VSL sklep III Ip 2124/2012

I. Pritožbi se ugodi in se sklep v izpodbijani 2. točki spremeni tako, da se ugovor po izreku roka zavrne.

II. Upnik in dolžnica vsak sam nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo izvršbo za plačani znesek 74,82 EUR (1. točka izreka sklepa), ugovoru dolžnice po izteku roka je ugodilo in izvršbo, dovoljeno s sklepom o izvršbi z dne 31. 8. 2011, v celoti ustavilo ter razveljavilo opravljena izvršilna dejanja (2. točka izreka), zavrglo pa je ugovor dolžnice in predlog za odlog izvršbe z dne 23. 9. 2011 (3. točka izreka).

2Zoper 2. točko izpodbijanega sklepa pravočasno vlaga ugovor (pravilno: pritožbo) upnik in navaja, da je dolžnica res poravnala znesek 74,82 EUR, vendar ne prostovoljno, temveč šele po izteku roka iz sklepa o izvršbi z dne 31. 8. 2011. Meni, da to dejstvo kaže na to, da je bil predlog za izvršbo v tem delu nujen in uspešen, zato upnik vztraja pri plačilu stroškov postopka in ugovora z dne 25. 10. 2011, prav tako pa tudi pri vzpostavitvi prejšnjega posestnega stanja. V zvezi z ugoditvijo ugovoru dolžnice po izteku roka navaja, da dejstvo, da je dolžnica v okviru pravdnega postopka P 66/2009 dosegla izdajo začasne odredbe z dne 18. 10. 2011, ki prepoveduje upniku kakršnokoli uporabljanje mansardnega stanovanja na naslovu Prešernova 46a, Radomlje, ne pomeni, da je pravna podlaga za dopustnost vodenja izvršilnega postopka odpadla. Trdi, da z ustavitvijo sklepa upnik nikoli ne bo prišel do svojih osebnih stvari in skupnega premoženja, ki se nahaja na dolžničinem naslovu. Navaja, da odredba ni pravnomočna, zato se izvršilni postopek ne sme ustaviti, s samo izdajo začasne odredbe pa sklep P 50/2009, ki predstavlja pravnomočen in izvršljiv izvršilni naslov, ni izpodbit, zato je dolžnica po njegovem mnenju dolžna vzpostaviti prejšnje posestno stanje. Trdi, da je solastnik stanovanja najmanj na podlagi ustvarjenega skupnega premoženja. Meni, da je spor zaradi prepovedi vznemirjanja lastninske pravice, ki še vedno teče pred Okrajnim sodiščem v Domžalah, za izvršbo povsem nepomemben, saj se v sporih zaradi motenja posesti pravica do posesti ne ugotavlja in tega ne sme ugotavljati niti sodišče v izvršilnem postopku. Navaja, da so dolžničine trditve o nagajanjih in maščevanju najmanj nekorektne, pa tudi v celoti neutemeljene, neizkazane in nepomembne pa so tudi trditve o njegovem bivališču pri novi partnerki oziroma na naslovu X. Meni, da bi moralo pravdno sodišče dolžnico zaradi navedenih trditev kaznovati. Predlaga zavrnitev izdanega sklepa in njegovo spremembo tako, da se sklep o izvršbi vzdrži v celoti v veljavi ali pa se izda začasna odredba v smislu 272. člena ZPP, saj dolžnica na naslovu Y še vedno prosto razpolaga z upnikovo in skupno lastnino v nasprotju s 37. členom SPZ, do nje onemogoča dostop in jo celo namerno uničuje. Predlaga, naj sodišče dolžnici naloži plačilo stroškov postopka ter z izvršbo nemudoma nadaljuje.

3V pravočasnem odgovoru na pritožbo dolžnica po pooblaščencih navaja, da je edino, kar je v tem postopku relevantno, da je dolžnica v okviru pravdnega postopka P 66/2009 zaradi prepovedi uporabe, 18. 10. 2011 dosegla izdajo začasne odredbe, na podlagi katere se upniku prepoveduje na kakršenkoli način uporabljati sporno stanovanje na naslovu Y. Trdi, da je izdani sklep o začasni odredbi, ki je stopil v takojšnjo veljavo, razlog, ki preprečuje izvršbo po 55. členu ZIZ, saj velja za t. i. petitorno rešitev zadeve v primerjavi z odločitvijo v posestni pravdi, ki je izvršilni naslov v tem izvršilnem postopku (ugovor petitorum absorbet possessorium). Navaja, da je sodišče pravilno ugotovilo, da se glede na to, da upnik ni odgovoril na ugovor v skladu s prvim odstavkom 58. člena ZIZ šteje, da so dolžnikove navedbe v ugovoru resnične, poleg tega pa so izkazane tudi z listinskimi dokazili. Dalje navaja, da upnik neutemeljeno izpodbija odločitev o stroških v delu, ki se nanaša na izvršbo 74,82 EUR, saj gre glede na označeno vrednost spornega predmeta v višini 5.000,00 EUR za zanemarljiv del (1,49 %) predlagane izvršbe, zato je pravilna odločitev sodišča, da upniku ne prisodi stroškov postopka. Čeprav meni, da to ni pravno pomembno za obravnavano zadevo, pove še, da ne drži, da upnik ne more do svojih stvari oziroma skupnega premoženja, saj se v stanovanju dolžnice ne nahaja več nobena stvar, ki bi pripadala upniku. Trdi, da upnik z naslova skupnega premoženja nima nobenega zahtevka več, saj mu je dolžnica že izplačala protivrednost v višini 13.000,00 EUR. Predlaga zavrnitev pritožbe upnika in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

6Odločitev sodišča prve stopnje o ugoditvi ugovoru dolžnice temelji na stališču, da je dolžnica s tem, ko je dosegla izdajo začasne odredbe, s katero se upniku prepoveduje na kakršenkoli način uporabljati podstrešno stanovanje ali katerikoli drug del stanovanjske hiše na naslovu Y, upniku preprečila ponovno bivanje v nepremičnini, kar pomeni, da je odpadla pravna podlaga za dopustnost vodenja predmetnega izvršilnega postopka na podlagi sklepa iz motenjske pravde. To stališče je napačno. Drži sicer, da je namen posestnega varstva v začasni oziroma provizorični ureditvi, ki traja do tedaj, dokler nekdo v pravdi ne dokaže, da ima do posesti pravico (tako Višje sodišče v Ljubljani v odločbah št. I Cp 621/2011 z dne 22. 6. 2011, I Ip 3655/2011 z dne 5. 10. 2011), vendar pa mora priti do pravnomočne odločitve v t. i. petitornem sporu, saj šele tedaj odpade potreba po posestnem varstvu. V predmetni zadevi še ni prišlo do pravnomočne odločitve v petitornem sporu, temveč je pravdno sodišče izdalo zgolj začasno odredbo o prepovedi uporabe stanovanja, v zvezi s katerim je posestno varstvo uveljavljal upnik. Izdana začasna odredba ne pomeni odpada podlage za vodenje izvršbe na podlagi sklepa sodišča iz posestnega spora, saj to ni nobeden od ugovornih razlogov iz 55. člena ZIZ, temveč gre zgolj za začasno oviro v postopku izvršbe. Na izdano začasno odredbo bi se dolžnica lahko uspešno sklicevala le v primeru izterjave izrečene denarne kazni za neizpolnitev obveznosti iz sklepa o izvršbi. Glede na to je višje sodišče sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki spremenilo tako, da je ugovor dolžnice po izteku roka zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

7V zvezi s stroški upnika sodišče ugotavlja, da so mu bili priznani stroški predloga za izvršbo v sklepu o izvršbi, ki je zaradi zavrženja (rednega) ugovora (3. točka izreka sklepa, ki ni pod pritožbo) postal pravnomočen. O stroških v zvezi s tem ugovorom bo sodišče prve stopnje še moralo odločati. Glede stroškov v postopku z ugovorom po izteku roka pa višje sodišče ugotavlja, da upniku niso nastali, saj upnik na ta ugovor sploh ni odgovoril, čeprav mu je bil 16. 2. 2012 skupaj z dopisom (r. št. 19) vročen v odgovor. Svoje zahteve za povrnitev pritožbenih stroškov pa upnik ni konkretiziral. Ker je to v nasprotju z določbo drugega odstavka 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, po kateri mora stranka v zahtevi za povrnitev stroškov opredeljeno navesti stroške, katerih povračilo zahteva, je višje sodišče odločilo, da upnik sam krije tudi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

8Glede na to, da je upnik s svojo pritožbo uspel, dolžnica sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ter šesti odstavek 38. člena ZIZ).