VSRS Sodba III Ips 65/2012

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora drugi toženki povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 2.528,17 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za ugotovitev, da je sodna poravnava, sklenjena med toženkama v gospodarskem sporu pri Okrožnem sodišču v Ljubljani VIII Pg 292/96, nična; da mora druga toženka prvi vrniti 2.271.657,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi; da se razveljavijo vsa pravna dejanja, ki so bila na podlagi te sodne poravnave izvedena; ter da se v zemljiški knjigi izbriše vpis solastninskega idealnega deleža določene nepremičnine na drugo toženko. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek na razveljavitev iste sodne poravnave, z enakima posledičnima zahtevkoma.

2Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Pritrdilo je stališču sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala pravnega interesa za tožbo za ugotovitev ničnosti sodne poravnave.

3Tožeča stranka je zoper sodbo pritožbenega sodišča vložila revizijo „na podlagi vseh treh točk 1. odstavka 370. člena ZPP, pri 1. točki pa zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih“. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi „razveljavi in odloči, da je sklenjena sodna poravnava nična ter se razveljavijo vsa pravna dejanja, ki so bila izvedena na podlagi te sodne poravnave“.

4Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki. Druga toženka je odgovorila, da revizija ni utemeljena, zato naj jo Vrhovno sodišče zavrne.

5Revizija ni utemeljena.

6Sodna poravnava je bila v obravnavanem primeru sklenjena 7. 7. 1997, ko je v sodni praksi še veljalo stališče, da je tako poravnavo mogoče izpodbijati tudi z zahtevkom za ugotovitev njene ničnosti (pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 9. 12. 1999). Šele za tiste sodne poravnave, ki so bile sklenjene po uveljavitvi Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999, velja, da to ni več mogoče, ker je njihovo izpodbijanje urejeno drugače. Zato sta sodišči prve in druge stopnje ravnali pravilno, ko sta presojali, ali so v tej zadevi podani pogoji za tožbo za ugotovitev ničnosti sodne poravnave.

7Sodna poravnava je pogodba, ki jo stranki skleneta v pravdnem postopku (zato ima hkrati tudi značaj sodne odločbe). Stališče sodišč prve in druge stopnje, da mora tisti, ki vloži tožbo za ugotovitev ničnosti pogodbe, izkazati pravni interes (pravno korist) za tako tožbo, je pravilno. Pravna korist za tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe je namreč tako po materialnem pravu (109. člen v času vložitve tožbe veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) kot po procesnem pravu (drugi odstavek 181. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) procesna predpostavka takega zahtevka. To pomeni, da mora tožnik izkazati, da bi se z uspehom v taki pravdi njegov pravni položaj tako spremenil, da bi lahko uveljavil neko svojo pravico, ki je brez ugotovitve ničnosti poravnave ne bi mogel. Tega tožeča stranka v tem postopku ni izkazala, kar sta pravilno ugotovili obe nižji sodišči. Revizijsko sodišče v celoti pritrjuje stališču iz 7. točke obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje in obširnim razlogom, navedenim na 8. strani in v prvem odstavku na 9. strani obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni navedla nobenega razloga, ki bi kazal na to, da bi se z ugotovitvijo ničnosti sporne sodne poravnave njen pravni položaj kakorkoli izboljšal. Česa takega ni navedla niti v reviziji. Zatrjevano oškodovanje, ki naj bi ji ga povzročila izpodbijana sodna poravnava, na njen pravni položaj (pravico do uveljavitve njene zatrjevane terjatve do prve toženke) ne vpliva. Pravilna je namreč ugotovitev sodišča prve stopnje, da to terjatev še vedno ima in bi jo lahko, če bi dokazala utemeljenost svojega zahtevka, kljub obstoju izpodbijane sodne poravnave uveljavila proti svoji dolžnici. Razlogov, s katerimi sta sodišči prve in druge stopnje obrazložili stališče o neobstoju pravnega interesa, je v sodbah obeh sodišč toliko, da o neobrazloženosti njunih sodb ne more biti govora. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni podana.

8Ker ni izkazan pravni interes za tožbeni zahtevek za ničnost obravnavane sodne poravnave, se sodiščema nižjih stopenj in tudi revizijskemu sodišču ni treba (in se niti ne sme) ukvarjati z materialnopravnimi vprašanji, iz katerih tožeča stranka izpodbija to poravnavo. Revizijskih navedb o tem zato revizijsko sodišče ni obravnavalo.

9Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da ni podan nobeden od uveljavljanih revizijskih razlogov. Zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

10Na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo, da mora tožeča stranka povrniti drugi toženki stroške revizijskega postopka v znesku 2.528,17 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Stroški obsegajo nagrado za sestavo odgovora na revizijo, po veljavni Odvetniški tarifi odmerjeno na 4500 točk, pavšalne materialne stroške ter davek na dodano vrednost.