunalnih storitev ter je bil v dobri veri, da je zadeva urejena, saj je pod opombami napisano, da se mu bo obračunal tudi odvoz odpadkov. Nekaj dni kasneje pa je v nabiralnik dobil sklep z dne 31. 1. 2012, kjer mu je bilo odrejeno, da se mora vključiti v ta sistem, sicer bo moral plačati kazen. Tožena stranka je napačno ugotovila dejansko stanje in na podlagi tega tudi napačno uporabila materialni predpis. Tožnik se je v skladu z odločbo z dne 31. 1. 2012 vključil v sistem ravnanja s komunalnimi odpadki, za kar je pridobil tudi potrdilo JPK in ni nikoli nasprotoval vključitvi v ta sistem, saj se zaveda, da je z odpadki potrebno ravnati odgovorno in v skladu z občinskim odlokom. Če bi bilo drugače, bi se pritožil zoper odločbo o vključitvi v sistem, kar pa ni naredil, temveč je na dvorišču imel kanto za smeti - tipizirano posodo, ki so jo delavci JPK v času, ko je tam stanoval, tudi praznili. Vsled tega je tožnik bil vključen v sistem, saj mu sicer delavci JPK v času njegovega bivanja na naslovu zagotovo ne bi praznili posode za smeti. Tožnik je bil tako v nasprotju s predpisi o ravnanju s komunalnimi odpadki kaznovan s kaznijo 200,00 EUR, tožena stranka pa je tožnikovo pritožbo neutemeljeno zavrnila. Tožnik sodišču predlaga, da se odločba Mestne občine Slovenj Gradec z dne 7. 6. 2012 spremeni tako, da se njegovi pritožbi z dne 6. 4. 2012 zoper sklep Medobčinskega inšpektorata Koroške z dne 9. 3. 2012 ugodi tako, da se le-ta razveljavi. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni spis, medtem ko posebnega odgovora na tožbo ni podala.

Tožba ni dovoljena.

Po drugem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Upravni akt v smislu določb ZUS-1 pa je tisti akt, s katerim organ odloči o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi (drugi odstavek 2. člena ZUS-1).

V obravnavani zadevi je predmet presoje sklep, da mora tožnik plačati denarno kazen, ki mu je bila predhodno zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 31. 1. 2012. Z izpodbijanim sklepom se torej prisilno izvršuje tožniku naložena obveznost. O tožnikovi obveznosti, da se mora vključiti v sistem ravnanja s komunalnimi odpadki, pa je bilo odločeno z izvršilnim naslovom, ki ga predstavlja odločba z dne 2. 12. 2011. Izpodbijani sklep torej pomeni le nadaljevanje upravne izvršbe s prisilitvijo, začete s sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 31. 1. 2012. To pa pomeni, da z izpodbijanim sklepom o plačilu denarne kazni ni bilo vsebinsko odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali njegovi pravni koristi, kar nadalje pomeni tudi, da v konkretnem primeru ne gre za upravni akt v smislu zgoraj navedenih določb ZUS-1.

Izpodbijani sklep tudi ne sodi med sklepe iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, po katerem se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tudi sklepi, vendar le tisti, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Sklep o prisilni izvršbi pa ni sklep v smislu drugega odstavka 5. člena ZUS-1.

Glede na navedeno tožbeni ugovori na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati. Ker torej tožnik s tožbo izpodbija sklep, ki ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbo tožnika zoper izpodbijani sklep zavrglo.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.