VSRS Sodba II Ips 484/2009

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 578,34 EUR.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji terjatev tožnika v znesku 28.098,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 3. 2005 dalje do plačila in terjatev toženca v znesku 2.631,86 EUR. Po medsebojnem pobotanju je odločilo, da je toženec dolžan tožniku plačati 25.446,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.488,32 EUR od 2. 4. 2001 dalje do plačila in od zneska 28.098,47 EUR za dan 2. 3. 2005 je bil tožbeni zahtevek zavrnjen.

2Sodišče druge stopnje je toženčevi pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je znesek tožnikove terjatve znižalo na 27.513,36 EUR ter nato odločilo, da je toženec dolžan tožniku plačati 24.881,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od zneska 5.962.602,66 SIT od 3. 3. 2005 do 31. 12. 2006, in od zneska 24.881,50 EUR od 1. 1. 2007 dalje do plačila oz. do prenehanja obveznosti. V ostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper pravnomočno sodbo je toženec vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev obeh sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ne drži, da ni ugovarjal mnenju izvedenke grafologinje. Pred sodiščem prve stopnje je navedel nedoslednosti njenega mnenja, vendar pa nižji sodišči na te očitke, predvsem glede črkovne zveze bni in značilnosti črke i, nista odgovorili. Zato je po mnenju revidenta podana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj mu je bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodba tudi nima jasnih razlogov o navedenem in se je glede tega ne da preizkusiti, zato gre tudi za kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišči sta zmotno uporabili materialno pravo pri odločitvi o pobotnem ugovoru. Sodišči tožencu očitata, da ni navedel pravne podlage, pri čemer pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da se zatrjuje deliktna odgovornost tožnika, kar pomeni, da vendarle ugotovi pravno podlago. To pomeni, da je pobotni ugovor dovolj opredeljen. Zadostne so tudi dejanske navedbe. Sodišči ne pojasnita, zakaj naj bi bila ta pomanjkljiva. Toženec je navedel za katero opremo v lokalu gre in predlagal tudi izvedenca za ugotavljanje vrednosti specificirane in naštete opreme. Pri tem ne gre prezreti, da je bilo med strankama nesporno, da je bilo v diskoteko vloženo 330.430 DEM in da je tožnik posredno celo priznal toženčevo prikrajšanje na opremi. Sodišči sta torej nepravilno zavrnili pobotni ugovor češ, da je ta pomanjkljiv in sta zato tožencu neupravičeno odvezali možnost obravnavanja pred sodiščem. Podana je kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do pritožbenih trditev, da sta se stranki dogovorili, da se posojilo odšteje od dolga tožnika. Toženec je zatrjeval tudi odpust dolga. Sodbe sodišča druge stopnje glede tega ni moč preizkusiti. Sodišče druge stopnje nadalje nejasno navaja, da toženec ni dokazal dogovora, česar pa tudi sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. To pomeni, da je bila prvič na pritožbeni stopnji narejena takšna dokazna ocena. Pri tem pa tudi ni jasno na kakšen dogovor sodišče druge stopnje sploh misli. Sodba pritožbenega sodišča celo navaja, da je toženec s svojim ugovorom uspel v celoti, kar pa se ne odraža v izreku, zato je podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba pritožbenega sodišča tudi ne odgovori na pritožbeni očitek iz četrtega odstavka na strani tri pritožbe, da je sodišče prve stopnje neživljenjsko in nelogično verjelo tožniku, da je prodal opremo le za 3.000.000 SIT. Izpodbijane sodbe tudi v tem delu ni mogoče preizkusiti. Zmotna je presoja pritožbenega sodišča, da ni šlo za realizirano zavarovanje tožnikove terjatve s prodajo opreme. Sodišče druge stopnje torej celo ugotavlja veljavnost dogovora o zavarovanju, vendar pa nadalje v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje o delni dejanski realizaciji zavarovanja zmotno zaključuje, da je v tožnikovi dispoziciji, da uveljavi zavarovanje ali ne. Določba 4. člena posojilne pogodbe jasno določa sankcijo za primere neizpolnitve – brezpogojni odstop toženčevega vložka. Sodišče druge stopnje arbitrarno ugotovi, zakaj naj bi tožnik uporabljal opremo, in zakaj naj bi bil upravičen do razpolaganja z njo v celoti. Ta dejstva pa niso pravno relevantna, saj je nepomembno, kaj si je tožnik pri tem mislil; pomemben je zgolj dogovor, da pomeni uporaba in prisvojitev opreme realizacijo zavarovanja terjatve. Pritožbeno sodišče je naredilo drugačno dokazno oceno o vsebini dogovora. Podana je kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kršena pa so tudi procesna pravila o dokaznem postopku, saj je sodišče druge stopnje brez pritožbene obravnave ugotavljalo dejansko stanje. Toženec je zaradi prodane opreme ves čas zatrjeval svoje prikrajšanje oz. neupravičeno obogatitev tožnika. Sodišče druge stopnje pa nasprotno meni, da ni navedel pravne podlage. Vse potrebne trditve glede navedene pravne podlage so bile podane.

4Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev, ter poslana Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5Revizija ni utemeljena.

6Očitki procesnih kršitev niso utemeljeni. Ne drži, da bi toženec podal konkretne pripombe na izvedensko mnenje grafologinje T. M. Toženec je namreč po pridobljenem izvedenskem mnenju predlagal, da se izvedenko zasliši zaradi razjasnitve navedb iz izvedenskega mnenja, ki pa jih ni konkretiziral (glej list. št. 70). Po njenem zaslišanju pripomb ni imel, predlagal tudi ni dodatnega zaslišanja oz. ponovitve dokazovanja z drugim izvedencem. Pomanjkljivosti izvedenskega mnenja, ki so izpostavljene v reviziji, toženec pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljal, zato se sodišče prve stopnje do njih tudi ni moglo opredeliti. Na pritožbene navedbe glede popolnosti izvedenskega mnenja pa je višje sodišče odgovorilo v drugem odstavku na tretji strani. Sodišči sta tudi ustrezno pojasnili, zakaj trditvena podlaga toženca glede odškodovanja pri prodaji solastnega premoženja ni zadostna. Revizijsko uveljavljeni kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako nista podani. Višje sodišče je tudi odgovorilo na pritožbene trditve o obstoju dogovora pravdnih strank, da se posojilo odšteje od dolga tožnika. Pojasnilo je, da takšen dogovor ni z ničemer izkazan, kar je razbrati tudi iz razlogov sodišča prve stopnje. O znesku kupnine je pojasnjeno v drugem odstavku na četrti strani sodbe sodišča druge stopnje. Očitek nasprotja med izrekom in obrazložitvijo ni utemeljen, saj je višje sodišče zgolj pojasnilo, da je po temelju glede neupravičene obogatitve tožnika, toženec v celoti uspel. Vprašanje, ali je bilo dogovorjeno zavarovanje realizirano, je stvar dejanskih ugotovitev, in zato ne more biti predmet revizijskega izpodbijanja (primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je glede navedenega dejstva pritrdilo dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje (glej peti odstavek na četrti strani sodbe sodišča druge stopnje), zato revizijske navedbe o kršitvi 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in procesnih pravil o dokaznem postopku niso utemeljene.

7Neutemeljen je revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišči sta pogodbeni dogovor pravdnih strank glede vlaganj v lokal S. pravilno opredelili kot družbeno pogodbo. Tožnik je razpolagal z delom solastne opreme v sklopu upravljanja z družbenim premoženjem. V takšnem primeru toženec ne more od tožnika zahtevati vrnitev v družbo vloženega denarnega zneska.

8Neutemeljeno revizijo je Vrhovno sodišče zavrnilo na podlagi 378. člena ZPP.

9Odločitev o stroških postopka temelji na določilih prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Znesek 578,34 EUR predstavlja stroške, ki jih je imela tožeča stranka z zastopanjem pri vložitvi odgovora na revizijo, odmerjene skladno z odvetniško tarifo.