VSC sodba Cp 607/2012

Pritožbi prvotoženke se delno ugodi in se odločitev o stroških pod točko IV izreka sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se znesek stroškov v višini 1.169,30 EUR, ki jih je prvotoženka dolžna povrniti tožniku, nadomesti z zneskom 835,61 EUR.
Pritožba tožnika in nadaljnja pritožba prvotoženke se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdi.
Tožnik in prvotoženka sama trpita svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 26. 3. 2012 razsodilo:

pod točko I izreka prvotoženki naložilo, da mora v 15 dneh tožniku plačati 3.591,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 10. 2008 dalje do plačila;

pod točko II izreka zavrnilo presežni tožbeni zahtevek tožnika zoper prvotoženo stranko za še zahtevanih 6.852,06 EUR s pripadki;

pod točko III izreka zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je ta od drugotoženke zahteval plačilo zneska 1.122,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2008 dalje do plačila;

pod točko IV izreka odločilo, da je prvotoženka dolžna v 15 dneh tožniku povrniti 1.169,30 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva nastopa zamude dalje;

pod točko V izreka odločilo, da je tožnik dolžan v 15 – ih dneh drugotoženki povrniti 20,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva nastopa zamude dalje.

Navedeno sodbo sta s pritožbo izpodbijala tožnik in prvotoženka.

Tožnik je s pritožbo izpodbijal zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje in odločitev o stroških postopka, torej odločitve od točk II do V izreka sodbe. V pritožbi je zatrjeval, da uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se prvotoženki naloži v plačilo še nadaljnjih 6.852,06 EUR z obrestmi, drugotoženki plačilo zneska 1.122,78 EUR s pripadajočimi obrestmi, obema toženkama pa naloži v povrnitev vse zaznamovane pravdne stroške tožnika. V pritožbi je navajal, da je tožnik že v tožbi navedel, da za določene police veljajo določeni Splošni pogoji, ki jih je tudi konkretiziral, na prvem naroku za glavno obravnavo pa so vse stranke predlagale, da sodišče izvedencu naloži oceno invalidnosti, pri čemer naj izvedenec upošteva dikcijo določb Splošnih pogojev za oceno le-te. Dikcije določb 2. točke 14. člena Splošnih pogojev za določanje procenta trajne invalidnosti pa v vseh v upoštev prihajajočih Splošnih pogojih določajo, da se končna stopnja invalidnosti določi po končanem zdravljenju, ko se posledice poškodb ustalijo, to je, ko po zdravniški presoji ni mogoče pričakovati, da bi se stanje izboljšalo ali poslabšalo. Če to stanje ne nastopi niti po treh letih po nezgodi, pa se kot končno stanje vzame stanje po poteku tega roka in po njem določi končna stopnja. Torej je tožnik pravočasno do konca prvega naroka za glavno obravnavo podal trditveno podlago in je zaključek sodišča prve stopnje, da je glede navedb o tem, na kakšen način je potrebno oceniti trajno invalidnost po uveljavljenih pogodbah, prekludiran, napačen. Ker je izvedenec medicinske stroke dr. Č. šele v dopolnilnem izvedeniškem mnenju ustrezno ocenil stopnjo invalidnosti po treh letih, bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati to (prvo) dopolnilno izvedeniško mnenje izvedenca z dne 2. 7. 2011 in na podlagi tega priti do pravilnega pravnega zaključka, da znaša procent trajne invalidnosti tožnika iz vseh sklenjenih polic 15 %. Zato pa bi moralo sodišče prve stopnje tožnikovemu zahtevku zoper obe toženki v celoti ugoditi. Kot to izhaja iz dokumentacije, je drugotoženka tožnika v času treh let po škodnem dogodku ponovno povabila na pregled, vendar se tudi po ponovnem pregledu pri zdravniku cenzorju ni odločila za priznanje višjega procenta trajne invalidnosti od že priznanega in izplačanega. V postopku drugotoženka meritev iz tega drugega pregleda ni predložila, zato pa tudi ni izpodbila meritev, ki jih je približno tri leta po škodnem dogodku opravil dr. U. Gibljivost tožnikovega kolena se je očitno spremenila, zato pa bi sodišče moralo uporabiti meritve, ki jih je za tožnika opravil dr. U. in bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati dopolnilno izvedeniško mnenje dr. Č. z dne 2. 7. 2011. Sodišče prve stopnje je s tem, ko ni obrazložilo, zakaj ni upoštevalo pravočasno sodišču predložene listine, to je sodbe Okrajnega sodišča Maribor III P 198/2006 oziroma ni takšne listine upoštevalo, bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. V navedeni sodbi se je Okrajno sodišče v Mariboru izreklo, da je drugi odstavek 14. člena Splošnih pogojev NE-94 in NE-96 jasen in da ga je potrebno uporabiti tako, kot se glasi. Sodišče prve stopnje je s tem, ko ni uporabilo jasnega določila 2. točke 14. člena Splošnih pogojev v vseh zavarovalnih policah in tožniku prisodilo v celoti zahtevane zavarovalnine, zmotno uporabilo materialno pravo. Zaradi zmotne odločitve o glavni stvari je sodišče prve stopnje tudi zmotno ugotovilo uspeh tožnika in zmotno odločilo o stroških postopka.

Prvotoženka je s pritožbo izpodbijala prisodilni del sodbe sodišča prve stopnje (saj zoper zavrnilni del sodbe zoper njo ne bi imela pravnega interesa) in odločitev o stroških pod točko V. izreka. V pritožbi je uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlaga, da se njeni pritožbi ugodi in v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnika zoper njo v celoti zavrne, podredno, da se sodba sodišča prve stopnje v prisodilnem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi je navajala, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko se je naslonila na izvedeniško mnenje izvedenca dr. Č. in tožniku prisodilo zavarovalnino še za 8,7 % razpoložljivih zavarovalnih vsot in ne le 5,7 %. Izvedenec procenta invalidnosti pri tožniku ni pravilno izračunal glede na Splošne pogoje NE – 9 točka 213 in PG – NE – 04 – 12 točka 198, saj bi moral uporabiti pri izračunu križni izračun in pri tem upoštevati procent najvišje možne invalidnosti 20 %. Ker izvedenec dr. Č. na pripombe prvotoženke o napačnem izračunu zoper prvo dopolnilno mnenje ni odgovoril, izvedenec pa tudi v drugi dopolnitvi pojasnil ni podal, je prvotoženka predlagala postavitev novega izvedenca medicinske stroke. Njen takšen predlog je sodišče prve stopnje zavrnilo. Zato pa je storilo absolutno bistveno kršitev, saj je odločilo na podlagi dejstev, ki niso bila dovolj razjasnjena, prvi toženki pa je tudi zavrnilo možnost, da dokaže svoje trditve glede stopnje invalidnosti in načina izračuna. Pritožbeno prvotoženka izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje glede pravdnih stroškov, saj je ta neobrazložena in nejasna. Ni namreč razvidno, za katera dejanja v postopku in v kakšni višini je sodišče tožniku priznalo stroške. Sodišče prve stopnje je tožniku zmotno kot nagrado za narok priznalo večkratne nagrade in ne le enkratno (primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 56/2011). Pri odmeri stroškov prvotoženki pa je sodišče prve stopnje tej zmotno priznalo kot izvedenino znesek 274,30 EUR in ne 500,00 EUR, kolikor je prvotoženka nakazala za ta namen. Sodišče prve stopnje je s tem storilo absolutno bistveno kršitev iz 14. točke 339. člena ZPP.

O pritožbi tožnika:

Pritožba tožnika ni utemeljena.

Tabela invalidnosti PG-NE-tinv 04/12 kot sestavni del Splošnih pogojev prvotoženke PG-NE-04-12, Tabela invalidnosti NE - 93 kot sestavni del Splošnih pogojev prvotoženke NE – 93, kot tudi Tabela invalidnosti NE – 94 kot sestavni del Splošnih pogojev drugotoženke NE – 94 v uvodnem zapisu kot temeljno časovno izhodišče za določitev invalidnosti pod naslovom “roki za določitev invalidnosti” določajo, da se stopnja trajne izgube splošne sposobnosti (invalidnosti) določa tri mesece po končanem zdravljenju, kolikor ni pri posamezni točki Tabele drugače določeno. Navedeni Splošni pogoji prvo in drugotoženke v drugem odstavku 14. člena res tudi določajo, da se končna stopnja invalidnosti določi po končanem zdravljenju, ko se posledice poškodb ustalijo, to je, ko po zdravniški presoji ni mogoče pričakovati, da bi se stanje izboljšalo ali poslabšalo, če to stanje ne nastopi niti po treh letih po nezgodi, pa se kot končno vzame stanje ob poteku tega roka in po njem določi končna stopnja invalidnosti. Vendar pa navedena določila Splošnih pogojev predstavljajo odstopanje od splošnega pravila glede časovnega roka določanja invalidnosti, še zlasti v tistem delu, kjer ta določajo, da se v primeru, da se posledice poškodb v treh letih po nezgodi ne ustalijo tako, da po zdravniški presoji ni mogoče pričakovati, da bi se stanje izboljšalo ali poslabšalo, kot izhodiščno stanje za določitev stopnje invalidnosti vzame stanje ob poteku tega triletnega roka. Zato pa bi trditvena podlaga tožeče stranke, če bi ta uveljavljala izjemnost časovnih pogojev za določanje stopnje invalidnosti iz drugega odstavka 14. člena Splošnih pogojev, mora vsebovati tudi trditveno podlago o okoliščinah, ki narekujejo uporabo te določbe v tej določitvi izjemnih časovnih pogojev določanja stopnje invalidnosti. Trditve strank, da za presojo stopnje invalidnosti veljajo sicer po naslovu konkretno opredeljeni splošni pogoji in kateri “dikcija” se naj upošteva, trditev, ki bi utemeljevale in sodišču nalagale presojo stopnje invalidnosti v pogojih izjemnih okoliščin iz drugega odstavka 14. člena SP ne predstavljajo. Zato pa je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik, ki je takšne izjemne okoliščine za časovno presojo stopnje invalidnosti navedel šele po preteku prvega naroka za glavno obravnavo in ob tem ni izkazal, zakaj teh ni mogel navesti brez svoje krivde že do konca prvega naroka za glavno obravnavo, glede na določila člena 286/I in IV ZPP prekludiran in jih zato sodišče prve stopnje po šestem odstavku 286. člena ZPP ni smelo upoštevati. Pritožbeni očitek o zmotnosti takšne odločitve in s tem smiseln očitek o bistveni kršitvi določbe člena 286 ZPP, je tako neutemeljen.

Neutemeljeni pa so tudi na pritožbenih trditvah o pravočasnosti, zadostnosti in upoštevnosti časovnega izhodišča treh let po nezgodi za ugotovitev upoštevne stopnje invalidnosti temelječi vsi nadaljnji pritožbeni očitki tožnika, s katerimi tožnik sodišču prve stopnje očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja (ker sodišče ni upoštevalo dopolnilnega izvedeniškega mnenja izvedenca dr. Č. glede takšnega časovnega izhodišča za ugotavljanje stopnje invalidnosti) in zmotno uporabo materialnega prava, ker sodišče ni upoštevalo tudi določbe drugega odstavka 14. člena Splošnih pogojev.

Kot je razvidno iz zapisnika o zadnjem naroku za glavno obravnavo z dne 26. 3. 2012 (list. št. 167 spisa) je sodišče prve stopnje na tem naroku tožnikov dokazni predlog za vpogled v sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru III P 198/2006 zavrnilo, tožnik pa v zvezi s takšno odločitvijo sodišča prve stopnje ni ugovarjal oziroma uveljavljal nobenih kršitev določb pravdnega postopka. Ker določba člena 286 b ZPP določa, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče, in se kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, upoštevajo le, če stranka teh brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti, tožnik pa v pritožbi tudi ni izkazal, zakaj te kršitve ni mogel uveljavljati že v postopku pred sodiščem prve stopnje, takšnih pritožbenih očitkov pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (člen 350/II ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo (člen 353 ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje pritožbene stroške (člen 154/I ZPP v zvezi s členom 165/I ZPP).

O pritožbi prvotoženke:

Kot je sodišče prve stopnje izrecno obrazložilo v točki 12 obrazložitve sodbe, je ugovor prvotoženke zoper dopolnilno izvedeniško mnenje izvedenca dr. Č. glede po izvedencu uporabljene metode oziroma načina izračuna invalidnosti pri tožniku, štelo kot neprepričljiv, kot prepričljivega pa sprejelo izračun izvedenca, zato, ker Splošni pogoji NE – 93 in PG – NE/04 kot sestavni deli zavarovalnih pogodb, sklenjenih med tožnikom in prvotoženko, ne določajo načina izračuna oziroma matematične metode za izračun stopnje invalidnosti, izvedenec pa je pri svojem izračunu upošteval, da sicer Splošni pogoji določajo izračun na osnovi treh različnih stopenj omejene gibljivosti in posledično treh različnih obsegov trajne invalidnosti, kar po izvedencu uporabljena metoda oziroma način izračuna upošteva, način oziroma metoda izračuna, ki ga je zatrjevala in ponujala prvotoženka, pa ne. Vsebina Splošnih pogojev NE – 93 in PG-NE/04 potrjuje pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje in izvedenca dr. Č., da Splošni pogoji ne določajo načina izračuna stopenj invalidnosti oziroma matematične metode za njihov izračun. Zato pa je življenjsko logičen in prepričljiv dokazni zaključek sodišča prve stopnje o sprejemu mnenja in izračuna izvedenca, kot ga je ta podal v strokovno popolnem in prepričljivem izvedeniškem mnenju in njegovih dopolnitvah. Pritožbeno izpodbijanje pravilnosti takšnih zaključkov sodišča prve stopnje s pavšalnih sklicevanjem na Splošne pogoje, tako ne more omajati prepričljivosti takšnih ugotovitev. Sodišče prve stopnje je v podanem izvedeniškem mnenju izvedenca dr. Č. in njegovih dopolnitvah imelo zadostno in prepričljivo dokazno podlago za ugotovitev stopnje invalidnosti tožnika glede na tabele invalidnosti prve toženke NE-93 in PG NE 04-12, kot sestavnih delov Splošnih pogojev iz zavarovalnih pogodb, sklenjenih med tožnikom in prvotoženko in so pritožbeni očitki o nepopolnem ugotovljenem dejanskem stanju, ker sodišče prve stopnje ni ugodilo tudi predlogu prvotoženke za določitev novega izvedenca, neutemeljeni.

Po določbi drugega odstavka 254. člena ZPP sodišče določi novega izvedenca, če je izvid postavljenega izvedenca nejasen, nepopoln ali sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju in teh pomanjkljivosti z zaslišanjem izvedenca ni mogoče odpraviti. Po tretjem odstavku 254. člena ZPP se zahteva mnenje drugega izvedenca, če so v mnenju izvedenca nasprotja ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja. Izvedenec dr. Č. je v drugem dopolnilnem izvedeniškem mnenju odgovoril na pripombe prvotoženke v zvezi z uporabljenim načinom oziroma metodo izračuna stopnje invalidnosti, kot jih je podala prvotoženka. Pojasnil je tudi način oziroma metodo izračuna, ki jo je uporabil sam in pojasnil razloge za uporabljeno metodo izračuna. Prvotoženka je torej imela dejansko možnost, da vzpostavi dvom v pravilnost izvedeniškega mnenja. Podala je tudi pripombe, na katere je izvedenec odgovoril, prvotoženka pa je pojasnilom izvedenca nasprotovala s trditvami o pravilnosti njene zatrjevane metode izračuna in o nepopolnosti izvedenčevega odgovora na njene pripombe, ker ta stopnje invalidnosti ni izračunal po njeni zatrjevani metodi. Ob prepričljivi presoji sodišča prve stopnje, da v izvedeniškem mnenju izvedenca dr. Č. in njegovih dopolnitvah ni nasprotij in temelji na celovitem izvidu, pa je prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da ob takšnih pripombah prvotoženke ni našlo razlogov za dvom v podano izvedeniško mnenje in izvedenca in je zato predlog prvotoženke za določitev drugega izvedenca pravilno zavrnilo. Pritožbeni očitki prvotoženke o bistvenih kršitvah določb ZPP zaradi zavrnitve njenega takšnega predloga so tako neutemeljeni.

Sodišče prve stopnje je z zapisom v točki 16 obrazložitve, v zvezi s kakšnimi procesnimi dejanji je tožnik priglasil potrebne pravdne stroške, ki mu jih je sodišče zato, ker so bili priglašeni v pravilni višini v celoti priznalo in odmerilo v znesku 3.971,64 EUR, dovolj določno zapisalo, kakšne priglašene pravdne stroške tožnika je štelo za potrebne pravdne stroške, da je te mogoče preizkusiti. Možnost seznanitve s priglašenimi stroški (tudi po njihovi višini) pa je bila prvotoženki sicer dana že na zadnjem naroku za glavno obravnavo, na katerem je tožnik predložil specificiran stroškovnik, ki si ga je lahko prvotoženka vpogledala. Zato pa so neutemeljeni pritožbeni očitki prvotoženke o podani absolutni bistveni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z odločitvijo in odmero potrebnih pravdnih stroškov tožniku.

Izhodišče za odmero, kateri pravdni stroški so bili stranki potrebni za pravdo in koliko znašajo, predstavljajo dejansko nastali stroški. Glede po prvotoženki sicer priglašenih 500,00 EUR predujma za izvedenino je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je za izvedenino bilo dejansko iz predujma poravnanih le 274,30 EUR (ostali znesek predujma bo očitno prvotoženki vrnjen naknadno). Zato pa je utemeljeno prvotoženki kot potrebne stroške v zvezi z izvedenino priznalo znesek 274,30 EUR in ne celotno priglašenih 500,00 EUR. Pritožbeni očitki prvotoženke o zmotnosti takšne odločitve se tako izkažejo kot neutemeljeni.

Utemeljeni so pritožbeni očitki prvotoženke o materialnopravni zmotnosti odločitve sodišča prve stopnje, ko je to tožniku kot priglašeno nagrado za narok po tar. št. 3102 ZOdvT priznalo nagrado za vsak pristop tožnika na narok, torej trikrat po 409,20 EUR in ne le enkratno nagrado v znesku 409,20 EUR. Utemeljene so pritožbene trditve prvotoženke o odločitvi Vrhovnega sodišča RS, kot sodišča, ki skrbi za enotno sodno prakso (v zadevi II Ips 56/2011 in nadaljnjih), da je pravi pomen besedne zveze “nagrada za narok” po tar. št. 3102 tarife, ta, da vključuje nagrada za narok nagrado za vse naroke. Torej je po tar. št. 3102 ZOdvT odvetnik oziroma stranka upravičena do te nagrade ne glede na število opravljenih narokov. Sodišče prve stopnje je tako tožeči stranki materialnopravno zmotno odmerilo kot potrebne stroške dvakratni znesek 409,20 EUR, povečan za 20 % DDV, kar skupaj znaša 982,08 EUR. Glede na neutemeljeno priznan znesek 982,08 EUR in po sodišču prve stopnje odmerjene potrebne pravdne stroške tožnika v znesku 3.971,64 EUR, tako pravilno znašajo potrebni pravdni stroški tožnika znesek v višini 2.989,56 EUR. Glede na pritožbeno neizpodbijan uspeh tožnika v razmerju do prvotoženke, kot je tega ugotovilo sodišče prve stopnje (34 %), je tako tožnik upravičen do povrnitve od prvotoženke zneska 1.016,45 EUR (in ne do zneska 1.350,14 EUR, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje) po medsebojnem delnem pobotanju z zneskom 180,84 EUR, do katerega je glede na prvotoženkin uspeh in po sodišču prve stopnje pravilno odmerjene potrebne pravdne stroške v znesku 274,30 EUR upravičena prvotoženka, pa je tako prvotoženka dolžna tožniku povrniti 835,61 EUR in ne 1.169,30 EUR, kot je to odločilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi prvotoženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi pod točko IV izreka delno spremenilo glede višine pravdnih stroškov, ki jih je prvotoženka dolžna povrniti tožniku, tako, da je znesek 1.169,30 EUR nadomestilo z zneskom 835,61 EUR. Nadaljnjo pritožbo prve toženke pa je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v prisodilnem delu in v še izpodbijanem, nespremenjenem izreku o stroških, potrdilo (člen 353 ZPP).

Prvotoženka s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari ni uspela, delno je uspela le zoper odločitev o stroških postopka. Zato pa je pritožbeno sodišče na podlagi določbe drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da prvotoženka sama trpi svoje pritožbene stroške.