UPRS sklep I U 1244/2010

Tožba se zavrže.

S prvostopenjskim aktom je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Inšpektorat Republike Slovenije za kmetijstvo, gozdarstvo in hrano, Enota Ljubljana, Izpostava Kočevje, lovska inšpekcija, po uradni dolžnosti na podlagi 9. alineje 4. odstavka 74. člena Zakona o divjadi in lovstvu (Uradni list RS, št. 16/2004, 120/2006, 17/2008), 5. alineji 32. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru, odločilo, da se Lovski družini A. odvzame lobanja in rogovje jelena, uplenjenega dne 29. 11. 2009. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je bilo po prijavi dne 1. 12. 2009 in po ocenjevanju in kategorizaciji lovskih trofej 3. kočevsko – belokranjskega lovsko upravljavskega območja dne 20. 1. 2010 ugotovljeno, da je lovec B.B., član Lovske družine A. dne 29. 11. 2009 ob 17 uri in 55 minut, v lovišču Lovske družine A., uplenil jelena težkega 117 kg in starega 3 leta. Jelen je bil odvzet iz narave v nočnem času. Omenjenega dne je bilo vreme oblačno, vidljivost pa zelo slaba. Navtična noč je dne 29. 11. 2009 nastopila ob 17 uri in 30 minut po navtičnem koledarju v reviji Lovec št.11/2009. S tem, ko je bil jelen uplenjen v nočnem času je bila kršena 17. točka 1. odstavka 44. člena Zakona o divjadi in lovstvu, ki prepoveduje divjad loviti ponoči, razen divjega prašiča, zveri ter polha. Lovska družina A. si je s tem, ko je njen lovec uplenil jelena ponoči pridobila trofejo v nasprotju z zakonom, zato jo je lovski inšpektor v skladu z 9. alinejo 4. odstavka 74. člena Zakona o divjadi in lovstvu upravljavcu lovišča odvzel. Trofeja uplenjene divjadi postane po 4. odstavku 2. člena Zakona o divjadi in lovstvu last upravljavca lovišča, če je divjad uplenjena v skladu s tem zakonom in s predpisi, izdanimi na njegovi podlagi. V tem primeru je bilo kršeno določilo 17. točke 1. odstavka 44. člena Zakona o divjadi in lovstvu.

Z drugostopenjsko odločbo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike na pritožbo B.B. zoper sklep Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo in hrano, Enota Ljubljana št. 0614-156/2010-5 z dne 3. 3. 2010 in na pritožbo B.B. zoper odločbo Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo in hrano št. 0614-156/2010-2 z dne 28. 1. 2010 v prvi točki izreka odločilo, da se sklep inšpektorata št. 0614-156/2010 z dne 3. 3. 2010 odpravi, z drugo točko izreka odločbe pa je odločilo, da se pritožba tožnika zoper odločbo inšpektorata št. 0614-156/2010-2 z dne 15. 2. 2010, zavrne. V obrazložitvi prve točke odločbe ministrstvo navaja, da je sklep prvostopenjskega organa nepravilen, saj je v izreku zavrnil pritožbo pritožnika z utemeljitvijo, da je bila vložena s strani neupravičene osebe. Takšen izrek je nepravilen, prvostopenjski organ bi moral pritožbo s sklepom zavreči, glede na to, da v obrazložitvi navaja procesne pomanjkljivosti. Ker iz listinske dokumentacije izhaja, da je prvostopenjski organ pritožniku molče priznal položaj stranke v postopku, ko mu je vročil odločbo št. 0614-156/2010-2 z dne 28. 1. 2010, se sklep odpravi iz tega razloga. Položaj stranke v postopku se praviloma ne more odvzeti, če je bil predhodno že priznan. Pritožnik zato pravilno navaja, da se njegova pritožba ne sme zavrniti zgolj zato, ker Lovska družina A. ni vložila pritožbe, saj ima v tem primeru sam položaj stranke in je samostojno pravno sredstvo dopustno.

V obrazložitvi druge točke izreka odločbe ministrstvo najprej povzema vsebino pritožbe in sicer je pritožnik med drugim uveljavljal, da ni dokazano, da je bil jelen odvzet ponoči, saj ni dokazano, da je bila na dan 29. 11. 2009 ob 17.55 uri noč in da navtični koledar iz revije Lovec ni pravni vir v Sloveniji. V obrazložitvi odločitve ministrstvo pravi, da z divjadjo v skladu s 3. odstavkom 1. člena Zakona o lovstvu in divjadi (Uradni list RS, št. 16/2004, 120/2006, odl. US: U-I-98/04 in 17/2008, v nadaljevanju ZDLov-1) upravlja Republika Slovenija. Sklicuje se na določilo 4. odstavka 2. člena ZDLov-1, 5. člen, 17. točko 1. odstavka 44. člena ZDLov-1, 9. alinejo 4. odstavka 74. člena ZDLov, 46. členu ZDLov-1 in 74. člen ZDLov-1. Kot izhaja iz evidenčne knjige odstrela in izgub je pritožnik dne 29. 11. 2009 ob 17 uri in 55 minut odstrelil, oziroma v skladu s terminologijo, kot je opredeljena v 5. členu ZDLov-1, odvzel jelena starega od 2 do 4 leta in težkega okoli 130 kg. Divjad, kot je že zgoraj navedeno, je v upravljanju države in z odvzemom, ki je skladen s predpisi, postane last upravljavca lovišča, ker pa odvzem v konkretnem primeru ni bil skladen s predpisi, se postavi vprašanje ali je sploh postala last upravljavca. Dejansko stanje v tem primeru ni sporno, saj zaradi natančno opredeljenega časa odvzema živali, kar izhaja iz evidenčne knjige odstrela in izgub, izhaja, da je pritožnik ulovil jelena ponoči, kar pa ni dovoljeno kot opredeljuje 17. točka 44. člena ZDLov-1. Noč je tega dne namreč nastopila ob 17 uri in 30 minut po navtičnem koledarju objavljenim v reviji Lovec (11/09). Sončni zahod je bil spornega dne ob 16 uri in 19 minut, pritožnik je jelena uplenil ob 17 uri in 55 minut, vreme, kot izhaja iz zapisnika z dne 1. 12. 2009, pa naj bi bilo oblačno in megleno, slednje sicer niti ni bistveno za ta postopek. Pritožnik pravilno navaja, da zakon ne definira kdaj nastopi noč in kdaj dan. Dejstvo je, da samo dokazovanje noči ni potrebno, gre za splošno znano dejstvo, zato tudi ni smiselno izvedensko mnenje meteorologa. Za časovno opredelitev sončnega vzhoda in zahoda na sporni dan ter posledično nastopa noči, po presoji drugostopenjskega organa, povsem zadostuje vpogled v strokovno publikacijo, kot je zgoraj omenjena revija Lovec (ta objavlja ti. navtični koledar, ki ni v pomoč zgolj morjeplovcem, saj se uporablja tudi v drugih situacijah npr. pri lovu, zaradi lažje in predvsem natančne določitve nastopa noči) ali na primer na spletno stran Agencije za okolje RS, ki objavlja tudi tovrstne podatke ali napotuje na spletne strani, ki jih vsebujejo. Drugostopenjski organ je vpogledal na spletne strani ARSO in zgolj v odgovor pritožniku pojasnjuje, da čas sončnega vzhoda in zahoda računajo astronomi na osnovi astronomskih zakonitosti in se računajo za poljuben dan. Nastop noči je naraven pojav, ki je povezan z gibanjem sonca in je časovno od dneva do dneva različen, nanj pa človek nima vpliva. Zaključiti je, da je na podlagi dostopnih podatkov tj. navtičnega koledarja, ki je objavljen v že omenjeni reviji Lovec in na katerega se je oprl organ prve stopnje, povsem nesporno, da je bila dne 29. 11. 2009 ob 17 uri in 55 minut, ko je pritožnik po lastnih zapisih v evidenčni knjigi, odstrelil oz. odvzel iz narave jelena starega od 2 do 4 leta in težkega okoli 130 kg, noč. Na pritožnikove navedbe, da je nezakonit zgolj lov v nočnem času, ne pa odvzem jelena v nočnem času, drugostopenjski organ odgovarja, da je povsem jasno, da je za odstrel jelena, ter pridobitev lobanje in trofeje, potrebno jelena loviti, ter imeti za odvzem tudi ustrezno znanje, opremo in nenazadnje voljo. Nastala posledica, torej odvzem živali, kot je evidentiran v knjigi odvzema in izgub, nas vodi do logičnega sklepa, da se je dogajal lov. Ker je bil jelen odvzet v nočnem času torej nezakonito in ker sta bila Lovski družini A. pravilno odvzeta lobanja in rogovje, B.B. pa kljub temu, da mu je priznan status stranke v postopku, ni upravičen, da bi zaseženo zahteval zase, je odločba pravilna in utemeljena po zakonu.

Tožnik je vložil tožbo zaradi ugotovitve nezakonitosti in odprave odločbe ministrstva št. 0614-616/2010/2 z dne 9. 8. 2010 v zvezi z odločbo inšpektorata, izpostave Kočevje, št. 0614-156/2010-2 z dne 15. 2. 2010. V tožbi pravi, da se z izpodbijano določbo tožniku očita, da naj bi dne 29. 11. 2009 odvzel jelena starega od 2-4 let ob 17.55 uri, s čimer naj bi prekršil 17. točko 44. člena ZDlov-1. Datum in čas ulova naj bi bila pravilno navedena v evidenčni knjigi. Evidenčna knjiga se vodi na podlagi prijave lovca, ki mora ta podatek sporočiti odgovorni osebi. V evidenčno knjigo je potrebno vpisati vsako odvzeto žival. Odgovorna oseba vpiše podatek v evidenčno knjigo takrat, ko ji lovec sporoči podatek o tem, kdaj naj bi prišlo do streljanja živali. Tožnik je prileten gospod, ki tudi zelo težko hodi in je invalidsko upokojen. Tožnik se je kritičnega dne namenil loviti jelena približno 2 km od osebnega avtomobila. V svojem osebnem avtomobilu je tudi pustil svoj mobilni telefon. Tožnik je po tem, ko je ustrelil jelena najprej pristopil do njega in se nekaj časa posvetil živali. Tožnik je bil ob tem dogodku povsem „iz sebe“. Šele ko se je tožnik malce pomiril, se je počasi odpravil proti svojemu osebnemu vozilu. Tožnik je hodil do osebnega avtomobila približno 30 minut, saj pot ni bila ravna. Tožnik je ob prihodu do osebnega avtomobila poklical odgovorno osebo in ji javil, da je ustrelil jelena. Tožnik je poklical odgovorno osebo ob približno 17.55 uri. Odgovorna oseba je povsem napačno v evidenčno knjigo navedla, da naj bi tožnik uplenil jelena ob 17.55 uri, saj je to storil vsaj 45 minut pred tem. Tožnik pa je bil ob klicu še vedno zmeden in je povedal, da je ravno takrat ustrelil jelena, kar seveda ne drži, saj tega objektivno gledano ni mogel storiti, ker je moral najprej priti peš do svojega osebnega vozila. Tožnik torej jelena ni ustrelil ponoči, temveč je to storil še podnevi. Predlaga zaslišanje tožnika.

Termin noč v Zakonu o divjadi in lovstvu (ZDLov-1) ni opredeljen. Termin noč tudi ni opredeljen pri Uradu za standardizacijo. Uredba o ratifikaciji Konvencije št. 90 o nočnem delu otrok v industriji (revidirana 1984) (Uradni list FLRJ-MP, št. 6-49/1957) npr. določa, da je nočno delo tisto od 22h do 04h. Tudi Uredba o ocenjevanju in urejanju hrupa v okolju določa, da je začetek dneva ob 6. uri, začetek večera ob 18. uri in začetek noči ob 22. uri. Glede na navedeno tožnik skladno z veljavnimi predpisi ni mogel loviti ponoči, saj se noč ni začela vse do 22h. Smisel 17. točke 44. člena ZDlov-1 je v tem, da se preprečijo nesreče lovcev, prav tako pa je v tem, da lahko žival še pravočasno zazna lovca in da lovec lahko oceni velikost in vrsto živali, ki jo lovi. Dne 29. 11. 2009 je sonce zašlo od 16.53, med tem, ko sonce ni imelo vpliva na vidljivost nastopilo od 18.06 uri. Glede na zgoraj navedeni zakonodajalčev namen je očitno, da je zakonodajalec želel določiti noč kot trenutek, ko sonce nima več vpliva vidnost. Noč je skladno s stališčem ARSO trenutek, ko se začne astronomski mrak. Splošno znano dejstvo je, da se večeri vse do trenutka, ko nastopi astronomski mrak in torej noč oz. tema nastopi s trenutkom nastopa astronomskega mraka. Glede na to, da je astronomki mrak dne 29. 11. 2009 nastopil ob 18.06 uri tožnik ni mogel oziroma moral uloviti jelena ponoči, saj takrat noč dejansko še ni nastopila. To pa je tudi bil trenutek, ko je odgovorno osebo že poklical po mobilnem telefonu torej ni več imel vpliva na to, za kdaj se vpiše v evidenčno knjigo trenutek ulova. Izpodbijana odločba je takšna, da je upravni organ posegel v pravni položaj tožnika, saj se mu je s tem odvzelo trofejno nagrado, do katere bi bil upravičen, kolikor bi se ugotovilo, da je bil njegov ulov zakonit. Predlaga, da se odločbi razveljavita in odpravita. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje odločbe do plačila. V pripravljalni vlogi je tožnik še navedel, da je Vrhovno sodišče s sodbo II Ips 990/2006 odločilo, da je: „Noč je dejstvo, čigar nastop, trajanje in prenehanje znotraj štiriindvajseturnega časovnega intervala je v celoti podvrženo naravnim zakonitostim. Te pa niso predmet prava, temveč znanstvenih definicij ter dejanskih spoznavnih metod in sredstev.“ Agencija Republike Slovenije za okolje je inšpektoratu RS za kmetijstvo gozdarstvo in prehrano RS je z dopisom z dne 19. 3. 2010 jasno navedla, da je dne 29. 11. 2009 noč nastopila šele ob 18.06 uri. ARSO je namreč z dopisom Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano opozorila, da je dne 29. 11. 2009 sonce šele ob 18.06 uri ni imelo več vpliva na vidnost. Glede na odločbo Vrhovnega sodišča RS in glede na dopis ARSO je zaključiti, da kritičnega dne od 17.55 uri, ko je tožnik dejansko poklical za vpis v evidenčno knjigo, ni bila noč v smislu ZDLov-1, saj je sonce še imelo vpliv na vidljivost. Predlaga postavitev izvedenca meteoroloških znanosti.

Tožba se v delu, ki se nanaša na drugostopenjski akt, zavrže iz naslednjih razlogov:

V prvi točki izreka izpodbijane drugostopenjske odločbe je ministrstvo odpravilo sklep lovske inšpekcije št. 0614-156/2010-5 z dne 3. 3. 2010, s katerim je lovska inšpekcija zavrnila pritožbo tožnika zoper odločitev upravnega organa o odvzemu trofeje jelena upravljavcu lovišča Lovski družini A. iz razloga, ker je bila trofeja odvzeta Lovski družini in ne tožniku v tem upravnem sporu. Ker je pritožbo vložila neupravičena oseba je Lovski inšpektor pritožbo tožnika zavrnil. S prvo točko izreka izpodbijane odločbe pa je ministrstvo sklep Lovske inšpekcije odpravilo z obrazložitvijo, da če je upravni organ priznal status stranke tožniku v upravnem postopku s tem, da mu je vročil odločbo, potem mu organ v kasnejši fazi položaja stranke ne more odvzeti. Ministrstvo je z izpodbijanim delom izreka tožniku priznalo položaj stranke. To pa pomeni, v povezavi z vsebino tožbe, v kateri tožnik, ki ni naslovnik prvostopenjske inšpekcijske odločbe, temveč je naslovnik upravljalec lovišča Lovske družine A., nič ne navaja, v kakšnem smislu mu izrek prve točke izpodbijane drugostopenjske odločbe posega v pravne koristi, da izpodbijani akt v navedenem delu očitno ne posega v neko tožnikovo pravico ali pravno korist in je zato sodišče tožbo v navedenem delu s sklepom zavrglo (3. in 6. točka 1. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010) Sodišče pa je zavrglo tudi tisti del tožbe, ki se nanaša na drugo točko (in posledično 3. točko izreka) izpodbijane drugostopenjske odločbe, kajti z drugo točko izreka izpodbijane drugostopenjske odločbe je bilo zgolj odločeno o zavrnitvi pritožbe tožnika z dne 15. 2. 2010 zoper prvostopenjski akt in je bilo zato zgolj s prvostopenjskim aktom poseženo oziroma je bilo odločeno o pravici in pravni koristi tožnika. V skladu s tem konceptom upravnega spora, ki ga je potrdila upravno-sodna praksa, stranka v takih primerih lahko izpodbija le prvostopenjski akt upravnega organa. Na tej podlagi je sodišče s sklepom v prvi točki izreka zavrglo tožbo tudi v delu, ki se nanaša na drugo točko (in posledično tretjo točko) izreka izpodbijane drugostopenjske odločbe (4. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1). Pri tem je sodišče glede na to, da je tožnik odgovoril na poziv sodišča z dne 25. 10. 2011 na razjasnitev, kateri akt izpodbija v upravnem sporu, upoštevalo, da se navedba datuma »z dne 15. 2. 2010« v drugi točki izreka drugostopenjske odločbe nanaša na datum pritožbe tožnika, ki jo je tožnik vložil zoper izpodbijani prvostopenjski akt dne 15. 2. 2010, med tem, ko je bil izpodbijani prvostopenjski akt izdan dne 28. 1. 2010, kot je to navedeno tudi v uvodu izpodbijane drugostopenjske odločbe in v drugostopenjskem sklepu o združitvi dveh pritožbenih postopkov z dne 9. 8. 2010.

Tožba zoper izpodbijani prvostopenjski akt se zavrže iz naslednjih razlogov:

Čeprav je tožnik upravičen vložiti tožbo v upravnem sporu glede na to, da je bil stranka v upravnem postopku (1. odstavek 17. člena ZUS-1), pa bi moral za to, da bi sodišče po vsebini vzelo v obravnavo njegovo tožbo zoper prvostopenjski akt, v tožbi v zadostni meri izkazati, da mu izpodbijani akt posega v določeno pravico ali pravni interes v smislu 3. in 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, kar je procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe. Izpodbijana odločba namreč ni bila izdana tožniku in z njo ni bila trofeja odvzeta tožniku, ampak konkretni lovski družini. Tožnik te procesne predpostavke ni izpolnil, saj je v tožbi pavšalno navedel, da mu izpodbijani akt posega v pravni položaj, češ da mu je organ z odločbo odvzel trofejno nagrado, do katere bi bil upravičen, kolikor bi se ugotovilo, da je bil lov zakonit. Organ je z izpodbijano odločbo odvzel lobanjo in rogovje jelena Lovski družini A. in ne tožniku oziroma tožnik v tožbi ni pojasnil ali utemeljil, v čem je prizadet njegov pravni položaj oziroma pravno zavarovani zasebni interes z odvzemom trofeje omenjeni lovski družini. Tožnik tudi ni dokazoval, da je v skladu z določbo 4. odstavka 2. člena ZDLov-1 on upravljavec ali pooblaščenec upravljavca lovišča oziroma lovišča s posebnim namenom, ki je upravičen do pridobitve lastnine na divjadi, uplenjene v skladu z ZDLov-1 in s predpisi, izdanimi na njegovi podlagi. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrglo tudi v delu, v katerem je tožnik izpodbijal prvostopenjski akt (3. in 6. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1).