VSK sodba in sklep Cp 198/2012

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v delu, ki se nanaša na glavnico v višini 16.550,05 EUR, zakonske zamudne obresti od 16.550,05 EUR od 1.10.2010 do plačila, izvršilne stroške in pravdne stroške ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, v preostalem delu (glede glavnice v višini 14.501,39 EUR in zakonskih zamudnih obresti od 14.501,39 EUR od 1.10.2010 do plačila) pa se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdržalo sklep o izvršbi z dne 7.10.2010, VL1, v celoti v veljavi tako, da je toženka dolžna tožnici v roku 15 dni plačati glavnico v višini 31.051,44 EUR, zakonske zamudne obresti od zneska 31.051,44 EUR od 1.10.2010 do plačila in izvršilne stroške v višini 56,00 EUR s pripadajočimi obrestmi, naložilo pa ji je tudi plačilo pravdnih stroškov v višini 1.757,40 EUR, v primeru zamude z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo v celoti se po pooblaščencu pritožuje toženka, ki uvodoma opozarja na odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih, ker iz obrazložitve ni razvidno, na kakšen način je sodišče ugotovilo in zaključilo, zakaj je tožnica (pravilno verjetno toženka) dolžna tožnici plačati glavnico v višini 31.051,44 EUR in kolikšna je višina obveznosti po posamezni pogodbi. Ker sodba nima razlogov o višini in o tem, na kakšen način se je sodišče z gotovostjo prepričalo o utemeljenosti obračunov glavnice in obresti, je ni mogoče preizkusiti in je zato podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Toženka je med postopkom neprestano opozarjala, da iz tožničinih navedb ni razvidno, kako je obračunana višina dolga, ali je obračunana skladno s pogodbami, kdaj naj bi dolg zapadel, kako in katere obresti so bile obračunane, od kdaj tečejo obresti in po kakšni obrestni meri, zaradi česar je neutemeljena ugotovitev sodišča o nedoločnosti in pavšalnosti toženkinega ugovora. Sodišče je spregledalo, da je tožnica tista, ki bi bila dolžna podati ustrezno trditveno podlago, vendar ni slednja nikjer navedla in specificirala višine glavnice in obresti po posameznih pogodbah, kot tudi ne katere obresti (zamudne, pogodbene, kapitalizirane) in od kdaj so bile obračunane. Če pa zatrjevanih dejstev ni, sodišče odločitve ne sme opreti na listine, iz katerih ta dejstva mogoče izhajajo, saj ni njegova naloga samo pregledovati listine tožeče stranke in ugotavljati, kaj in koliko se vtožuje, ampak je dolžnost tožeče stranke dokazati in obrazložiti vtoževano terjatev (o tem se je sodna praksa že izrekla v zadevah II Cp 2477/2008 in I Cp 3474/2010). Glede na konkretiziranost toženkinega ugovora o višini terjatve je nelogična in neutemeljena odločitev sodišča o zavrnitvi dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca finančne stroke, saj če priloženih knjigovodskih kartic ne zna brati in iz njih povzeti vsebine, je dolžno angažirati izvedenca, ki bo preveril, ali je tožnica pravilno izračunala glavnico in posamezne vrste obresti. Neutemeljen je očitek sodišča, da bi bila to dolžna dokazovati toženka, saj je dokazno breme na tožnici. Enako velja tudi glede pobotnega ugovora, saj je toženka v svojih vlogah opozorila, da je tožnica glede slednjega pojasnila le pravno podlago obračuna stroškov, ne pa tudi višine. Sodišče je zato svojo odločitev o višini neutemeljeno oprlo na nezatrjevana dejstva in predložene dokaze, iz katerih ta dejstva mogoče izhajajo, s čimer je prekoračilo svoje pristojnosti, ravnalo v nasprotju z razpravnim načelom in toženki v celoti odreklo pravico do kontradiktorne obravnave tega vprašanja, zagrešilo pa je tudi kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Podana je tudi kršitev iz 15. točke istega člena, ker se je toženkin ugovor zastaranja nanašal na obresti iz pogodbe o kreditu, sodišče pa je svojo odločitev oprlo na toženkini izjavi v prilogi A19, s katerima naj bi pripoznala dolg, ki pa se dejansko nanašata na neplačane obveznosti limita na tekočem računu in ne na obveznosti iz kreditne pogodbe, kot je nepravilno ugotovilo sodišče. O odločilnih dejstvih tako obstaja nasprotje med tem, kar je o vsebin listin navedeno v sodbi in med samimi temi listinami. Sodba nima razlogov o pravočasnem toženkinem ugovoru, da je tožnica odstopila od pogodbe o kreditu, o čemer je sodišču predložila ustrezno izjavo in je zato celoten zahtevek iz naslova neplačane glavnice in zamudnih obresti po pogodbi zapadel v plačilo dan po odstopu in je takrat pričel teči tudi zastaralni rok, saj je tožnica že takrat imela možnost zahtevati poplačilo terjatve.

Tožnica je odgovorila na pritožbo in jo označila za neutemeljeno, zaradi česar predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Neutemeljeni so pritožbeni očitki v zvezi s tem, da naj bi sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo, ne da bi bil ta specificiran in ne da bi tožnica zanj podala ustrezno trditveno podlago ter da naj bi sodišče nezatrjevana dejstva ugotovilo samo iz predloženih listin. Iz spisovnega gradiva je namreč razvidno, da je tožnica med postopkom pred sodiščem prve stopnje tako s pisnimi vlogami, kot na samem naroku za glavno obravnavo podala ustrezne pravno relevantne trditve o pravni podlagi obeh vtoževanih terjatev, o njuni višini in zapadlosti ter o tem, kaj izmed vtoževanih zneskov predstavlja glavnico in kaj stranske terjatve ter kako so bile le-te obračunane, kar je sodišče v izpodbijani sodbi tudi korektno ugotovilo in povzelo (drugi odstavek obrazložitve). V dokaz svojih navedb o podlagi terjatve je tožnica predložila ustrezne pogodbe in številne druge listinske dokaze, višino vtoževanih terjatev pa je dokazovala s predloženimi izpisi kontokartic in s predlaganimi pričami. Ker so predloženi izpisi po zakonu (drugi odstavek 431. člena ZPP) verodostojne listine, torej listine, ki z visoko stopnjo verjetnosti dokazujejo obstoj in višino terjatve in ker sta zaslišani priči natančno in zanesljivo obrazložili njihovo vsebino ter način obračunavanja posameznih vrst obveznosti, je tožnica s tem popolnoma zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu na njeni strani glede podlage in višine terjatve, zaradi česar imenovanje sodnega izvedenca finančne stroke, ki naj bi to še dodatno potrdil, ni bilo potrebno in je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog tožnice pravilno zavrnilo. Ob tako podanih in nesporno dokazanih trditvah je bila nato toženkina dolžnost določno, konkretizirano in obrazloženo ugovarjati višini vtoževane terjatve, predvsem pa pravilnosti obračunov v verodostojnih listinah in le v kolikor bi to dejansko storila, bi bila tožnica dolžna dodatno oz. na drug način dokazovati višino svoje terjatve – npr. z izvedencem finančne stroke, kot navaja pritožnica. Ker pa je iz toženkinih vlog razvidno, da takih trditev med postopkom ni podala, pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da s svojim nedoločnim in nekonkretiziranim ugovorom ni uspela izpodbiti s strani tožnice natančno specificirane in z verodostojnimi listinami ter izpovedbami prič potrjene višine vtoževane terjatve in jo je zato utemeljeno štelo za dokazano. Pri tem je povzelo vse relevantne tožničine navedbe, se do njih ustrezno opredelilo in na podlagi izvedenih dokazov ter upoštevaje toženkin pavšalen ugovor naredilo konsistentno in prepričljivo dokazno oceno. O odločilnih dejstvih je podalo jasne in zadostne razloge, kar zadošča za pritožbeni preizkus izpodbijane sodbe, zaradi česar ni podana niti pritožbeno uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče ne pojasnilo, koliko je toženka dolžna plačati po posamezni pogodbi in kaj od tega predstavlja glavno oz. stransko obveznost. Glede na navedeno ni utemeljena niti pritožbena kritika neizvedbe dokaza z imenovanjem izvedenca finančne stroke, saj izvedba dokaza v informativne namene, da bi toženka šele z njegovo pomočjo ugotovila, kot navaja v pritožbi, ali je vtoževana terjatev pravilno obračunana, ni dopustna, poleg tega pa toženka izvedbe tega dokaza tudi ni predlagala, medtem ko je bil tak tožničin predlog v dokaz njenih trditev nepotreben.

Smiselno enako kot glede vtoževane terjatve velja tudi glede trditev toženke o domnevno neupravičeno zaračunanih stroških opominjanja. Tožnica je namreč tudi glede slednjih pravočasno podala vse potrebne navedbe in jih dokazala z ustreznimi listinskimi dokazi, nasprotne pritožbene trditve pa so protispisne. Neutemeljena je zato pritožbena graja, da je sodišče tudi ta odločilna dejstva ugotavljalo samo iz obsežnih bančnih tarif, s čimer naj bi toženki odvzelo pravico do izjave in storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožnica neuspešno izpostavlja tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bilo s tem, ko naj bi sodišče štelo, da se izjavi v prilogi A19 nanašata na terjatev iz pogodbe o kreditu, dejansko pa se nanašata le na neplačane obveznosti limita na tekočem računu, podano nasprotje med tem, kar je o vsebini listin navedeno v razlogih sodbe in med samimi temi listinami. Sodišče je namreč sporni izjavi z naravo pripoznave dolga upoštevalo le pri presoji utemeljenosti ugovora zastaranja terjatve iz naslova pogodbe o odprtju in vodenju transakcijskega računa ter pogodbe o prekoračitvi sredstev na računu in ne (tudi) pri terjatvi iz naslova pogodbe o kreditu, kot zmotno trdi pritožnica, kar je v sodbi tudi povsem razumljivo in nedvoumno navedlo (enajsti odstavek obrazložitve).

Pritožnica pa utemeljeno opozarja, da se sodišče pri presoji ugovora zastaranja terjatve iz naslova pogodbe o kreditu ni opredelilo do njenih trditev o tem, da je tožnica dne 28.2.2007 odstopila od pogodbe, zaradi česar naj bi celotna terjatev iz tega naslova, tako glede neplačane glavnice, kot pogodbenih zamudnih obresti, naslednjega dne zapadla v plačilo in naj bi že s tem dnem pričel teči zastaralni rok. Iz spisovnega gradiva namreč izhaja, da je toženka te trditve dejansko podala (pripravljalni vlogi z dne 1.6.2011 in 11.7.2011) in ker se slednje nanašajo na odločilno dejstvo, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Glede na delno utemeljenost pritožbe ji je sodišče druge stopnje delno ugodilo tako, da je izpodbijano sodbo razveljavilo v delu, ki se nanaša na terjatev iz naslova kreditne pogodbe (glavnica v višini 16.550,05 EUR in zakonske zamudne obresti od tega zneska od 1.10.2010 do plačila), na izvršilne in pravdne stroške ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (prvi odstavek 354. člena ZPP), v preostalem delu (glede glavnice in zamudnih obresti iz naslova obveznosti po pogodbi o odprtju in vodenju transakcijskega računa ter pogodbe o prekoračitvi sredstev na računu) pa je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj glede tega dela niso podane niti kršitve, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pri ponovnem odločanju naj se sodišče prve stopnje opredeli do toženkinega ugovora zastaranja terjatve iz kreditne pogodbe tudi z vidika zatrjevanega tožničinega odstopa od pogodbe.

Odločitev o pritožbenih stroških je sodišče pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).