VSRS Sodba I Ips 11740/2011-213

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1

Okrožno sodišče v Ljubljani je A. G. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja umora po četrtem odstavku 116. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju

KZ-1), za kar mu je bila izrečena kazen 20 (dvajset) let zapora. Obsojencu se je na podlagi 75. člena KZ-1 odvzela protipravna premoženjska korist na način, da se mu je v plačilo naložilo znesek 230 EUR. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo. Nižji sodišči sta obsojenca oprostili povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP odločili, da nagrada in potrebni izdatki zagovornika bremenijo proračun.

2Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe ter predlagal, da se pravnomočna sodba razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

3

Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenil, da zahteva ni utemeljena. Ugotavlja, da zagovornik v pretežni meri uveljavlja nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Neutemeljen je tudi očitek napačne pravne kvalifikacije dejanja, saj je obsojenec celo sam priznal, da je šel k pokojniku z namenom, da dobi denar, ki ga je nato takoj izročil trgovcu z mamili. Prav tako je sodišče pravilno zavrnilo izvedbo tistih dokazov, ki jih je ocenilo in obrazložilo kot nepotrebne, zato tudi v tem delu ni bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe.

4

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki vztraja pri svojih navedba iz zahteve in poudarja, da v zahtevi povzema in podrobno opisuje posamezne interpretacije izvedenih dokazov, vendar s tem ne izpodbija ugotovljenega dejanskega stanja, temveč pokaže na napačen zaključek glede pravne kvalifikacije dejanja. Dejanje bi moralo biti opredeljeno kot uboj na mah.

B.

5

Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti izpostavlja pozitivne osebnostne lastnosti obsojenca, opisuje ga kot prijaznega in mirnega fanta, ki ima spoštljiv odnos do drugih ljudi, kar vse izhaja iz izpovedb zaslišanih prič. Zagovornik gradi tezo, da je bil obsojenec s strani oškodovanca izzvan, saj nima takšnih značajskih lastnosti, da bi bil zaradi nekaj evrov zmožen storiti tako hudo kaznivo dejanje. Obsojenec je bil v mladosti s strani babičinega partnerja spolno zlorabljen, oškodovanec pa ga je kritičnega dne prijel za penis, kar je pri obsojencu povzročilo nekontrolirano ravnanje (mahanje z nožem vse povprek), ki se je končalo s smrtjo oškodovanca. V potrditev zagovora, da je bil obsojenec v otroštvu spolno zlorabljen, je obramba tekom kazenskega postopka predlagala zaslišanje obsojenčeve mame V. G. in dopolnitev izvedeniškega mnenja dr. M. K. Zagovornik izpostavlja tudi nasprotja v ugotovitvah psihologa C., ki je pri obsojencu ugotovil mejno osebno organizacijo shizoidnega tipa in s strani sodišča postavljenega izvedenca, ki pri obsojencu ni ugotovil nobene osebnostne motnje. Ob izdelavi mnenja sodni izvedenec namreč ni imel podatkov o obsojenčevi spolni zlorabi v otroštvu, zato tudi ni opravil testov v smeri, da bi preveril ali so pri obsojencu vidni znaki spolne zlorabe. Sodišče je kršilo obsojenčevo pravico do obrambe tudi z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje priče M. M., ki bi izpovedal o oškodovančevi spolni naravnanosti, s čimer bi obsojenec lahko potrdil svoj zagovor, da je bil s strani oškodovanca izzvan. Zagovornik meni, da je sodišče glede na ugotovitve dokaznega postopka povsem napačno zaključilo, da je podano kaznivo dejanje umora iz koristoljubnosti, temveč bi bila pravilna pravna opredelitev dejanja uboj na mah po določbi 117. člena KZ-1, kar bi se še bolj jasno pokazalo, če bi sodišče izvedlo predlagane dokaze.

6Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da pri izdelavi pisnega izvedenskega mnenja sodni izvedenec za psihiatrijo dr. K. res ni bil seznanjen z obsojenčevim zagovorom, da je bil v mladosti spolno zlorabljen, vendar je sodišče nato zahtevalo dopolnitev izvida in mnenja, z nalogo naj se ugotovi, ali je pri obsojencu mogoče zaznati posledice morebitnih spolnih zlorab. Izvedenec dr. K. je opravil ponoven razgovor z obsojencem, kasneje pa je pogovor z njim opravil še specialist klinične psihologije dr. F. O., oba pa sta zaključila, da so obsojenčeve navedbe bolj podobne produktom sanjarjenja, kot resničnim doživljanjem. Sodišče je morebitno spolno zlorabo pri obsojencu ugotavljalo tudi z zaslišanjem obsojenčevega očeta in zaslišanjem izvedenca dr. K. na glavni obravnavi ter po tako izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da obsojenčeve trditve o spolni zlorabi v mladosti niso objektivizirane, da jih niso detektirali psihološki testi, da jih ni zaznal sodni izvedenec psihiater, da o spolni zlorabi ni znal nič povedal obsojenčev oče in da mokrenje postelje ni pokazatelj spolne zlorabe. Iz tega razloga je senat tudi zavrnil dokazni predlog za zaslišanje obsojenčeve mame, saj kakršnekoli mamine izpovedbe o morebitnih spolnih zlorabah ne bi mogle omajati sodišča v zaključku, da so te le produkt obsojenčevega sanjarjenja. Po presoji Vrhovnega sodišče je senat okoliščine v zvezi z zatrjevano domnevo spolno zlorabo v mladosti prepričljivo ugotovil na podlagi drugih izvedenih dokazov, zato bi zaslišanje obsojenčeve matere pomenilo le nepotrebno zavlačevanje postopka. Sodišče namreč sme zavrniti izvedbo predlaganega dokaza, če bi bilo nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč (US RS, Up-203/97 z dne 16. 3. 2000). Okoliščine v zvezi z obsojenčevo zatrjevano spolno zlorabo v mladosti bi bile za presojo očitanega kaznivega dejanja pravno relevantne le, če bi se nadalje potrdil drugi del obsojenčevega zagovora, da ga je oškodovanec kritičnega dne prijel za spolni organ, kar je pri obsojencu, zaradi potlačenih spominov, sprožilo nenadzorovano reakcijo. Vendar je sodišče tudi ta del obsojenčevega zagovora prepričljivo zavrnilo z izvedbo vrsto drugih dokazov, ki niso v ničemer potrdili obsojenčevega zagovora o domnevnem spolnem napadu oškodovanca na obsojenca. Vsi zaslišani vaščani so absolutno zanikali, kakršnokoli homoseksualno oškodovančevo nagnjenost, predlagana priča M. M. pa bi glede domnevne spolne naravnanosti oškodovanca lahko izpovedal samo o tem, kar mu je pripovedoval obsojenec, zato je sodišče ta dokazni predlog utemeljeno zavrnilo. Glede na te ugotovitve, po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru obsojenčeva pravica do obrambe ni bila kršena.

7Katere kršitve določb ZKP naj bi sodišče storilo s tem, da je izvedencu poverilo izdelavo izvedeniškega mnenja še preden je zbralo vsa relevantna dejstva, nato pa po pridobitvi dodatnih podatkov od njega zahtevalo dopolnitev mnenja, zagovornik ne pojasni, zato teh navedb ni mogoče preizkusiti. Prav tako so neutemeljene navedbe o nasprotujočih si zaključkih sodnega izvedenca dr. K. in M. C., strokovnjaka, ki je v priporu z obsojencem opravil razgovor, v zvezi z ugotovitvijo, da naj bi obsojenec trpel za mejno osebno organizacijo shizoidnega tipa. Sodnemu izvedencu dr. K. je bil na glavni obravnavi predočen klinični izvid M. C., v zvezi s katerim je izrecno pojasnil, da v ničemer ne vpliva na njegovo izvedensko mnenje in tudi v ničemer ne omajal ugotovitev dr. F. O. Že pritožbeno sodišče je na šesti strani svoje obrazložitve zapisalo, da sta tako sodni izvedenec kot tudi M. C. pri obsojencu opazila umaknjenost, samodestrukcijo, odvisnost in da obsojenec nima znakov duševne bolezni ali začasne duševne motenosti. Glede ugotovitve M. C., da je pri obsojencu opazna mejna osebna organizacija shizoidnega tipa, pa je sodni izvedenec pojasnil, da to pomeni, da je umaknjen vase, nedružaben, nezmožen navezovati stike, navedeno pa ne pomeni nič posebnega za njegovo kriminogenost ali kaznivo dejanje. Vrhovno sodišče se v tem delu pridružuje ugotovitvam višjega sodišča, ki v izdelanem sodnem izvedenskem mnenju dr. K. ne vidi nobenih pomanjkljivosti in nasprotij, zato tudi z zavrnitvijo predloga za dopolnitev sodnega izvedenskega mnenja ne more biti kršena obsojenčeva pravica do obrambe.

8Neutemeljene so tudi zagovornikove navedbe o napačni pravni opredelitvi dejanja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo in prepričljivo pojasnilo, da je obsojenec potem, ko je 24. 2. 2011 v večernem času na domu oškodovanca, tega z rezilom večkrat zabodel v glavo, vrat in vratno arterijo, zaradi česar je oškodovanec v nekaj minutah izkrvavel in umrl, preiskal oškodovančevo stanovanje, našel črno denarnico, iz katere je vzel 230 EUR in jih isti dan izročil svojemu dilerju. Na podlagi ugotovljenih okoliščin, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, je prvostopenjsko sodišče napravilo povsem utemeljen sklep, da je obsojenec oškodovanca hotel umoriti s ciljem, priti do denarja, oškodovanca pa je doživljal le kot objekt, potreben za odstranitev za dostop do denarja, zato Vrhovno sodišče ne dvomi v pravilnost pravne opredelitve dejanja.

9V preostalem delu zahteve za varstvo zakonitosti zagovornik z navedbami, da obsojenec nima takšnih osebnostnih lastnosti, da bi bil zmožen storiti tako okrutno kaznivo dejanje, da se napad na oškodovanca ni zgodil takoj za vrati, da je tudi oškodovanec napadel obsojenca, da obsojenec oškodovanca ni zabodel sedemdesetkrat, da je obsojenec povsem nekontrolirano mahal z nožem, kar se je končalo s smrtno rano po naključju, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, katerega Vrhovno sodišče v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ne more presojati.

10

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, v pretežnem delu pa zagovornik uveljavlja nedovoljen razlog napačno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

11Vrhovno sodišče je obsojenca, upoštevaje njegove premoženjske razmere, na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.