VSRS Sodba in sklep III Ips 3/2012

Reviziji se delno ugodi ter se sodba sodišča druge stopnje v izpodbijani I. točki izreka razveljavi v delu, ki se nanaša na obstoj podlage za zahtevek za plačilo
185.277,92
EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe, in se zadeva v tem delu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se revizija zavrne.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za (novo) končno odločbo.

Dosedanji potek postopka

1Sodišče druge stopnje je

v delu, ki je relevanten za odločitev o reviziji (I. točka izreka), zavrnilo pritožbo tožene stranke, s katero je izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje glede obstoja podlage za zahtevek za plačilo 308.802,30 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe, in v tem delu potrdilo njegovo vmesno sodbo.

2Zoper navedeni del sodbe sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da „reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje ugodi v celoti in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti kot neutemeljen zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo v točki I. izreka razveljavi in zadevo vrne pritožbenemu sodišču v novo sojenje, tožeči stranki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo dalje do plačila“. Pri tem priglaša revizijske stroške.

3Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki v odgovoru na revizijo prereka revizijske navedbe.

Opredelitev spora

4Z revizijsko spornim delom zahtevka (na plačilo 308.802,30 EUR s pripadki) je tožeča stranka kot nosilka materialnih avtorskih pravic na etiketah

C.

,

J.

in

D.

uveljavljala plačilo za njihovo uporabo (reproduciranje in distribuiranje)

v državah(1), za katere na toženo stranko ni prenesla avtorskih pravic. Plačilo je uveljavljala za obdobje treh let, to je od leta 2003 do leta 2005, in sicer za uporabo etikete za steklenice pijače

C.

v višini 110.686,03 EUR (prej 26,524.800,00 SIT), za uporabo etikete za steklenice pijače

J.

v višini 12.838,36 EUR (prej 3,076.585,00 SIT) ter za uporabo etikete za steklenice pijače

D.

v višini 185.277,92 EUR (prej 44,400.000,00 SIT), vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje.

5Glede etiket

C.

in

J.

je med strankama sporen obseg prenosa avtorskih pravic ter vprašanje aktivne legitimacije v povezavi s trditvenim bremenom za utemeljitev imetništva avtorskih pravic; glede etikete

D.

je med strankama prav tako sporna aktivna legitimacija, a (predvsem) v povezavi z vprašanjem

veljavnosti prenosa materialnih avtorskih pravic na predelavi.

Presoja utemeljenosti revizije

6Zaradi preglednosti revizijsko sodišče odgovarja na revizijske navedbe po sistemu, ki ga je v reviziji uporabila tožena stranka - ločeno za etiketi C. in J.(razdelek A) ter ločeno za etiketo D. (razdelek B).

7Revizija v delu, v katerem izpodbija sodbo sodišča druge stopnje glede odločitve o obstoju podlage za zahtevek na plačilo nadomestila za uporabo etiket C. in J. ni utemeljena; je pa utemeljena v delu, v katerem izpodbija odločitev sodišča druge stopnje o obstoju podlage za zahtevek na plačilo nadomestila za uporabo etikete D.

A) Etiketi C. in J.

Relevantno dejansko stanje

8Tožeča stranka je bila nosilka materialnih avtorskih pravic na etiketah C. in J., ki jih je na podlagi pogodb o sodelovanju pri preoblikovanju blagovne znamke C. in J. s toženo stranko z dne 3. 4. 2001 (prilogi A39 in A45) prenesla na toženo stranko, pri čemer sta imeli pogodbeni stranki glede obsega prenosa v mislih zgolj teritorij Republike Slovenije.

O aktivni legitimaciji tožeče stranke

9Zmotno je stališče revidentke, da bi morala tožeča stranka v okviru izkazovanja aktivne legitimacije utemeljiti tudi prehod materialnih avtorskih pravic od avtorja nanjo. Za sam obstoj aktivne legitimacije je bila dovolj navedba, da tožnica kot imetnica materialnih avtorskih pravic zahteva plačilo za nedovoljeno uporabo etiket. Vprašanje, na kakšni podlagi je materialne avtorske pravice pridobila od avtorja, bi za odločitev v obravnavanem sporu postalo relevantno šele, če bi tožena stranka aktivni legitimaciji tožeče stranke nasprotovala. Vendar pa iz ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja ravno nasprotno: da za toženo stranko ni bilo sporno razpolaganje tožeče stranke z materialnimi avtorskimi pravicami na spornih etiketah, temveč zgolj obseg njihovega prenosa.

10Drži sicer revizijska navedba, da je tožena stranka v (uvodnem stavku 6. točke odgovora na tožbo) podrejeno trdila, “da tožeča stranka nima avtorskih pravic na etiketah J. in C.“. A s tem v zvezi ni utemeljen revizijski očitek, da naj bi sodišče druge stopnje navedeni ugovor spregledalo, s čimer naj bi zagrešilo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ugovor, da tožeča stranka nima avtorskih pravic na spornih etiketah, je namreč treba razumeti v kontekstu siceršnjih obrambnih trditev tožene stranke. Iz teh pa izhaja, da je v posledici sklenitve pogodb s tožnico sedaj ona (toženka) postala imetnica materialnih avtorskih pravic na spornih etiketah tudi za območja, za katera tožnica uveljavlja plačilo (s tožbenim zahtevkom). Ob takšnih trditvah bi morala toženka, da bi na tožnico prešlo breme utemeljevanja prenosa materialnih avtorskih pravic od avtorja nanjo, aktivni legitimaciji v tem smislu nasprotovati. Ne s „serviranjem“ trditvene podlage, kot to skuša prikazati v reviziji, temveč z jasnim prerekanjem dejstva, da je tožnica zatrjevane materialne avtorske pravice (veljavno) pridobila od avtorja.

11Upoštevaje zgoraj navedeno, ni utemeljen niti revizijski očitek, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do posameznih (v točki 2.4. revizije naštetih) pritožbenih navedb, ki se vse nanašajo na vprašanje obstoja imetništva materialnih avtorskih pravic tožeče stranke.

O obsegu prenosa avtorskih pravic na toženo stranko

12Med pravdnima strankama je bil sporno določilo točke 08. 01. obeh pogodb, ki se glasi: „Naročnik ima pravico, da naročeno in plačano delo uporablja za namene, v obsegu in za področje, za katere je bilo izdelano. Časovna uporabanaročenega dela ni omejena.“ Sporno zato, ker sta mu pravdni (pogodbeni) stranki v zvezi z obsegom prenosa avtorskih pravic na etiketah C. in J. pripisovali različen pomen: po stališču tožeče stranke naj bi pogodbi urejali prenos le za področje Republike Slovenije, po stališču tožene stranke pa tudi za območja drugih držav, za katere so bile sporne etikete izdelane s strani tožeče stranke.

13Kadar je posamezna pogodbena določba sporna, je njena razlaga z ugotavljanjem skupne pogodbene volje materialnopravno pravilen pristop (82. člen Obligacijskega zakonika (OZ)). Sodišči nižjih stopenj sta torej ravnali pravilno, ko sta v okviru možnega besednega (jezikovnega) pomena spornega pogodbenega določila iskali skupen namen pogodbenih strank. Pri tem sta (na podlagi obsežnega dokaznega postopka) ugotovili, da sta imeli stranki ob sklepanju pogodb glede obsega prenosa materialnih avtorskih pravic na etiketah C. in J. v mislih zgolj teritorij Republike Slovenije. Ker je revizijsko sodišče na to ugotovitev vezano, za revizijski preizkus niso upoštevne tiste revizijske navedbe, s katerimi poskuša tožena stranka izpodbiti ugotovitev sodišč nižjih stopenj glede upoštevnega področja, ki sta ga imeli stranki v mislih ob sklepanju pogodbe (tretji odstavek 370. člena ZPP); med njimi predvsem sklicevanje revidentke na določljivost območja, na katerega naj bi se nanašala pogodba, in na dokazno vrednost kasnejših dogovorov o prenosu avtorskih pravic (na celostni grafični podobi) za območje držav Hrvaške, Makedonije ter Bosne in Hercegovine. Ker se je sodišče druge stopnje (v 11. točki obrazložitve) opredelilo do pritožbenega izpodbijanja dokazne ocene prvostopenjskega sodišča glede zadevnih dogovorov, ni podana niti v reviziji uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Odločitev revizijskega sodišča

14Tožena stranka z revizijskimi navedbami ni uspela izpodbiti odločitve sodišča druge stopnje glede odločitve o temelju tistega dela zahtevka, s katerim je tožeča stranka uveljavljala plačilo za uporabo etiket C. in J. Na tiste, ki so bile za odločitev v zadevi odločilnega pomena, je revizijsko sodišče odgovorilo. Ker so se te izkazale za neutemeljene, je

na podlagi 378. člena ZPP odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te odločbe.

B) Etiketa D.

Relevantno dejansko stanje

15Etiketa D. je bila oblikovana na podlagi naročila toženke

družbi

P. d. o. o.

z dne 22. 1. 2000 (A 58). S

sklenitvijo Pogodbe o odstopu materialnih avtorskih pravic z dne 11. 1. 2001 (A57) z družbo

P. d. o. o.

so bile materialne avtorske pravice za etiketo D. prenesene na tožečo stranko.

O imetništvu avtorskih pravic (aktivni legitimaciji) tožeče stranke

16V reviziji tožena stranka vztraja pri svojem stališču, da gre pri sporni etiketi za predelavo predhodnih etiket, ter pri ugovoru, da pogodba med družbo P. d. o. o. in tožečo stranko z dne 11. 1. 2001 nima učinka, ker tožeča stranka ni izkazala soglasja za prenos avtorja prvotne etikete.

17Sodišče prve stopnje je ugovor toženke zavrnilo na podlagi presoje, da pri sporni etiketi ne gre za predelavo. Sodišče druge stopnje se je do tega vprašanja ogradilo z argumentacijo, da tudi če bi šlo za predelavo, zgolj zavarovani položaj avtorja prvotnega dela avtorju predelave ne jemlje upravičenja, da svoje materialne avtorske pravice v obsegu, s katerimi razpolaga, pogodbeno prenese na tretjo osebo.

18Pravkar opisano stališče sodišča druge stopnje je napačno. Revizijsko sodišče se namreč strinja s stališčem revidentke, da avtor predelave materialnih avtorskih pravic na predelavi ne more samostojno in neodvisno od avtorja prvotnega dela prenašati naprej. Iz drugega odstavka 7. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP), ki določa, da s predelavo ne smejobiti prizadete pravice avtorja prvotnega dela, in tretjega odstavka 33. člena ZASP, ki določa, da avtor prvotnega dela obdrži izključno pravico do uporabe svojega dela v predelani obliki, sledi zaključek, da zakon priznava avtorju prvotnega dela monopol nad ustvarjalnimi posegi v njegovo delo, kakor tudi monopol nad izkoriščanjem na novo nastalega dela.(2)

19S predelavo nastane novo, samostojno avtorsko delo (prvi odstavek 7. člena ZASP), ki je nedeljiva celota. Na njem predelovalec uživa iste izključne pravice kot avtor prvotnega dela. To velja tako za osebnostna upravičenja avtorja (moralne avtorske pravice) kakor tudi za pravice nadaljnjega izkoriščanja predelanega avtorskega dela (morebitnega prenosa v uporabo). Vendar je predelovalec pri slednjem vedno vezan na obseg privolitve originalnega avtorja; kajti z izkoriščanjem novega dela (predelave) se sočasno uporablja tudi originalno delo.(3) Iz navedenega sledi, da sme avtor predelave pravice na predelavi prenašati samo skupaj z avtorjem prvotnega dela.(4)

20Drži revizijska trditev, da je tožena stranka ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje (v odgovoru na tožbo in v prvi pripravljalni vlogi) ugovarjala, da tožeča stranka ni veljavno pridobila pravic na etiketi D. od družbe P. d. o. o. (predelovalca), ki ni smela samostojno (neodvisno od avtorjev prejšnjih etiket) razpolagati s temi pravicami. Ugovor revidentke temelji na stališču, da tožeča stranka ni upravičena zahtevati plačila za njihovo uporabo, saj nanjo materialne avtorske pravice niso nikoli prešle. Takšno stališče je (upoštevaje zgornjo obrazložitev) pravilno; a njegova pravilnost sama po sebi še ne omogoča zaključka o utemeljenosti ugovora aktivni legitimaciji. Ugovor namreč implicira predpostavko, da gre pri etiketi D. za predelavo. Sodišče druge stopnje pa zaradi zgoraj opisane zmotne materialnopravne presoje ni

odgovorilo na pritožbene navedbe (točka 4.1. pritožbe), s

katerimi je tožena stranka izpodbijala presojo in dokazno oceno sodišča prve stopnje, da pri sporni etiketi

D.

ne gre za predelavo. Dejanska podlaga sodb sodišč nižjih stopenj v fazi odločanja o reviziji tako ni omogočala odločitve o ugovoru tožene stranke, s čimer niso bili podani pogoji za morebitno (delno) spremembo izpodbijane sodbe.

Odločitev revizijskega sodišča

21Iz zgornje obrazložitve sledi, da je revizija utemeljena v delu, v katerem izpodbija obstoj podlage za zahtevek za plačilo

185.277,92

EUR (prej 44,400.000,00 SIT), ki se nanaša na izplačilo nadomestila za razmnoževanje in distribuiranje etikete D. V tem delu je podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava

(tretja točka prvega odstavka 370. člena), ki ga je revidentka uveljavljala (371. člen ZPP). Ker je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in ker zato ni bilo pogojev za spremembo izpodbijane sodbe, je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji delno ugodilo in odločilo, kot izhaja iz I. točke izreka te odločbe. V nadaljnjem postopku bo najprej treba odgovoriti na vprašanje, ali je šlo pri etiketi

D.

za predelavo; če bo odgovor afirmativen, pa bo treba odločiti o ugovoru aktivne legitimacije, upoštevaje pri tem zgoraj opisano stališče revizijskega sodišča.

22Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na četrtem odstavku v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena

ZPP (III. točka izreka).

---.---

Op. št. (1): Iz tožbenih trditev izhaja, da gre za trge držav Avstrije, tedanje Jugoslavije, Kosova, Kanade, Združenih držav Amerike, Nemčije, Poljske, Češke, Francije, Italije, Velike Britanije, Slovaške in Švice.

Op. št. (2): Tako Trampuž, Oman, Zupančič: „Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) s komentarjem“, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1997, stran 111.

Op. št. (3): Tako Dreier/Schulze: „Urheberrechtsgesetz, Urheberrechts-wahrnehmungsgesetz Kunsturhebergesetz, Kommentar“, C.H. Beck, München 2008, paragraf §3,54.

Op. št. (4): Glej Trampuž, Oman, Zupančič: „Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) s komentarjem“, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1997, stran 49.