VSRS Sodba XI Ips 14149/2012-365

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je zoper obdolženega S. N. podaljšalo pripor po vložitvi obtožnice na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Zoper ta sklep se je pritožil zagovornik obdolženca, vendar je Višje sodišče v Ljubljani njegovo pritožbo zavrnilo.

2Zoper pravnomočni sklep vlaga obdolženčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitve 22. člena Ustave RS, v kateri izpodbija ugotovitve nižjih sodišč, da je podan utemeljen sum, da je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje in da je podan priporni razlog begosumnosti. Predlaga spremembo sklepov prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča tako, da predlog specializiranega državnega tožilstva za podaljšanje pripora kot neutemeljen zavrne in pripor zoper obdolženca odpravi, ali razveljavi oba sklepa ali pa le sklep višjega sodišča.

3Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo predlagal zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki je dne 21. 11. 2012 podal izjavo.

B.

5Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da v fazi preizkusa, ali so podani razlogi za pripor, sodišče ne presoja po načelu proste presoje dokazov, ali so posamezna odločilna dejstva dokazana ali ne, temveč presoja zgolj, ali zbrani dokazi in podatki zadoščajo za utemeljen sum, da je obdolženec izvršil kaznivo dejanje, ocena dokazov (vključno z oceno njihove zakonitosti in verodostojnosti) pa je pridržana razpravljajočemu senatu na glavni obravnavi.

6V obravnavanem primeru je prvostopenjsko sodišče obstoj utemeljenega suma, da je obdolženi S. N. storil očitano mu kaznivo dejanje, ugotovilo na podlagi obstoja velikega števila indicev, ki jih je navedlo v 9. točki svojega sklepa, in jih je nato (sicer v manjšem obsegu) povzelo tudi višje sodišče v 5. točki svojega sklepa. Utemeljen sum je bil ugotovljen in obrazložen že v pravnomočnem sklepu o uvedbi preiskave, v izpodbijanem prvostopenjskem sklepu je sodišče ugotovilo, da je utemeljen sum še vedno podan tudi ob vložitvi obtožbe, podan pa je bil tudi kasneje, saj je sodišče zavrnilo ugovor zoper obtožnico. V izpodbijanih sklepih navedeni indici oz. okoliščine pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča izkazujejo utemeljen sum. Zagovornik v tej fazi postopka ne more uspeti z navajanjem drugačne dokazne ocene oz. s podajanjem nasprotnih dokazov glede vsakega indica, ki ga je v svoj sklep povzelo pritožbeno sodišče, in tudi glede nekaterih indicev, ki jih je izrecno navedlo le prvostopenjsko sodišče, saj sodišče v tej fazi ne presoja, katera pravno relevantna dejstva so dokazana in katera ne. Sodišče bo šele v fazi glavne obravnave izvedlo predlagane dokaze, ocenilo njihovo zakonitost in verodostojnost in ocenilo posamezni dokaz v povezavi z drugimi in šele nato napravilo zaključek o obstoju posameznega pravno relevantnega dejstva.

7Ker po drugem odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, Vrhovno sodišče očitkov zagovornika, ki izražajo nestrinjanje z dejanskimi zaključki in dokazno oceno sodišč, tudi ni presojalo. Iz istega razloga Vrhovno sodišče tudi ni presojalo zagovornikovih navedb, v katerih predstavlja drugačno oceno okoliščin, ki se nanašajo na obdolženca in ki po mnenju nižjih sodišč izkazujejo njegovo begosumnost. Vrhovno sodišče je sicer obstoj pripornega razloga begosumnosti na podlagi istih okoliščin ugotovilo že v svojem sklepu II Kr 14149/2012 z dne 14. 6. 2012.

8Tudi ni mogoče pritrditi zagovornikovemu očitku, da se višje sodišče ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb. Procesni standard obrazložitve odločbe sodišča druge stopnje je drugačen oziroma nižji kot standard obrazložitve odločbe sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje ni vselej zavezano k izrecni opredelitvi do pritožbenih navedb, prav tako ni potrebno, da ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja. Zahtevanemu standardu obrazložitve zadosti tudi, če iz razlogov izhaja, da se je s pritožbenimi navedbami seznanilo oziroma da jih ni prezrlo.

9Pritožbeno sodišče je v 4. točki svojega sklepa navedlo, da se strinja z zaključki izpodbijanega sklepa, da je podan utemeljen sum, da je S. N. storil očitano mu kaznivo dejanje. Sodišče je nekaj indicev, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, v 5. točki svojega sklepa izrecno navedlo, glede ostalih pa ugotovilo, da skupaj z ostalimi v prvostopenjskem sklepu nanizanimi okoliščinami - od katerih jih je nekaj spet na kratko povzelo v oklepaju - nedvomno predstavljajo indice, ki v medsebojni povezavi zadostujejo za zaključek o utemeljenem sumu. Sodišče se je torej s pritožbenimi navedbami seznanilo, vendar v tej fazi, kot že rečeno zgoraj, ni ocenjevalo obstoja pravno relevantnih dejstev, temveč le utemeljenega suma. Na tak način je tudi razumeti navedbo višjega sodišča v 6. točki sklepa, da se dokazi (in podatki, ki so bili podlaga za utemeljen sum), v tej fazi postopka ne ocenjujejo na način, kot je to storil zagovornik v pritožbi in v zahtevi za varstvo zakonitosti, torej da je za vsak posamezen indic podal svojo dokazno oceno ali pa navajal nasprotujoče dokaze. Zato se višjemu sodišču glede tega, ali so posamezni indici oz. okoliščine, kot jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, dokazani ali ne, tudi ni bilo potrebno opredeliti, saj bo to stvar nadaljnjega sojenja.

C.

10Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

11Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom tretjega člena in 7. točko prvega odstavka petega člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.