VSRS Sodba I Ips 6079/2009-82

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

1Okrajno sodišče v Kopru je z uvodoma citirano sodbo obsojenega M. R. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo dveh mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Odločeno je bilo, da je obsojenec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ter sodno takso po odmeri sodišča.

2Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje je vložil pritožbo obsojenčev zagovornik, ki pa je bila s sodbo Višjega sodišča v Kopru II Kp 6079/2009 z dne 7. 3. 2012 zavrnjena kot neutemeljena in potrjena sodba sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka.

3Zoper pravnomočno sodbo je obsojenec po svojem zagovorniku vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer navajajoč, da iz vseh razlogov po 420. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Predlagal je, da se sodbo spremeni in izreče oprostilna sodba.

4Na zahtevo je podala odgovor vrhovna državna tožilka, ki je zahtevo opredelila kot neutemeljeno in je zato predlagala njeno zavrnitev.

5Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obsojencu in njegovemu zagovorniku, da se o njem izjavita. Zagovornik obsojenca je v odgovoru vztrajal pri navedbah iz zahteve ter poudaril, da zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja navaja le v podkrepitev navedb o kršitvi kazenskega zakona.

6Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V teh primerih gre za kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in za druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V drugem odstavku 420. člena ZKP je izrecno izključena možnost vložitve zahteve iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V prvem odstavku 420. člena ZKP je določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

7Zagovornik obsojenega v zahtevi za varstvo zakonitosti izpostavlja navedbe iz pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje ter s tem ponavlja, da obsojencu očitano kaznivo dejanje nima znakov ogrožanja varnosti, temveč kvečjemu kaznivega dejanja razžalitve po 158. členu KZ-1. Pri tem izpostavlja razloge, ki naj bi kazali na to, da varnost oškodovanke z dejanjem obsojenca ni bila ogrožena. V tem smislu poudarja na zadostno stopnjo ogroženosti, dejstvo, da oškodovanka po dejanju ni zbežala, se z obsojencem še naprej prepirala in ga zmerjala, kar pa vse pomeni vložnikovo nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem v zadevi, ki pa ne more biti upošteven razlog za utemeljenost zahteve za varstvo zakonitosti.

8Neutemeljeno je stališče vložnika, da „ogroženost od posledice dejanj sploh ni inkriminirana“, saj je nujnost nastanka ogroženosti razvidna že iz predpisanih zakonskih znakov kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1, z navedbo, da se „ogrozi varnost kakšne osebe“. O enakem pritožbenem razlogu pravilno stališče zavzelo že sodišče druge stopnje (točka 11. sodbe) in ga zahteva za varstvo zakonitosti s tovrstnimi pavšalnimi navedbami ni v ničemer izpodbila. Sklicevanje vložnika zahteve pri tem na citirane sodbe Vrhovnega sodišča RS, ne da bi se konkretno opredelilo, v čem zatrjevana sodna praksa podpira zavzeto stališče vložnika, je zaradi nepreverljivosti neupoštevno.

9Zahteva za varstvo zakonitosti nima prav niti glede trditve, da je to kaznivo dejanje po spremembah KZ-1 od 14. 5. 2012 pregonljivo na zasebno tožbo ter zagrožena nižja kazen, in sicer denarna ali pa zapor do šestih mesecev. Obsojencu očitano kaznivo dejanje je bilo namreč storjeno v času veljavnosti KZ-1, ki je v 135. členu inkriminiral ogrožanje varnosti. To kaznivo dejanje je bilo mogoče izvršiti na dve alternativni obliki, in sicer tako z grdim ravnanjem kot tudi z resno grožnjo napada na življenje ali telo. Predpisana kazen je bila denarna ali pa zapor do enega leta. V veljavnem KZ-1 (od 14. 5. 2012) pa kaznivo dejanje po 135. členu (naslovljeno kot „Grožnja“) v prvem odstavku inkriminira dejanje storjeno z resno grožnjo in s predpisano denarno kaznijo ali zaporom do šestih mesecev (glede na tretji odstavek istega člena pregonljivo na zasebno tožbo); v drugem odstavku pa inkriminira dejanje storjeno na več možnih alternativnih izvršitvenih načinov, med katerimi je tudi grdo ravnanje in s predpisano denarno kaznijo ali zaporom do enega leta (glede na četrti odstavek istega člena se pregon začne na predlog). Glede na to, da je istovrstno, kot obsojencu očitano kaznivo dejanje, opredeljeno v zdaj veljavnem drugem odstavku 135. člena KZ-1, za katero je predpisana enaka kazen kot za prej veljavno kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1, je bila pravna opredelitev dejanja v izpodbijani sodbi pravilna in tudi pregon za to kaznivo dejanje ni na zasebno tožbo, temveč enako kot poprej, na predlog. V izpodbijani sodbi torej ni bila zaznana kršitev 7. člena KZ-1, niti kršitev procesnih pogojev za pregon obsojenca.

10Zaradi navedenih razlogov, ko zatrjevane kršitve iz 420. člena ZKP, torej kršitve določb kazenskega postopka, niti kršitve kazenskega zakona niso bile ugotovljene, zahteva pa je vsebinsko izpodbijala tudi ugotovljeno dejansko stanje, kar je glede na drugi odstavek 420. člena ZKP nedopustno, je bila zahteva zavrnjena kot neutemeljena (425. člen ZKP).

11Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.