VSRS Sklep VIII Ips 199/2012

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v zavrnilnem delu točke I. izreka in glede stroškov postopka (točka III. izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, pogodbo o zaposlitvi razvezalo in toženi stranki naložilo plačilo odškodnine po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR). Poleg tega pa je odločilo tudi o denarnih zahtevkih tožnika, med drugim tudi zahtevkih za plačilo plače za obdobje od aprila 2009 do novembra 2011. Na podlagi listinskih dokazov v spisu, zaslišanja prič in tožnika samega je presodilo, da tožena stranka tožniku ni izplača plač v skladu s pogodbo o zaposlitvi in ustnim dogovorom o višini plače.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke glede plač ugodilo (v preostalem delu je pritožbo zavrnilo) in tožniku priznalo plače v spornem obdobju le do višine, kot je bila določena s pogodbo o zaposlitvi. Višji zahtevek iz tega naslova je zavrnilo z obrazložitvijo, da tožnik svojih navedb o (višje) dogovorjenih zneskih plače ni dokazal, zato „je nerazumljiv zaključek sodišča prve stopnje, ki je njegovim navedbam v celoti sledilo“.

3Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 55/2012-6 z dne 10. 7. 2012 dopustilo revizijo tožnika glede bistvene kršitve določb postopka – očitka protispisnosti zaključkov sodišča druge stopnje o dokazovanju ustnega dogovora o tožnikovi (dodatni) plači. Obrazložitev, da tožnik svojih navedb o dodatni plači ni z ničemer dokazal, odstopa od razlogov sodišča prve stopnje oziroma spregleda, da je tožnik ne le navajal, temveč zaslišan kot stranka izpovedal o ustnem dogovoru.

4Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka „v obsegu sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips DoR 55/2012-6 z dne 10. 7. 2012“. Navaja, da je tožnik svojo trditev o ustnem dogovoru o plači na roke dokazal s svojo izpovedbo. Zakonita zastopnica tožene stranke M. M. je izpovedala, da se je pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi pogovarjal s tožnikom prokurist M. M., L. M. pa je izpovedal, da se je glede višine plače s tožnikom pogovarjal oče M. M. kot prokurist, on sam pa je pogodbo podpisal, ne da bi jo prebral. M. M. kljub večkratnemu vabljenju nikoli ni pristopil na noben narok, kar pomeni, da je trditev tožene stranke, da naj ustnega dogovora o dodatni plači na roke ne bi bilo, ostala le na ravni nedokazane trditve.

5Tožena stranka je na revizijo odgovorila in meni, da je neutemeljena.

6Revizija je utemeljena

7Sodišče odloči o tožbenem zahtevku na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja (prvi odstavek 4. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo, morajo navesti stranke (prvi odstavek 7. člena ZPP). Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP).

8Tožnik mora tako navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, toženec pa navesti dejstva in predlagati dokaze, s katerimi izpodbija navedbe in dokaze tožnika (212. člen ZPP). Sporna dejstva, ki so pomembna za odločbo, lahko ugotovi sodišče tudi z zaslišanjem strank (257. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je sporno dejstvo – ali je obstajal in kakšen ustni dogovor o dodatni plači tožnika – ugotovilo z zaslišanjem tožnika. Ker je zaslišanje stranke povsem enakovreden dokaz z drugimi možnimi dokazi, je zmotna presoja sodišča druge stopnje, da tožnik „svojih navedb z ničemer ni dokazal“. Ob zatrjevanju, da naj bi šlo za ustni dogovor med tožnikom in M. M., bi tožnik svoje navedbe o tem dejstvu težko dokazoval še s čim drugim kot s svojo izpovedbo.

9Na drugi strani pa tožena stranka nasprotnega ni dokazala. M. M., s katerim naj bi se tožnik dogovoril o dodatni plači in ki je bil takrat tudi prokurist tožene stranke, je bil kot priča večkrat neuspešno vabljen že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Kot pričo ga je na pritožbeno obravnavo vabilo tudi sodišče druge stopnje, vendar na obravnavo kljub izkazanemu vabilu ni pristopil. Zatrjevanje tožene stranke v pritožbi, da je sodišče prve stopnje s tem, ko navedene priče ni zaslišalo, storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno.

10Tožnik je zaslišan kot stranka izpovedal (torej dokazal), da je bil dogovorjen za plačilo plače „bruto na račun in neto na roke“. Izpovedal je tudi, da je bilo izplačilo dela plače na roko želja delodajalca. Revizija zato utemeljeno zatrjuje „protispisnost“, to je, da je o odločilnem dejstvu nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih (izpodbijane) sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbi tožnika in med zapisniki o tem. Tako nasprotje pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11Glede na navedeno je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje v zavrnilnem delu točke I. razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo temu sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP). Sodišče bo moralo o pritožbi tožene stranke v razveljavljenem delu ponovno odločiti.

12Izrek o revizijskih stroških je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.